Ugotavljanje = neposredna posledica (izkaz) zmožnosti dojemanja, torej umskih zmožnosti

Izhajam iz nekega pogovora, in iz navedka sogovornika...

"Ne verjamem v gotovosti, temveč samo v verjetnosti" (Renato Caccioppoli, profesor).

Voda je mokra. Kamen je trd. V mrazu zebe. Morje je slano. Iz pšenice lahko naredim kruh...

Kaže, da dogovorjeno - je! In – v kolikor je dogovorjeno, je gotovost. In ta gotovost očitno obstaja, a obstaja zgolj tam, kjer je moč ugotavljati na temelju ČUTNIH ZAZNAV (ki so dane vsem živim bitjem)... medtem ko dogovorjenega ni tam, kjer zmore IZKLJUČNO razum ugotavljati DEJSTVA!

V tem je osnovna težava "idealistične smeri" (tudi/predvsem v filozofiji) - ugotavlja na osnovi čutno zaznanega, torej na osnovi IZKAZOVANJ / POSLEDIC (in ne prodira do dejanskih vzrokov teh istih posledic, pač pa njih "vzroke" razlaga po svoje, v okviru sebi všečnih miselno/ravnanjskih kalupov - zato toliko razlik v pojmovanju enih in istih stvari).