Preskočim,
namenoma, ugotavljanje možnosti tega, da nekdo ( = »bog«) obstaja še preden
obstaja »čas«, da obstaja izven vsega obstoječega, torej v NEobstoječem (v
kolikor naj bi »bog« ustvaril vse, kar obstaja, torej »stvarstvo« kot tako, je
moral ustvarjati kot ne-del tega stvarstva, torej je moral biti še preden je
bilo vse ostalo, torej je moral biti v »praznini«… pri tej domnevi se pojavi
dilema: je »praznina« sploh lahko »praznina«, če v njej nekaj – »bog« - že
obstaja?!), in se posvetim le »večnemu bogu«…
Da, »bog«
naj bi bil »večen« (in tudi vsemogočen). Dobro. Z ugotovitvijo, da šola(nje)
poteka POVSEM ZAMAN, zastavim razlago na sledeč način…
V
različnih časih so obstajali različni bogovi, in vsi, od prvega do zadnjega, so
bili (po »vedenju« občestva) večni! Občestvo, kakopak, o »bogovih« dovolj ve,
ne nazadnje je z njimi v nenehnem stiku, pa informacije dobiva »iz prve roke«,
in je tudi res, da »občestvo« vsakega časa »ve vse«… čeprav v vsakem naslednjem
času občestvo »ve več od vsega« (saj je znana ugotovitev »danes vemo več, kot
so vedeli nekoč«)… pomeni, da so bili vsi bogovi, aktualni v posamičnih
časovnih obdobjih, večni (in navdahnjeni z »božjimi močmi«).
Pri
tem, kakopak, nastane vprašanje: kaj se je zgodilo s starimi (večnimi) bogovi
takrat, ko so jih nadomestili novi? In kaj se je zgodilo z nekdanjo »vse
vednostjo«, da jo je nadomestila neka nova, prav tako »vsevedna vse vednost«?!
V vsakem času namreč, ponavljam, občestvo VE vse, tudi o »bogovih«, pa ne bi
kazalo dvomiti v to »vsevednost« (niti takrat »nekoč«, niti dandanes), saj tudi
ostale podobe izkazovanja občestva izpričujejo zasnovanost te »vse vednosti«…
Kakopak,
pojavi se tudi obstransko vprašanje: v današnjem svetu obstajajo različni
bogovi, različna verovanja, in so še vedno prisotni tako animizem, politeizem,
kakor monoteizem… in celo med naštetimi temeljne opredelitve niso najbolj
zanesljive (denimo, ko slišim tisti »v imenu svetega duha, očeta in sina«
pomislim na TROJICO, ne na enega samega)… in, kakopak, pripadniki vseh
posamičnih verovanj »vedo«, da je njihovo verovanje, da je/so njihov(i)
bog(ovi) edini pravilen/ni, medtem ko so vsi ostali verujoči »nepravilno
usmerjeni«. Pomeni, da mi ni dano ugotavljati o tem, kateri med pripadniki
posamičnih verovanj imajo prav, in kateri ne, kajti – prav vsi »dokazujejo«
obstoj predmeta svojega »čaščenja« izključno na osnovi trditev (prepričanj), in
v popolni odsotnosti kakršnihkoli razumu sprejemljivih dokazov, argumentov.
Pomeni, da je Svet dejansko razdeljen (v kolikor domnevam, da imajo vsi prav)
na več »bogov«, da je Svet seštevek večih stvarstev, da obstaja več praznin, iz
katerih so številni bogovi preteklosti in sedanjosti ustvarjali Svet?!
Bojda
je, pri teh stvareh, potrebno temeljiti na »zaupanju« ( = verovanju, brezpogojnem
verjetju), kajti logika ne zmore tako daleč. Napaka, logika zmore dovolj v
dolžino, in natanko toliko, kolikor potrebuje za to, da ugotovi, da je brezpogojno
»zaupanje« kot tako (torej takrat, kadar zaupam v neznano) zgolj – izpričana neumnost!
Nikjer drugje, v Naravi, namreč ni brezpogojnega zaupanja (verjetja), pač pa se
morebitno ne/zaupanje oblikuje IZKLJUČNO na osnovi negativnih/pozitivnih
izkušenj v odnosu do tistega, čemur ne/zaupaš! In je Narava živim bitjem dala »previdnost«
in »strah« prav z namenom, da bi jih obvarovala pred (nespoznano) nevarnostjo…
in – v kolikor je Narava umna, potem je logično sklepati, da je NEumen tisti,
ki njene umnosti ne upošteva, ji celo oporeka! Čeprav…
Da, res
je, obstaja »večen bog«, celo en sam, za celotno občestvo (vseh časov), »bog«,
čigar večnost je/bo natanko toliko večna, kolikor je/bo večno »človeštvo«… »bog«,
ki povsem destruktivno posega v Svet (torej se izkazuje v nasprotju z verovanji
v »boga stvaritelja, ustvarjalca, tvorca«), »bog«, ki ve vse o vsem (samo
včasih ve celo več od vsega, ker se znajde v novih časih)… in ta »bog« je…
Čemu so
se porodili »bogovi«? Iz preprostega razloga, ker »človeštvo« ni bilo zmožno razumeti
določenih dogajanj, pojavov… obenem pa je čutilo potrebo po tem, da »vse ve«…
obenem ni zmoglo te potrebe zadovoljiti z dejanskim poznavanjem, razumevanjem,
znanjem… pa si je omislilo »bogove«, ter z njimi zlahka poiskalo odgovore na tisti
večni »zakaj« - »ker je bog tako ustvaril/odločil«…
Z
nevednostjo samo po sebi ni prav nič narobe, objektivno gledano dejanska
vsevednost NE obstaja, in je povsem samoumevno, logično, da nihče ne more vsega
vedeti, da niti celotno človeštvo ne zmore vsega vedeti (ko bi vedelo vse,
potem ne bi bilo novih odkritij, potem ne bi bilo razvoja!)… in postane narobe,
s to nevednostjo, šele takrat, kadar sama sebi zmore (čeprav Nevedna) pričarati
takšne razlage, »resnice«, s katerimi svojo radovednost poteši, s katerimi si
(v podobi »vednosti«) zmore »razlagati« Svet. In kdor je objektivno NEveden,
obenem pa je prepričan v lastno vednost, ta je – neumen!
Pa, da
ne bo nesporazumov: obstaja več podob verovanja, obstaja več podob »bogov«, in
zaradi tega obstaja dejstvo, ki govori o tem, da tudi samooklicani »ateisti«
(tisti-ki-ne-verujejo-v-klasične-podobe-bogov) NISO neverujoči, kajti –
verujejo v drugačne »božje podobe«, verujejo v neke druge sile, stvari, pojme,
ki naj bi »usodo človeštva krojili/e« (od denarja, oblasti, šolstva, znanosti,
zdravstva, farmacije… do cest, orožja, trgovin), skratka, verujejo, da je
posameznik nemočen, in povsem v odvisnosti od že omenjenih PREDMETOV, POJMOV…
Ni komentarjev:
Objavite komentar