Verjeli ali ne...

Ko bi npr. orangutani živeli med ljudmi, bi se postopoma, skozi čas, prilagajali novemu življenjskemu okolju, pomeni, da bi, postopoma, njih ravnanja, s tem pa tudi njih podoba, postajala podobna človeški(m). Dobili bi človeške roke, noge, postavo… naučili bi se brati, voziti avto, hoditi v službo… skratka – navzven bi postali »človek« in bi tudi govorili, zase, da so »človek«.

Vsebinsko, navznoter, se bistveno ne bi spremenili. Bi, še vedno, ostali bitja, delujoča v okviru nagonov. Četudi bi se (slej ko prej) parili s človekom, je njihova genska zasnova enostavnejša od človeške, s tem tudi bolj trdoživa, bolj »spremembam nenaklonjena«. Pomeni, da bi navznoter ostali – orangutani.

Uporabljali bi človeški govor, a besed ne bi razumeli na enak način. Živeli bi iste dogodke, a bi, tudi oni, aktivno vrteli »zgodovino« v (spiralnem) krogu. Ker bi ostali – nagonska, po pogojnem refleksu delujoča bitja.

Ne verjameš? Tvoj problem. A se je že zgodilo (z nekimi drugimi vrstami resda, ne z orangutani, a kljub temu). In je v bistvu eno najpomembnejših, če ne kar najbolj pomembno vprašanje to, po kakšnem »ključu« se genska zasnova človeka-razumskega bitja prenaša skozi čase, iz generacije v generacijo. Ker NI brezpogojno (po)dedovana (ko bi bila, bi ista gnezda ne bila mešana, sestavljena tako iz nagonskih, kakor iz razumskih mladičev). Pa ne »tvezim«, niti pod razno: je nesporno odkritje (genetike), da se »geni preteklosti« ( = nagonskih bitij) nahajajo v pretežni večini t. im. človeštva. In je nesporno dejstvo, da se razmerje med razumskim delčkom in nagonsko absolutno večino ne spreminja na bolje, prej nasprotno.

Skrivnosti narave? Vsekakor. In ta je merodajnejša, za obstoj »človeškega sveta«, od vprašanja o tistem začetnem, izhodiščnem stanju, ki ga obravnavajo s terminom »bog«. In se tudi v takšnem obravnavanju izkazuje – NErazumskost, kajti razum o tistem, o čemer ne ve, ne daje absolutnih, dokončnih mnenj, razum NE funkcionira v podobi verovanja (verujem, da nekaj je, čeprav tega nečesa ne poznam oziroma ga »poznam« le tako, kot se mi zdi, da je), pač pa lahko veruje, da nekaj je, šele takrat, ko ta nekaj (pre)pozna, ko ga ugotovi, in ko ve, da ta nekaj obstaja kot dejstvo, dokazljivo v praktičnem življenju (pa čeprav »samo« v podobi poskusov, skozi katere se izkazuje konstantnost ponavljanja enih in istih sosledij = pravil). Pa – če voda dejansko je, bi bilo nerazumsko ne verjeti v njen obstoj.

Obstajajo tri nesporna dejstva, dve v podobi URADNIH definicij (opredelitev), tretja v podobi ugotovitve obstoječega, v realnosti izkazovanega stanja:

Definicija živalskega sveta: za živalski svet je značilno, da v njem vsi (in vsak posameznik) ravnajo po nagonih.

Definicija človeka (oz. ločnice med človekom in živaljo): človek je razumsko bitje, bitje, delujoče na temelju razuma (medtem ko živali delujejo po nagonih).

Ugotovljeno stanje: absolutna večina v t. im. človeškem svetu ne premore zmožnosti abstraktnega mišljenja ( = predpogoja razuma)… zaradi česar deluje nagonsko.

Naj te ne bega to, da »ljudje mislimo«, kajti – mislijo tudi živali (izbirajo med posameznimi možnostmi). Naj te ne bega to, da se »ljudje učimo«, kajti – učijo se tudi živali (resda tistega, kar je za njihov način življenja pomembno oz. običajno, »normalno«)… naj te ne bega nobena posamičnost v načinu življenja v t. im. človeškem svetu, ki se na prvi (a samo na prvi pogled) razlikuje od načina življenja živalskega sveta, v katerem tudi »hodijo v službo« (na lov, pašo), v katerem tudi gradijo bivališča (gnezda, rove, satovja, mravljišča, termitnjake), v katerem, ne nazadnje, celo za otroško varstvo poskrbijo (surikate, volkovi, levi…), kajti edina doslej ugotovljena vsebinska ( = bistvena, pomembna, odločujoča) razlika med obema »svetovoma« je razlika med razumom in nagoni. Celo »boga« in »oltar (čaščenja)« pozna živalski svet, na svoj način (v svoji podobi) resda, a kljub temu – moj Tar, denimo, ima svoj »oltar« v podobi četrte police, na kateri se nahajajo njegovi priboljški… in njegov »bog« je tisti, ki mu bo priboljšek dal… in zna »častiti« tega svojega »boga«, izkazuje natanko takšna ravnanja (se tako obnaša), za kakršna se je naučil, da vodijo do priboljška.

Ampak… ljudje se sprašujemo o tem in onem…

Stop! Samo v tistih okoljih poteka takšno spraševanje, v katerih obstaja človek-razumsko bitje. Med raznimi džungelskimi plemeni se kaj dosti ne sprašujejo, tam »vedo«, da obstajajo »nadnaravne sile«, tam »vedo«, da »je svet takšen, kakršnega vidim«, tam »vedo« (kakor je »vedela« večina t. im. človeškega sveta) da – je Zemlja ploščata! Pomeni, da se da NAUČITI tudi tega »spraševati se« (žal se ni moč naučiti tudi tistega "(po)iskati verodostojne odgovore na vprašanja", pa to področje razrešuje izključno človek-razumsko bitje – ostali, preprosto, »vedo«).