Obstajajo
prepričanosti, da sta VEDENJE ( = znanje) in PREPRIČANJE ( = dokončnost trditve)
VZROKA, ki postavljata ločnico med razumskim in NErazumskim pojmovanjem objektivnosti
(in, posledično, med razumskimi in NErazumskimi ravnanji, izkazovanji). In, če
prevedem takšna mnenja v podobe iz živalskega sveta, potem bi se dalo prebrati
tudi tako: letenje je »krivo« (je tisto, kar opredeljuje) za to, da je ptica –
ptica…
Da je
takšen pristop povsem napačen, skušam pojasniti na sledeč način…
Samo
IZKAZOVANJE (katerekoli) posamičnosti govori le o njenih značilnostih, in ker
značilnost, sama po sebi, NE MORE BITI HKRATI SVOJ VZROK IN SVOJA POSLEDICA,
pomeni, da je izkazovanje (kakršno je ugotovljeno) zgolj POSLEDICA neke
zasnovanosti, in kaže VZROK tega izkazovanja iskati drugje, v sami
zasnovanosti obravnavane posamičnosti, v naravnih danostih, ki to posamičnost
obenem uvrščajo znotraj vrste, kateri pripada, obenem jo razlikujejo od
preostalih posamičnosti, pripadajočih drugim vrstam.
Še bolj
nazorno: v kolikor je »letenje« tisto, kar opredeljuje ptico, potem sem s
takšnim »dojemanjem« zašel v težave, kajti – tudi čebela, netopir, metulj…
letijo, a NISO PTICE! In, z druge strani, noj, pingvin, emu… NE letijo, a SO
PTICE!
Pomeni,
da »letenje« ( = izkazovanje) ni ustrezna osnova za postavljanje pravilnih
ugotavljanj!
Svet,
vse tisto, kar zmoreš zaznavati s čutnimi zaznavami, obstaja v materialni
podobi, pomeni, da je moč njegove skrivnosti iskati, prav tako, v
materialnem! In »letenje« NI materialno samo po sebi, postane materialno šele
takrat, ko ptica ( = materialna) zamahuje s svojimi krili in leti. Pomeni, da
brez ptice letenja ne bi zmogel zazna(va)ti, ker GA NI!
Tudi »vedenje«
in »prepričanje« NIMATA, sama po sebi, svoje materialne podobe! Zadobita jo
šele S TISTIM, KI VE (je prepričan) ali pa V PODOBI POSLEDICE (izkazanega produkta)
tega »vedenja« (»prepričanja«). In če »vedenje« in »prepričanje« nimata svojega
telesa, potem, kot prvo, sploh NE OBSTAJATA, kot drugo, ne moreta posegati
(vplivati) na materialen svet! Pomeni, če grem korak dlje, da je NAJPREJ telo,
šele naknadno sta V TEM TELESU tudi »vedenje« in »prepričanje«. Pomeni, da je
telo tisto, ki s svojimi naravnimi opredelitvami POGOJUJE »vedenje« in »prepričanje«,
in NE obratno! Kakopak, zadeve potekajo (v kasnejših fazah) interaktivno, pa
tudi »prepričanosti« vplivajo na zmožnosti posameznika, a smo tu že pri
SUBJEKTIVNIH momentih in smo že na področju psihe, psihoterapije, kajti prav
njeno delovanje odpravlja OKVARE (torej NEnormalna stanja, stanja, ki NISO
skladna z naravo, stanja, do katerih pride pod vplivom okolja na njegov okolju
neenak del… si že slišal za otroke, najdene v gozdovih, odrasle med volkovi?
Niso znali govoriti drugače, kot po volčje, niso se znali obnašati drugače, kot
po volčje… ker so od malega rasli v volčjem okolju. Pomeni, da so se izkazovali
KOT volkovi, vendar – po logiki, da je moč na temelju izkazovanja »ugotavljati«
vsebine, bi moral zapisati, da so ti otroci dejansko BILI VOLKOVI?).
Zanemarimo
»malenkost«, da je moč ZNANJE in PREPRIČANOST deliti na napačno (neuporabno v
smislu doseganja izboljšav sveta) in na pravilno, zanemarimo »malenkost«, da je
»biti prepričan« pri razumskem posamezniku neko posledično stanje, stanje, v
okviru katerega je opravljen nek pravilen postopek ugotavljanja (ki vključuje
tudi primerjave, in temelji na analitično sintetičnem odnosu do obravnavanega,
pa obenem išče PRITRDITVE ugotovljenemu, kakor tudi njegova morebitna ZANIKANJA
– če nekaj zares obstaja, potem moram zmoči to dokazati, in, obratno, če
določena dejstva govorijo o drugačnosti ugotovljenega napram dejanskemu, potem
ugotovitev NI pravilna!)… medtem ko je prepričanost v nagonskem svetu povsem
preprosta zadeva: kakor vidim, tako je! In me pri tem ne moti to, da v
različnih okoliščinah ISTO vsebino vidim RAZLIČNO (pomeni, da imam o njej nek
nabor POSAMIČNIH resnic), in da se (zaradi enostavnega, NEcelovitega mišljenja)
do te ene in iste vsebine obnašam po »pogojnem refleksu«, natanko tako, kot mi
dražljaji velevajo, kajti – v kolikor sem nagonski, potem mi objektivno NI dana
(z)možnost tega, da bi vse posamične resnice o konkretni vsebini združil v
celoto, s tem oblikoval neko popolnejše vedenje o tej celoti, jo SOČASNO videl
po vseh njenih plateh, pač pa to vsebino dojemam po principu »ali-ali« (ali mi
je »dobra«, pomeni, da je dobra tudi kot taka, ali pa mi je »slaba«, in je,
potemtakem, slaba tudi sama po sebi)!!
Ne, ne,
vedenje in prepričanje nista tisto, kar razumski svet deli od nerazumskega, sta
le obliki izkazovanja obeh svetov. Pomeni, da ne vedenje, ne prepričanje ne
vplivata na umske zmožnosti, pač pa je popolnoma obratno: umske zmožnosti
opredeljujejo vedenje, prepričanost. In, še korak dlje…
Glede
na to, da razum prepozna lastno vedenje šele takrat, ko ga dejansko zmore
izkazati/dokazati (razum zastavi zadržano, ne »ve« v naprej, najprej MORA
spoznati, ugotoviti, preveriti pravilnost ugotovljenega), je tudi prepričanost
razuma v neko ugotovljeno dejanskost utemeljena.
In
obratno: nagonski »VE« že po prvih izkušnjah, do katerih je dospel ob stikih s
posameznimi vsebinami, zaradi tega (večno in v vseh časih) »ve VSE o VSEM« (a zares je njegovo vedenje
napačno, necelovito, nedokazljivo v smislu izboljšanja sveta, pač pa, obratno,
zmore razmere le po/kvariti)… zato je tudi prišlo do tistega znanega reka, da
SAMO NEUMNOST VSE VE.
Pomeni,
da razum, na eni strani, in nagonskost, na drugi, opredeljujeta vrednost znanj,
prepričanj, in pomeni, da se lahko še tako trudiš, pa iz NErazumskega bitja NE
boš naredil razumskega! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar