V
upanju, da mi tvorec trditve (s katero je skušal dokazati pravilnost lastne
ugotovitve o »ženskah/materah, ki so krive za vse zlo«) ne bo zameril, pač pa
bo, raje, o lastnem mnenju razmislil, zapišem (njegovo) trditev, kot izhodišče
nadaljnjega ugotavljanja. Takole je rekel:
»Poglej
želve, kako so srečne, pa matere nikoli niso videle!«
Kakopak,
gre za skrajno NEumnost, in to celo (vsaj) dvojno.
Kot
prvo – kako zmore avtor presojati o srečnosti (nesrečnosti) želv? Tako, in
zgolj tako, da je zapisal to »srečnost« v podobi, da »želve živijo več kot 1000
let«! Pri čemer…
Pri
čemer je vprašanje sploh to, KAKO je prišel do tako dolge življenjske dobe
želv, ko pa dosedanje ugotovitve govorijo o tem, da sta dva najstarejša (doslej
znana) primerka živela 175 in 250 let? Torej krepko manj od tisočletja (in
več)!
Potemtakem
so srečni tudi rdeči morski ježki (Strongylocentrotus franciscanus), ki živijo
do 200 let? In črvi cevkarji (Lamellibrachia), ki doživijo 250 let?
Potem
bi bil, po tej isti »logiki«, srečen tudi nek ujetnik, ki bi v kletki dočakal
100, 200, 1000 let? Pomeni, da je sreča v »živeti« (dolgo in še dlje), ali je,
morda, v čem drugem?!
In,
mimogrede – ko samo na to pomislim, da od nekaj sto izleženih želvjih jajc, le 1
mladič dočaka svoja zrela leta… kakšna SREČA!
Kot
drugo: mladiči, ki odrastejo ob materah (in so nanje, zaradi hranjenja,
dobesedno »priklenjeni«), niso srečni? Se razne srnice, volčiči, zajčki… ne
igrajo, se ne izkazujejo v nebrzdani razigranosti ( = znak sreče!)?! Seveda, da
so! Kar pomeni…
Da je
izhodiščna trditev nerealna, neuporabna, in ker je resno mišljena,
izpričuje le (izključno) o NErazumskem dojemanju dejstev! Žal. Pa čeprav…
Pa
čeprav je res tudi to, da so TUDI matere (in prav tako tudi očetje) posredno
krivi za veliko zlega, povzročenega podmladku! In je dejstvo tudi to, da se
posledic lastnih ravnanj (delovanj) v bistvu niti ne zavedajo, ker…
Ni komentarjev:
Objavite komentar