Zapis
zasnujem na temelju določenih trditev, s katerimi sem se srečal med nekim
branjem. In bom skušal čimbolj enostavno in jedrnato, pa bom predmetne trditve
izpostavil (obenem) kot »naslov« poglavja, obenem kot izhodišče mojega
pripisovanja.
Živali
se med seboj razumejo in berejo misli človeka. Ljudje se med seboj ne razumemo.
Živali
se zmorejo med seboj »razumeti« izključno zaradi tega, ker SO VSE ZASNOVANE NA
POVSEM ENAK NAČIN: njih oblika/vrsta
mišljenja je enostavno, konkretno, neposredno vzročno posledično mišljenje
(se »zgolj« odzivajo na konkretne okoliščine, zato se odzivajo vsakokrat sproti
in na različne načine – v odvisnosti od »dražljajev«, zato tej vrsti »razumevanja«,
ki to v bistvu SPLOH NI, pravimo »pogojni refleks«). Pomeni, da živali NISO
ZMOŽNE ZAVESTNO delovati na okolje, v katerem živijo, niso zmožne ZAVEDATI SE
vsega potrebnega za tvorjenje/spreminjanje tega okolja, zato se okolju predvsem
prilagajajo, in ga, šele posredno, v kolikor je »naravno ravnovesje« porušeno,
tudi spreminjajo, vendar NE ZAVEDAJOČ SE TEGA! Ko bi se zavedale, se ne bi – v odsotnosti
naravnih sovražnikov – nerazumno širile / množile, in s tem ne bi neposredno
ogrožale samih sebe oz. lastnega preživetja. Živali, pač, jedo, dokler je za
jesti, in nič več, nič manj.
Ves »razum«,
katerega premorejo živali, je tisti »razum Narave«, ki je izkazovan v podobi
NAGONOV. In ta »razum Narave« ( = nagoni) je zastavljen v eni sami smeri: v
smeri boja za obstanek / preživetje, v smeri ohranitve posameznika (v prvi fazi),
in ohranitve črede / tropa, kateri/emu ta posameznik pripada (posledično, torej
v drugi fazi) in pripada IZKLJUČNO zaradi tega, ker s to pripadnostjo dosega
neko potrebno varnost, ker si s tem pripadanjem poveča možnost pre/živetja, ker
je to pripadanje predpogoj – razmnoževanja ( = ohranitve vrste)! Torej pripada
iz (če temu tako rečemo) sebičnih razlogov, saj v pripadanju SEBI (in ne
skupnosti!) išče koristi (čeprav posredno, torej naknadno, posledično, tudi
skupnost beleži določeno korist od tega posameznikovega pripadanja: večja kot
je, manjša je nevarnost s strani plenilcev za posameznika, večja kot je, večja
je verjetnost uspešnega razploda = obstoja vrste).
Živali
zmorejo (na svoje specifične načine) sobivati izključno znotraj posamičnih vrst
(na temelju hierarhičnega reda, nikakor na temelju »enakosti«, »enakopravnosti«!!!),
ne zmorejo pa sobivati različne vrste (sobivanje NI »živeti drug OB drugem«,
pač pa je »živeti drug Z drugim«!!!!!!!). Pomeni, da vsaka vrsta (na istem
prostoru, kot neke druge, drugačne vrste) rešuje le SVOJE probleme, in ne
probleme skupnosti različnih vrst, kaj šele probleme celotnega živalskega
sveta!!! Pa…
Ko
malček razmisliš, potem: mar ne »sobiva« na POVSEM ENAK NAČIN tudi »človeštvo«,
drug OB drugem, in NE drug Z drugim? Nenazadnje tudi »mi« (»naši«) in »NEmi« (»NEnaši«)
pričata o tem, in »naš prav« ter »NEnaš NEprav«…
Pomeni,
da tako kot (uradni) živalski svet NE POSLUJE po poenotenih pravilih (merilih),
tako tudi »človeški« svet ne zmore doseči poenotenja (pravil, meril)!!! Pa NAJ
BI BIL RAZUMSKI, pomeni, da naj bi bil zmožen na temelju RAZUMA (logika, razum –
danost, ki je na povsem enak način dana njenim imetnikom, ne glede na to kje
živijo, kako živijo, kateri jezik govorijo!)… ko bi bil tudi DEJANSKO RAZUMSKI!
Živali
berejo misli človeka in človeka razumejo.
NE
drži! Živali zmorejo zaznavati človekovo razpoloženje, vendar se zmorejo
odzivati na določena človekova ravnanja (in/ali) besede izključno po poti »pogojnega
refleksa«!
Živali
zaznavajo omenjene človekove aktivnosti že v fazi zastavljanja teh aktivnosti.
Primer: moj Tar »ve«, da se VEDNO preobujem, da oblečem jakno… preden ga peljem
na sprehod. To je ugotovil, zahvaljujoč svoji zmožnosti zaznavanja. Zato se
VSAKIČ, ko me vidi obuvati se / oblačiti se veseli, češ – zdajle grem ven,
vendar – se zgodi, da se njegovo veselje spremeni v razočaranje, v žalost,
kadar se obujem in oblečem zaradi tega, ker se odpravim v trgovino, kamor njega
ne vzamem s seboj…
Podobno
je z »živalskim razumevanjem besed« (in/ali znakov). Tudi na tem področju žival
»ve«, kaj sledi konkretni besedi, vendar ne »ve« zaradi tega, ker pozna/razume
vsebino, o kateri beseda govori, pač pa iz povsem preprostega razloga: ko sem
ga učil sesti, sem vedno ponavljal besedo »sedi«, ter mu zadnjico potiskal k
tlom… in ko je sedel, sem nehal »drezati vanj«, pa je povezal preprosta dejstva
(besedo, katero sem, ob potiskanju, vselej govoril, samo potiskanje, in mir, ki
sem mu ga dal, ko je sedel) v sebi zmožno ugotovitev: »sedi« pomeni, da moram
dati zadnjico na tla in če jo dam, bom imel mir pred njim! Pomeni, da deluje
povsem po »pogojnem refleksu«, in nikakor na temelju razumevanja (razuma).
Kakopak,
tudi določene besede »razume«, in »ve«, da bo ob omembi »piškota« dobil
posladek, in »ve«, da bo ob besedi »greva« (ali »sprehod«) šel ven… in je to
edina, izključna zmožnost »razumevanja«, kakršno je dano NErazumskemu, potemtakem
nagonskemu bitju. Ne verjameš? Potem…
Potem
skušaj psu pojasniti kaj je to »blok« (stavba, sestavljena iz več posamičnih
delov)! Ko ti uspe, javi, si boš prislužil/a Nobelovo nagrado, zanesljivo! In –
poskušaj najti nekega nekosmatega dvonogega, v neki džungli, na primer, ki ne
ve niti tega, kaj je mesto, kaj je stanovanje, kaj je večstanovanjski objekt,
in mu skušaj pojasniti taisto besedo… potem pa ga poprosi, naj ti tudi NARIŠE
tak »blok« (da preveriš, če zares razume).
Človeško
znanje je omejeno na naš besednjak, saj ne moremo govoriti o stvareh, ki jih
(še) ne poznamo.
NE
drži, in to celo DVOJNO NE DRŽI!
Dajmo
najprej iz sveta »praktičnih izkušenj«, z življenjem torej, ki je vsakomur,
občestvu znano!
LAHKO
govorimo o stvareh, katere ne poznamo, saj, ne nazadnje, govorimo o »bogu
(bogovih)«, govorimo (in odločamo) o stvareh, s katerimi se v življenju nismo seznanili
ne teoretično, ne praktično (lahko govorimo o pravu, o zdravstvu, lahko
odločamo o tem, kaj kirurg ne/potrebuje za opravljanje svojega dela, lahko
govorimo o tem, kje naj bi potekale meje, da bi bile »pravične«, lahko govorimo
o tem, kako bi moralo potekati upravljanje/vladanje)… in to, žal, večinoma tudi
počnemo: govorimo o stvareh, katerih OBJEKTIVNO niti ne poznamo, niti ne
razumemo!!!!
Da je
uvodna (naslovna) trditev povsem nerealna izkazuje tudi sledeče: besede VSELEJ
nastanejo šele posledično! Najprej je ugotovitev nečesa, nato pride do
poimenovanja tega »nekaj«! Obenem pa: kako je moč ugotavljati (še) neznano,
karkoli, če pa za konkreten predmet ugotavljanja še ni besede, v bistvu niti
spoznano še ni, je zgolj »videno« kot obstoječe, na osnovi razuma (razumevanja
zakonitosti, logičnih sosledij, pravil)? Pomeni, da se o predmetu ugotavljanja
ne zmorem izražati posredno, torej s pomočjo nekih drugih besed (in ne
izključno tiste, s katero bom, naknadno, poimenoval neko razkrito vsebino)?
Pomeni, da se o predmetu ugotavljanja (kadar obstaja ta možnost) ne morem
izjasnjevati s pomočjo številčnega zapisa (formule) ali slikovnega prikaza
(risbe)? Seveda se da tudi tako, a je res, da je takšno sporazumevanje
izvedljivo IZKLJUČNO znotraj iste vrste (kakor pri živalih!) bitij, pa: če je
nekdo razumsko zasnovan, potem tudi on ve, da resnica (še) ni (in nikdar ne bo,
do konca) razkrita, da obstajajo spoznanja o posamičnosti, ki zmorejo biti
zadostna, a ne obstajajo spoznanja celote kot take, torej celotnega »sveta«,
vseh zakonitosti, po katerih le-ta deluje, vseh sosledij, do katerih pride ob
različnih / spremenjenih izkazovanjih (tudi ali predvsem izzvanih s strani »človeštva«,
torej do nečesa, česar v preteklosti še NI BILO)!
Beseda
NI isto kot znanje, beseda je zgolj »opredmeteno znanje« (nekdo je moral znati
ugotoviti potrebo po besedi, nekdo je moral znati besedo postaviti, nekdo je
moral znati v postavljeno besedo vnesti tisto vsebino, o kateri beseda govori),
kajti – ko bi bila beseda isto kot znanje, potem – bi ne bilo neznanja, bi že
samo poznavanje besede zadoščalo za znanje, ob čemer… ko samo na to pomislim,
da zmore občestvo besedo »spoštovanje« razumeti IZKLJUČNO v podobi (pomenu)
upoštevanja nečesa, in nikakor v podobi neke moralne kategorije (ko bi šlo za
moralno kategorijo, potem NE bi spoštoval vse in vsakogar, pač pa IZKLJUČNO
tiste, ki si spoštovanje »zaslužijo«, ker so etično zasnovani oz. izkazujoči
se), pa ko pomislim na podobne razlike dojemanja pri besedah »avtoriteta«, »pravica«
ipd, potem… potem se nikakor ne morem strinjati ne s tem, da beseda brezpogojno
predstavlja znanje (poznavanje), ne s tem, da dejansko (neposredno, kot taka,
sama po sebi) omogoča sporazumevanje DVEH RAZLIČNIH VRST!
Potrebno je razlikovati med
znanjem, pametjo in razumom!
Znanje = podatki o nečem, nič več, nič
manj! Znanje je torej neko gradivo, nek material, ki mi je ponujen v uporabo.
Pamet = veščina izkazovanja (izvajanja)
tega znanja. In s pametjo (sebi specifično) »razpolaga« VSAKO živo bitje, tudi
rastlina, ki »ve«, da mora siliti navzgor, da mora (z)rasti, ker si bo le z
rastjo izborila potreben prostor, svetlobo, zračnost, in bo le z rastjo uspela
uspešno pre/živeti, posledično tudi tvoriti svoje potomstvo. Kakopak, rastlina
se tega svojega znanja NE ZAVEDA (kakor se ga ne zaveda žival), saj je to
znanje tisto, kar je bilo poprej omenjeno kot »nagon(i)«, torej kot »razum
Narave«. In…
V
kolikor naučeno znanje najprej RAZUMEŠ, nato ga tudi znaš uporabljati
(izkazati), potem deluješ »pametno«, v nasprotnem se izkažeš z NEspametjo, z NErazumskostjo,
z NEumnostjo. Tako, kot se, denimo, »človeška« občost izkazuje redno, dosledno,
vedno, takrat, kadar krene »graditi boljši svet«! Pa namesto raz/reševanja
problemov, poraja nove težave, in še slabša stanja (kakopak, tudi takšna,
slab(š)a stanja se enkrat preobrnejo, in začnejo prehajati v tisti »boljši«,
vendar ne zaradi razumevanja – ko bi bilo razumevanje, se ne bi najprej tlačil
v gnoj, da bi se kasneje iz njega izvlekel – pač pa zaradi preproste
zakonitosti, katero, preprosto, zapišem takole: »prišel sem do dna, naprej več
ne gre, zato se obrnem in zastavim v nasprotno smer« = padel sem na dno jame,
zdaj skušam plezati proti vrhu, torej ven-iz-jame, torej v nasprotni smeri,
katero sem s »padanjem v jamo« SAM zastavil)!
Razum = razumevanje vsebin, zajetih tako
v podobah znanja, kakor tudi v podobah še NEznanega, a logiki povsem
sprejemljivega v obliki »nekaj, kar obstaja, čeprav sam še ne vem (ne znam) o
tem«.
In le v
primeru, da znanje zares RAZUMEŠ, in da ga zmoreš razumsko izkazovati, boš imel
možnost uspešnega tvorjenja sedanjosti in bodočnosti,
uspešnega sobivanja z vsemi ostalimi, s celotnim »Svetom«, vendar IZKLJUČNO
takrat, če obstaja potrebna masa (količina, število) tebi podobnih ( =
razumskih), kajti – sam od sebe Sveta ne zmoreš spreminjati, in ti to ni dano
še zlasti v primeru, ko si – kapljica v oceanih nagonsko zasnovanih!
Razuma
se NE da (na)učiti, je naravna NE/danost. Je podobno kot pri živalih: živali NE
učijo potomstva tega, kako (na kakšen način) naj razmišlja (porojen plenilec je
plenilec do smrti, narava mu ne nudi druge možnosti), pač pa ga učijo »le«
tega, kako naj svojo zasnovanost, svoje zmožnosti čim uspešneje uporablja
(učijo ga torej spretnosti, veščosti, lastne izkušnje prenašajo na podmladek –
in ta podmladek postane le mlada podoba starih življenj, se vsebinsko prav nič
ne spremeni… kakor se to NE dogaja tudi pri »občestvu«, kljub nekim domnevnim,
in predvsem nepomembnim »razlikam v mišljenjih«, ki so spremenjene zgolj
toliko, da se od nekdaj obstoječa pola »za« in »proti« ukvarjata z nekimi
novonastalimi vsebinami, pojm(ovanj)i). In vsakdo, ki je razumsko zasnovan,
zmore pomisliti na lastne »mladostne izkušnje«, upoštevati tudi »mladostne izkušnje«
tistih nekih slavnih tozadevno »genialcev«, sešteti vse skup in priti do
obnovljenega spoznanja: vsem sem bil/a čuden/na, in sem to še dandanes, in oni, ti
vsi, so (bili) čudni meni.
Je pa
moč razum (dobesedno) zatreti, lahko »le« deloma, lahko celo v POPOLNOSTI (pa
naravno dane zmožnosti krenejo v produciranje razumskega nasprotja, v tvorjenje
NEumnosti), odvisno od tega katera področja (in koliko teh področji) osebne
različnosti posameznika v odnosu do okolja je bilo v fazi odraščanja (dozorevanja)
tega posameznika – okolju »spornih«, nesprejemljivih, koliko je to okolje,
nagonsko, dobesedno ZATRLO specifičnosti njegovega osamljenega (samemu sebi +
vplivom okolja prepuščenega) delčka. A tu že prehajamo na področje psihe,
posledično psihoterapije.
Delovanje
slehernega bitja je opredeljeno z njegovo naravno zasnovanostjo, z zmožnostmi,
katere mu je dala Narava! Prek (izven) teh zmožnosti ne zmore nihče, in tudi »mimo«
njih (da bi živel drugače, od lastne zastavljenosti) ne gre (razen v maloprej
omenjenem primeru, ko nagonsko okolje ZATRE razumsko zasnovano bitje)!!!!
Nagonskim
bitjem so dani nagoni (enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično
mišljenje, pogojni refleks), NEnagonskim (razumskim) je dan razum (ki nagone, »vsajene«
vsakemu živemu bitju, torej tudi razumskemu, o/brzda, po/tlači).
Nagonsko
bitje deluje po sistemu boja za obstanek (preživetje) in najprej vidi SEBE in
svoje interese, razumsko bitje se zaveda sobivanja, in se zaveda dejstva, da
zmore sobivanje potekati uspešno le v primeru dogovorjenosti, obče
sprejemljivosti… zato najprej sledi interesom sobivanja (skupnosti), šele nato,
posledično, posredno, išče tudi lastne interese (znotraj skupnosti)!
Nagonsko
bitje ne zmore etično (ravna po pogojnem refleksu in mu je dobro, lepo, pošteno
vse tisto, in le takrat, kar in kadar njemu poraja dobro, lepo pošteno),
razumsko bitje MORA biti etično (zaradi česar odklanja, ne izvaja vse tiste
prakse, katere izkazuje večina, katere se večini zdijo povsem normalne,
samoumevne takrat, kadar sebi koristi pridobiva, in nedopustne, nepravilne
takrat, kadar nekdo drug koristi sebi)!
Nagoni
in razum se med seboj IZKLJUČUJEJO, ne zmorejo so/bivati v obojestranskem zadovoljstvu!
In je
absurdno celo pomisliti o tem, da je Narava nekomu dala (z)možnost DVAKRATNE
(dvojne, podvojene) SOČASNE UPORABE razuma: prvič v podobi nagonov (»razum
Narave«) in drugič v podobi zmožnosti logičnega ugotavljanja, sklepanja! Čemu,
za vraga, pa bi to naredila, Narava, ko pa nikomur ne daje dvojnih »doz« nekih
danosti (pticam ne daje dodaten par kril, za rezervo…)! Nasprotno: VSE, kar ni
v uporabi, to VSE ZAKRNI (lahko celo v času posameznikovega življenja: po
dolgem ležanju zaradi poškodbe, bolezni, MORAJO bolnika znova UČITI hoditi, ga
siliti v hojo, kajti v nasprotnem lahko, ob ostalih nogah, ostane brez
zmožnosti hoje!!!).
In kako
begajoče, RAZDVOJENO, moteče bi bilo, ko bi ti z ene strani govoril »razum
Narave«, z druge pa tvoj »osebni« razum, saj, revež, ob poslušanju DVEH razumov
sploh vedel ne bi, kaj početi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar