Težave s spominom...

Uvodoma omenim tri stanja, katera bi bilo moč obravnavati v podobi težav s spominom.

Najprej navedem tisti »imam vrh jezika, samo…«, skratka stanje, v okviru katerega se zavedamo tega, da določeno zadevo poznamo, vemo o njej, le besede, s katero bi to stanje izpovedali/opisali drugemu, ne moremo priklicati v spomin.

Potem omenim stanje, ki se rado izkazuje v starosti, in ga označujemo s terminom demenca. Gre za stanje, znotraj katerega je spomin zmožen delovati v izjemno omejenem obsegu in času, za stanje, v okviru katerega »sproti pozabljaš, dokler dokončno ne pozabiš«.

Alzheimerjeva bolezen – stanje, katero sicer uvrščajo med ostale demence, pa čeprav se od njih – krepko razlikuje! Za to bolezen je namreč ZNAČILNO, da »sproti pozablja« (torej se oboleli NE zaveda realnosti, okoliščin, znotraj katerih se nahaja), obenem pa POMNI stvari iz (»davne«) preteklosti.

Temu stanju je dokaj podobna izguba spomina, nastala na osnovi mehanske poškodbe/okvare možganov, pri čemer se pri takšni okvari zlahka pripeti, da »izgubljanje spomina« ni izkazano v postopnem procesu (kakor pri demenci), pač pa je hipno (pomeni, da mehanski poškodbi nemudoma sledi izguba spomina).

Tretje je stanje, ki obče v bistvu niti ni (po)znano, to je stanje, v katerem se posameznik zaveda, da »izgublja spomin« (pri demenci se tega NE zaveda), dejansko pa ne gre za izgubljanje spomina, pač pa za to, da se »možgansko delovanje« razcepi na več posamično delujočih »enot«, ki se (medsebojno) druga druge ne zavedajo.

Preden nadaljujem z zapisovanjem o omenjenih težavah s spominom, posvetim nekaj pozornosti sami »možganski zasnovanosti« življenj(a), načinu delovanja možganov in njihovim zmožnostim, kajti prepričan sem, da so tudi uvodoma naštete težave s spominom neposredno odvisne od samega izhodišča, torej od »možganske zasnovanosti«.

Dve podobi »možganske zasnovanosti«

Večina življenja na našem planetu ( = ves živalski svet in pretežen, absolutno večinski del t. im. človeštva) je nagonsko zasnovana. Pomeni, da »razpolaga« SAMO s tipom, vrsto, obliko mišljenja, katero opredeljujemo kot »enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje«. In le delček celotne narave zmore mišljenje, ki predstavlja višjo stopnjo razvitosti, napram prvoomenjenemu, mišljenje, katero opredeljujemo kot »celovito, kompleksno, abstraktno mišljenje«. Kakopak, tudi ta delček premore tudi prvoomenjeno, torej »enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje«, z drugimi besedami: absolutna večina t. im. živalskega in človeškega sveta premore le nižjo »stopnjo« mišljenja, medtem ko posamezniki premorejo tudi višjo, potemtakem obe.

Razlike med obema vrstama mišljenja so GROMOZANSKE, tako velike, da absolutni večini življenj sploh niso (in ne morejo biti) razumljive. Pravzaprav so tako velike, da tisti, ki premorejo le nižjo, enostavnejšo obliko mišljenja, NISO (objektivno) ZMOŽNI RAZUMETI tistih z višjo, celovitejšo obliko mišljenja! Pa ne samo to, NISO ZMOŽNI RAZUMETI niti samih sebe (kot neke posamične celote, se NE ZAVEDAJO samih sebe, različnih načinov lastnega izkazovanja), kaj šele da bi razumeli širše sklope vsebin, denimo t. im. Svet. Te razlike oziroma razmerje med njimi si še najbolje predstavljaš tako, da primerjaš občost (torej neko povprečno, večinsko običajnost, »normalnost«) in t. im. genije, in da se spomniš preprostega dejstva, ki govori o tem, da VEDNO najprej posameznik »vidi« določene (še neznane) vsebine, šele čez čas so te vsebine dostopne tudi občosti (v domnevno videnje, a, žal, ne brezpogojno tudi v razumevanje, torej tudi ne v poznavanje). Pomisli na planet, na Zemljo: stoletja, tisočletja so bila potrebna, da je spoznanje posameznika (o njeni okroglosti) postalo obče, splošno sprejemljivo, veljavno! Kakopak, dalo bi se dodati tudi o kroženju Zemlje okoli Sonca, o življenjsko najpomembnejšem (telesnem) organu, o (očem nevidnih) bakterijah, ne nazadnje o pojasnilih vsega tistega, kar je (bilo) pojasnjevano z »božjo voljo«, kot rezultat »božjega stvariteljstva«… in, da ne pozabimo, o VEČNO »ponavljajoči se zgodovini« (ki se NE ponavlja, zagotavljam, zaradi lastnih želja – nikjer v preostalih življenjih ni nerazumskega kroženja, ponavljanja enih in istih napak, ravnanj usmerjenih v destrukcijo »razvoja« - pač pa »se ponavlja« zaradi nerazumskih ravnanj absolutne večine v t. im. človeškem svetu)!

V čem so specifičnosti obeh tipov mišljenj, kaj je zanju značilno? Takole:

Enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje, dano VSEM bitjem znotraj živalskega in človeškega sveta, zmore obravnavati ( = razmišljati o) povsem preprostih vsebinah, tistih, katerim pravimo »konkretne« (torej tistih, ki so PREPOZNAVNE na osnovi vseh petih čutnih zaznav, torej jih je moč videti z očmi, slišati z ušesi, vonjati z nosom, okusiti z brbončicami, otipati s tipali), zmožno je »razumevati« dve neposredno povezani vsebini (vzrok in njegovo neposredno posledico), NI pa zmožno »razumevati« v podobi dopustnosti večih možnih (in različnih, seveda) podobah razpletanja oz. potekanja oz. izkazovanja celote, in VSEKAKOR NI ZMOŽNO razumevati vzročno-posledičnih povezav na ravneh celote. Skratka, ta vrsta mišljenja zmore biti uspešna IZKLJUČNO v okviru čutnega zaznavanja in v okviru NAUČENEGA (ne pa nujno tudi razumljenega). Naučeno = biti opremljen z izkušnjami, lahko neposrednimi (osebnimi, osebno doživetimi), lahko POSREDNIMI (z izkušnjami nekih drugih, torej – te »izkušnje nekih drugih« tvorijo celotno vsebino t. im. šolskega znanja, torej tistega, o čemer se učimo, in kar so neki drugi odkrili/ugotovili/v podobi pravil opredelili).

Kako se lahko učimo in naučimo, obenem pa ne razumemo?!

Sila preprosto! Vzamem povsem banalen primer, predmet »zgodovina«. Je obvezen del vsakega učnega programa, in vsi, ki želijo napredovati v višjo stopnjo (razred), morajo ta predmet uspešno »opraviti«, pomeni, da morajo izkazati znanje, za katero prejmejo pozitivno oceno. Vendar…

Človeška zgodovina se ponavlja, nenehno (resda na različnih stopnjah »tehnološke razvitosti«, zato pravimo, da se »vrti v spiralnih krogih«), ponavlja se NE sama od sebe, pač pa zaradi tega, ker JO PONAVLJA t. im. človeštvo. Kar, preprosto, pomeni, da se taisto človeštvo iz samega predmeta NIČESAR NE nauči, se zares ne nauči, v smislu razumevanja, kajti – ko bi se naučilo, potem zagotovo ne bi ponavljalo, v nedogled, enih in istih napak! Pomeni, z drugimi besedami, da znanje NI brezpogojno nujno tudi DEJANSKO ZNANJE (pač pa je zgolj »imetje določene količine podatkov«), kadar njegove vrednosti ni moč izkazati v praktičnem življenju, kadar si z njim ne morem pomagati pri razreševanju problemov (absurd: ne samo, da si s tozadevnimi »znanji« ne moremo pomagati razreševati problemov, celo nasprotno: zaradi tozadevnega in zgolj DOMNEVANEGA znanja, in zaradi zgolj DOMNEVANE razumskosti, v bistvu te probleme celo porajamo, sami sebi otežkočamo življenje!).

Za enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje je torej značilno to, da zmore ISTOČASNO ( = v danem časovnem obdobju) zavedati se ENEGA samega dejstva, ENE same plati določene vsebine (čeprav ima vsaka vsebina več plati, saj je, vsaka vsebina, sestavljena iz lastnih nasprotij, iz »plusov« in »minusov«… denimo dan je sestavljen iz svetlobe in iz teme, življenje je sestavljeno iz živetja in iz smrti, Planet je sestavljen iz zemlje, iz vode, iz ozračja in iz zemeljskega jedra, celo krompir je sestavljen iz »težke prebavljivosti« in iz »okusnosti«… obenem se vsaka vsebina, prav zaradi različnosti, iz katerih je sestavljena, v različnih okoliščinah izkazuje na različne načine… v okoliščinah »strahu« pes stisne rep med noge, zavzame »priklonjeno« telesno držo, z oglašanjem izraža negotovost, v okoliščinah veselja pa se, v vsem naštetem, izkazuje v povsem drugačnih podobah… obenem ni vsebine, ki bi bila večna v lastni istosti, nespremenjenosti, pač pa se tako spreminja, kakor se porajajo tudi nove vsebine, medtem ko določene poprejšnje, stare, izginjajo), pomeni, da enostavno mišljenje NIMA zmožnosti CELOVITEGA UVIDA (s tem tudi razumevanja) neke celote kot take, pa – večja, kot je ta celota, večje nerazumevanje nje same izkazuje tovrstno mišljenje, imenovano tudi nagonsko. Čemu je tako poimenovano? Iz preprostega razloga…

Nagonsko mišljenje je mišljenje »pogojnega refleksa«, je vsakokratno odzivanje na vsakokratne neposredne okoliščine, v katerih se znajde. Primer, zopet s psom…

Pes, ki se je naučil tega, da je bil s palico vselej tepen, bo takoj, ko bo zagledal palico v roki nekoga, začel kazati kombinacijo znakov strahu in znakov besa, napadalnosti… pomeni, da se bo takoj, ko bo zagledal »palico v rokah« obnašal po sistemu »palica-me-tepe«, vendar… kaj pa, če se znajdem v bližini psa, katerega ne poznam, in ne vem, da je bil s palico pretepan, kaj pa, če ga sploh NE želim udariti (kaj šele tepsti), pač pa sem palico pobral zato, da bi se z njo podpiral, da bi jo s trate odnesel na primernejše mesto, da bi, ne vem, jo psu vrgel, v zabavo (po sistemu »kuža-steci-po-palico«)… pomeni, preprosto, da pes NI ZMOŽEN upoštevati vseh možnosti (vseh oblik mojega ravnanja s palico), pač pa lahko, v danem trenutku, »vidi« ( = »razume«) le to, da mu sam, s palico, predstavljam neposredno grožnjo. Pomeni, da pes »razume« samo tisto, kar se je NAUČIL »razumeti«, in ničesar več.

Da ni tako v t. im. človekovem svetu? O, pa je, pa še kako je. Le da takšna ravnanja (odzive) v nepoznavanju, v nevednosti imenujemo s »hinavščino« (torej kot NAMERNO, zavedajoče se prilagajanje, spreminjanje ravnanja), v bistvu pa gre za povsem NEZAVEDAJOČE SE ravnanje, za mahinalno, hipno odzivanje na neke posamične, konkretne vsebine, v okviru izkušenega oz. naučenega. Da, celo ti, ki »hinavijo«, se samih sebe, svojega odzivanja, dejansko sploh NE ZAVEDAJO (zato ima absolutna večina VEDNO »prav«, zato NIKOLI ni ničesar odgovorna, zato so ji VEDNO neki drugi krivi, zato, ne nazadnje, »begunce« širokogrudno sprejema v svoje domove, takrat, kadar so begunci DALEČ STRAN, in se nanje odziva z nestrpnostjo, z zavračanjem, češ da ogrožajo »našost«, takrat, kadar se begunci znajdejo »pred vrati«… zato so »voditelji« dobri, takrat, kadar delijo vsem in kadar imajo vsi dobrobit, materialno, in postanejo slabi v trenutku, ko delitev usahne… pa čeprav vemo, da se značilnosti, česarkoli, tudi posameznikov, da se vsebina ne spreminja kar tako, da ne moreš v istem svojem življenju postati samemu sebi takšno nasprotje, da postaneš NEjaz… bi bilo tako, kot da bi ptica, ki polovico svojega življenja zmore leteti, v drugi polovici sklene, da ne bo letela). In da je tako, o tem lahko ugotavljaš, v kolikor si že doživel primer trpinčene osebe, v kolikor si že videl njeno (povsem nagonsko) reakcijo, izkazano v primeru, da je nekdo v njeni bližini – privzdignil palico (takoj se telesno »zgrbanči«, z rokami skuša zaščititi najbolj izpostavljene dele, išče oporo/kritje ob zidu, v nekem kotu, za omaro…).

Skratka, da bi se bolje zavedal zmožnosti tega, enostavnega mišljenja, opazuj svojega »hišnega ljubljenčka« in ugotovil boš, da se v enakih okoliščinah VEDNO enako obnaša, in da na njegovo obnašanje delujejo spremembe okoliščin… in skušaj mu razložiti, denimo, to, da ne more jesti vsakokrat, ko mu hrana s krožnika zadiši, skušaj mu dopovedati, da pečenka zanj ni pretirano zdrava hrana.

Torej, »sistem«, način mišljenjskega funkcioniranja je POVSEM ENAK (tako v živalskem svetu, kakor pri absolutni večini t. im. človeškega sveta), edine razlike so tiste, ki se izkazujejo zaradi RAZLIČNIH NAČINOV življenja, s tem zaradi različnih podatkov (ki naj bi predstavljali znanja) in zaradi različnih okoliščin (s tem tudi zaradi različnih potreb). In – v kolikor ne verjameš v pogojni refleks v t. im. človeškem svetu, potem se povprašaj o tem, kako samo naznanilo razprodaje vpliva na obnašanje posameznikov (gruč), čemu cerkveni zvonovi zvonijo (bi si vsak lahko zapomnil uro, ob kateri se odvija, npr. maša, in bi se te maše, če mu res toliko pomeni, udeležil brez pozivanja/zvonjenja), kako to, da politiki s praznimi, nerealnimi obljubami vselej povlečejo mase za seboj, kako že sklicevanje na (nacionalno) pripadnost, na »vredne simbole« (gora naj bi bila pomembna za mojo »večvrednost«?!) deluje na mase, kako zlahka je prepričati mase v tozadevno ogroženost, s tem posledično, nabrati dovolj »borcev« in kreniti v vojno (ki je IZRAZITO NERAZUMSKO reševanje problematike, povsem NAGONSKO, po sistemu, da je močnejša gorjača – prepričljivejši argument).

Celovito, kompleksno, abstraktno mišljenje je mišljenje, dano redkim, posameznikom. Teoretično bi se dalo govoriti o 4 % celotne človeške populacije, ki premorejo tovrstno »možgansko zasnovanost«, kajti – tudi med tistimi, ki se na Gaussovi krivulji (jo prilagam) znajdejo skrajno levo (torej v globokem podpovprečju, torej so umsko »NEnormalni«) so, morda (vsaj nekateri med njimi) razumsko zasnovani, a jih je vpliv neposrednega, večinskega, nagonskega okolja dobesedno – zlomil (jih pripeljal v stanje nerazumskosti, jih bodisi trajno okvaril, ali pa jih okvaril le začasno, do trenutka odprave, z ustrezno psih. terapijo, te okvarjenosti… o tem deloma tudi kasneje, pri samih težavah s spominom), praktično pa le o 2 (DVEH) % tistih, ki objektivno OBSTAJAJO kot RAZUMSKA BITJA (tistih 2,1 % na skrajno desni strani Gaussove krivulje). In v čem je razlika med temi 4 % in 2 %? Pojasnim… a prej »prilepim« omenjeno Gaussovo krivuljo.

 

Tisti na skrajni levi strani tudi premorejo zmožnost abstraktnega mišljenja: predstavljajo si stvari, katere so vsem ostalim nedostopne, v okviru teh svojih »videnj« tvorijo SEBI smiselne celote, zmorejo SEBI uspešno pojasnjevati vsa razmerja znotraj teh svojih svetov, skratka: zmorejo »videti« tisto, kar čutnim zaznavam ( = absolutni večini) NI dosegljivo… je pa res, da SO IZGUBILI povsem STIK Z REALNOSTJO, pomeni, da se v svojem obolelem stanju NISO ZMOŽNI ZAVEDATI realnosti, povsem konkretnih, večini celo banalnih zadev (pomeni, da so, na prvi pogled, IZRAZITO NASPROTJE večini, ki tozadevno zmore razumevati konkretne zadeve, ne »vidi« pa čutnim zaznavam nedosegljivih vsebin)… kar pomeni, da njihovo »razumevanje« sveta NI REALNO, ni skladno z dejstvi, ni po sistemu »čiste« logike, v podobi pravil, veljavnih za celoto, v vseh njenih podobah izkazovanja, in v vseh časih (denimo fizikalne zakonitosti veljajo brezpogojno, vsem enako, tudi tistim, ki jih ne poznajo, ne razumejo), vendar – tudi razumevanje večine NI REALNO, ker ni zmožna »videti«, razumevati povsem (logiki, razumu) preprostih sosledij, ker se ni zmožna »(na)učiti iz zgodovine«, denimo.

In, kakorkoli obračamo, pridemo do ugotovitve, da sta samo (dobra) dva odstotka razumskih bitij, bitij, zmožnih SOČASNEGA zavedanja ( = razumevanja) tako konkretnih vsebin (s čutnim zaznavanjem dosegljivih), kakor tudi vsebin, do katerih je moč dospeti IZKLJUČNO POSREDNO, prek (logičnega) ugotavljanja pravil, konstantnosti ponavljanja enih in istih vsebinskih sosledij (pravila so samo zapisi teh konstantno ponavljajočih se stanj). Pomeni, da je bilo moč »ugotoviti« (ne iznajti, kajti obstaja od nekdaj, sama po sebi) »gravitacijo« na osnovi opazovanja jabolka, ki v danem trenutku (od)pade z veje in – ne obstane v zraku. In, denimo, ugotoviti, da je moč z »okroglim predmetom« ( = kolesom) izboljšati življenjske okoliščine, pa na osnovi preprostega opazovanja kotalečega se (okroglega) kamna – iznajti kolo!

Čemu je poznavanje (oziroma dejstvo o obstoju) dveh različnih načinov »možganskega funkcioniranja« pomembno, v okviru zastavljenega zapisa, o tem v nadaljevanju.

 

»Imam vrh jezika, samo…«

Že v tem poglavju bomo videli, da obstajajo »težave« (v spominu), ki to pravzaprav niti NISO. Pa čeprav se NAM zdi, da so, ker nam, v določenem trenutku, povzročajo bodisi dodatno delo (v kolikor se ne spomnim določenega izraza, moram, če želim nekomu sporočiti določeno vsebino, poiskati neke nadomestne podobe izražanja, s pomočjo katerih bo ta »nekdo« razumel moje sporočanje), bodisi le izkazujejo – vrsto, obliko »možganske zasnovanosti«.

Dejstvo je, da razumsko zasnovano bitje funkcionira na TEMELJU RAZUMEVANJA, pa – če nekaj (zares) razumeš, potem to razumevanje (v primeru, da možgani ne doživijo okvare, okvarjenosti) ne usahne, obstaja za vedno, pomeni, da v primeru »pozabljene« besede najdem neke druge, nadomestne besede, s katerimi bom opisal to, o čemer razmišljam (tisto, kar želim sporočiti, povedati).

Obstajata dva temeljna razloga takšnega, POSREDNEGA (z uporabo nadometnih besed) sporočanja. Prvi je »trenutna pozabljivost«, drugi je NEUSPOSOBLJENOST za uporabo »pravih« besed. Pojasnim…

Možgani so zastavljeni v dveh delih, v tistem, v katerem je ZAVEDANJE O NEČEM/NEČESA ( = zavest), in v tistem, v katerem je NEZAVEDANJE O NEČEM/NEČESA ( = podzavest). Takšna zastavljenost NI brez razloga, nasprotno: v življenju se srečujemo s takšno količino podatkov, da bi možgani dobesedno »pregoreli«, ko bi morali VEDNO, v vsakem trenutku VSE te podatke (torej tudi vsako posamično besedo, številko, informacijo) imeti »pred očmi« oz. na dosegu roke ( = spomina). Z njimi bi se zgodilo povsem enako, kot se zgodi z računalnikom, kadar ga PREobremenjuješ: sprva začne delovati počasneje, otežkočano, se pripeti, da se niti ne odziva, vselej, kasneje se sitem, preprosto, zruši, odpove. Pomeni, da so zmožnosti (vse, tudi umske, ne samo fizične) OMEJENE, in so omejene s samo lastno zasnovanostjo. In pri nagonski zasnovanosti je spomin ( = zavedanje) razdeljen na več (med seboj nepovezanih) delov, »predalov«!

Čemu? Preprosto: si že kdaj doživel nekoga, ki je »včeraj« o isti zadevi govoril drugače, kot govori »danes«? Si. Pa tega ne počne zaradi hinavščine, pač pa se tako izkazuje zaradi svoje – nagonske zasnovanosti! Deluje po pogojnem refleksu, in v konkretnih okoliščinah ima v »spominu« ravnanje (svoje odzivanje na okoliščine), ki je tipično za konkretnost, v kateri se je znašel! Pomeni, da sploh NI pozabil tistega, kar (kako) je govoril »včeraj«, pač pa se, preprosto, tega »včeraj« niti NE ZAVEDA (ne zaveda se samega sebe, v svojih različnih podobah)… in bo »jutri« govoril natanko enako, kot je govoril »včeraj«, če bodo »jutrišnje« okoliščine enake »včerajšnjim«.

Pomeni, da nagonsko zasnovano bitje nima nujno »težav s spominom«, v kolikor izkazuje ravnanja, drugačna od poprejšnjih. Nasprotno, nagonsko zasnovano bitje ima (posledično) težave s samim seboj (s svojimi aktivnostmi) in z okoljem, težave, ki jih samemu sebi (in okolju) povzroča s tem, ker misli, da zmore (razumsko = razreševati probleme, oblikovati oz. tvoriti okoliščine = sedanjost in bodočnost), v bistvu pa mu narava te zmožnosti NI dala. In da se tega NE zaveda, o tem priča dejstvo, da nagonsko bitje (v t. im. človeškem svetu) sebe NE prepoznava kot krivega (odgovornega) za razplet situacij (za posledice lastnih aktivnosti, za posledice torej, katerih povzročitelj = vzrok, je taisto nagonsko bitje), pač pa za neljub razplet VEDNO krivi druge.

Pomeni: nagonsko bitje se VEDNO izkazuje v okviru NAUČENEGA, in bo VEDNO za iste stvari (vsebine) uporabljalo ene in iste besede (da, ena temeljnih značilnosti nagonskih bitij je izjemno skromen »besedni zaklad«).

Potemtakem, če se(kot razumsko zasnovano bitje) trenutno ne spomnim ustrezne besede (jo sicer poznam, vem, da jo premorem, a do nje, v taistem trenutku »ne zmorem«), zaradi tega ne bom imel nerešljivih težav, pač pa se bom le po drugi poti (z drugimi besedami) lotil posredovanja svojega sporočila.

Da obstaja tudi neusposobljenost za uporabo pravih besed? Nemogoče!

O, pa je, pa še kako je MOGOČE, celo dnevno in sproti izkazovano pri večinskem, nagonskem delu… v katerem beseda »spoštovanje« pomeni le »imeti v vidu, upoštevati« (zapovedano »vse je treba spoštovati« je moč prevesti le v smislu »vse je treba upoštevati«, kajti – spoštovanje je ja kategorija, temelječa na RAZLIKOVANJU značilnosti določenih vsebin, pa smem spoštovati izključno tiste, ki si z lastnim ravnanjem, z lastno konstantno, dosledno izkazovano »moralnostjo« takšno spoštovanje tudi »zaslužijo«, saj zmorejo biti za vzor)… in beseda »avtoriteta« pomeni »moč položaja, bogastva, moči odločanja« (je, za nagonski del, »avtoriteta« tisti, katerega JE TREBA upoštevati, ker ne gre drugače… medtem ko je razumskemu bitju avtoriteta nekdo, ki si zasluži spoštovanje, ki je s svojim delom izkazal svoje izstopajoče zmožnosti)… in besedna zveza »imeti rad« pomeni le »čutiti prijetno do tistega, kateri mi godi« (pa »imajo radi«, kakor živalice, tiste, ki njim »dobro delajo«, tiste, ki njim prijajo, pomeni, da imajo radi le tisto, kar in dokler jim prija, tisto, kar je skladno z njihovimi pričakovanji… medtem, ko je dejanski imeti rad stanje, v katerem imaš rad nekoga zaradi tega, kakršen je, ne glede na to, ali je tebi v korist ali ni, ne glede na to, da tu in tam tudi izpove/naredi nekaj, kar tebi ne ugaja, ti ni v prid… pomeni, da je razlika med »imeti rad, če je predmet tega objekta po mojem merilu, meni ustrezen« in »imeti rad nekoga/nekaj natanko v takšni obliki, v kakršni dejansko je… in NE terjati od njega, da se MENI na ljubo spremeni, v podobo, v kakršni sam želim tega nekoga videti«… in, ko pomislimo na tisti iz otroškega vrtca »če mi daš bonbon, sva prijatelja, če mi ga ne daš, pa nisva«, in ko pomislimo na vsakdanje »rangiranje tistih zgoraj«, ki so dobri, dokler delijo, in so slabi, ko ne delijo več… potem je zlahka razumljiv tako način funkcioniranja nagonskega bitja, kakor je razumljiva tudi trditev, da niti ISTIH besed obe vrsti zastavljenosti, nagonska in razumska, NE razumevata na enak način!).

Kakopak, obstaja tudi drugačna vrsta neusposobljenosti za uporabo pravih besed, in tu kar lasten, oseben primer torej, zapišem: nikdar se nisem FORMALNO izobraževal s področja medicine (konkretneje psihiatrije), pa ne zmorem uporabljati strokovne terminologije (četudi razumem izvajanje v podobi psihoterapije, četudi ga zmorem izkazovati), pa pri komunikaciji s preostalim »svetom«, tako laičnim, kakor strokovnim, uporabljam lastne izraze, besede, in bolj na način opisovanja uspem uspešno (s strokovnim delom zagotovo) komunicirati. Kajti – tako strokovnjak, kakor jaz, razumeva vsebine, o katerih se pogovarjava, pomeni, da je RAZUMEVANJE tisto, kar je NUJNO za sporazumevanje, medtem ko so besede (te ali neke druge) zgolj orodje, sredstvo tega sporazumevanja.

Potemtakem – tudi, če se ne spomnim besede, se zaradi tega ne znajdem v težavah, v kolikor 1. razumem vsebino in 2. imam dovolj »bogat besedni zaklad«. Celo povsem normalen, logičen je način spravljanja posamičnih vsebin v podzavest, in pri samem sebi sem že zdavnaj opazil, da so mi določene podrobnosti (posamične informacije) marsikdaj nedosegljive (moram počakati na trenutek, da se iz podzavesti povrnejo v zavedajoče se stanje, v spomin), ker, preprosto, moji možgani, očitno, delujejo v podobi »procesiranja« že ugotovljenih, spoznanih, razumljenih sklopov, pa… če znam hoditi po stopnicah, in če uspevam priti iz nadstropja v nadstropje, potem sem, po vsej verjetnosti, uspel prehoditi vse stopnice, tudi tiste, katerih si med hojo – nisem zapomnil.

Da se zna zgoditi tudi obratno, o tem govorijo težje psihične obolelosti. In pojasnim…

V primeru težjih psihičnih obolenj obolela (čeprav razumsko zasnovana) oseba NI ZMOŽNA razumskega delovanja, pravzaprav postane, po delovanju (torej tudi mišljenju), povsem podobna, enaka okolju (nagonskemu), kateremu je uspelo taisto obolelo osebo (v času njenega dozorevanja in odvisnosti od okolja) »spraviti v svoje kalupe«, mišljenjske in ravnanjske. Prav zaradi tega, ker se posameznik (deloma ali v celoti) znajde v takšnih kalupih, pride do obolelosti (ne samo psihične, posledično tudi do obolelosti telesa, do t. im. psihosomatskih obolenj), in zaradi te obolelosti se izkazuje povsem nagonsko – v nezmožnosti celovitega vpogleda, z reagiranjem na okoliščine v podobi pogojnega refleksa. Še več…

V določenih stanjih, v katerih skuša PODZAVEST pozornost skreniti z dejanskih težav (s same obolelosti) v neko drugo smer, si »izmisli« določene »motnje« (imenovane obsesivno-kompulzivne motnje), v podobi katerih dobesedno ZAKOMPLICIRA svet in vse, celo najbolj preproste aktivnosti (torej zadeve, ki sicer potekajo povsem samoumevno in na najlažji, najhitrejši možen način), »izmisli« pa si jih zaradi tega, da OLAJŠA sam FIZIČEN obstoj (pre/živetje) obolele osebe (si predstavljaš, da bi te iz dneva v dan morile ene in iste težave, iz dneva v dan bi postajal slabše volje, iz dneva v dan bi ti ostajalo manj »volje do življenja«… zaradi česar PODZAVEST tvojo »pozornost« preusmeri, pa, ker OBJEKTIVNO nisi zmožen opravljati zahtevnejših miselnih operacij, zato iz preprostih zadev naredi zapletene).

Zapišem nekaj takih primerov.

Umivanje solate (krompirja), povsem običajna, rutinska, nezahtevna zadeva: vzameš list solate (krompir) in jo/ga umiješ. Ampak – motnja te rešuje tako, da obolela oseba solatni list najprej NATRGA na majhne delčke (krompir razreže na koščke), šele nato te delčke umiva (delo je zahtevnejše in terja več časa in terja, da si več časa zbran na delo, ki ga opravljaš… in v tem času se ne zavedaš »sveta, ki te teži«).

Hoja. Nekoč smo se jo vsi (na)učili, govorili so nam, dvigni nogo, stopi na zanesljivo podlago, drži se ograje… potem je naučeno iz spomina (kjer je bilo med ukom hoje) prešlo v podzavest (se sploh ne zavedamo več, da smo se kdajkoli učili hoditi, lahko mislimo na druge stvari, medtem, ko hodimo, podzavest sama usmerja naša ravnanja)… pri psihični obolelosti vsi ti napotki za hojo znova pridejo v zavestni del, in obolela oseba sami sebi, med hojo, daje navodila… »dvigni nogo, premakni jo naprej, stopi na zanesljivo podlago, dvigni drugo nogo, premakni jo naprej…drži se ograje« (podobno velja za oblačenje/slačenje, za umivanje, za opravljanje fizioloških potreb, skratka za VSE, kar je bilo nekoč že naučeno, kar je bilo nekoč že dano v podzavest, kar je bilo nekoč že izvajano povsem rutinsko, kot samoumevnost, o kateri ni bilo treba – zavestno – razmišljati!).

Težava je dejanska težava samo takrat, kadar je NE zmorem razrešiti. Takrat postane breme, takrat vpliva na kakovost živetja. V primeru pa, da je razrešljiva, v primeru, da sem jo zmožen uspešno razrešiti (odpraviti), je težava le neko opravilo, delo, je neka »različnost« od samoumevnosti, monotonosti, je izziv (katerega uspešna razrešitev porodi zadovoljstvo = energijo = življenjsko moč), je celo »zabava«.

Demenca, Alzheimerjeva bolezen in izguba spomina zaradi mehanske okvare (poškodbe)

Gre sicer za vsebine, v okviru tega poglavja, o katerih je moč govoriti na osnovi ugotavljanj konkretnih, torej objektivnih stanj organizma (natančneje: v podobi ugotovljenih mehanskih okvar možganov, posledično v podobi porušenega kemičnega ravnovesja), za vsebine, potemtakem, o katerih medicina že veliko ve, medtem ko sem jaz, napram tem vsebinam, povsem običajen laik. In mi je prav zaradi tega, morda, toliko bolj zabavno spregovoriti o tovrstnih okvarah, ker v njih vidim določene povezave s siceršnjim svetom, z njegovo razdelitvijo na nagonski in razumski del, pri čemer mi je še toliko bolj zanimiv zapis, kateri mi je ostal v spominu, in se glasi takole: »Po 85. letu starosti le redki posamezniki ohranijo neokrnjene spominske sposobnosti«.

Začnimo s ptico. In z vprašanjem: si že kdaj videl ptico, kateri bi POSTOPOMA ugašala zmožnost letenja? Če si jo, potem »bravo«, kajti sam je še nisem. Pojasnim…

Res je, s časom se (tudi) ptica stara, s časom ji pešajo moči, vendar – četudi je starejša, še vedno zmore leteti! Resda ne prek takšnih daljav, prek kakršnih je zmogla na vrhuncu svojih moči (pa potrebuje vmesen počitek, postanek), a leteti zmore kljub starosti. Ne nazadnje, narava ji je dala to zmožnost, kakor je narava dala človeku noge, ki mu služijo vse do tedaj, dokler je z njegovo telesno močjo (stanjem) toliko v redu, da zmore premikati noge. Pomeni: tudi, če sem (fizično) zmožen narediti samo dva koraka, sem (še vedno) zmožen hoditi (resda le dva koraka, pa počitek, in spet dva koraka, a noge zmorem uporabljati – ko jih ne bi zmogel, ne bi zmogel enega samega koraka, bi, v celoti, odpovedale)!

Lahko pride do poškodbe, bodisi telesne, bodisi psihične, pa noge ne bodo več – noge = sredstvo za hojo. Takšna stanja niso neznanka, so dokaj običajen pojav, pa, denimo, je potrebno vsakogar, ki je bil (bodisi zaradi težje bolezni, bodisi zaradi težje poškodbe) dlje časa »priklenjen na posteljo«, znova UČITI hoditi! Kajti – četudi ima »uk hoje« še vedno v sebi (v podzavesti), četudi je vsa navodila ( = naučeno) obudil v svoj zavesten del (spomin), je izgubil občutek za hojo, je izgubil zavedanje samega sebe v okoliščinah imenovanih hoja (premagovanje razdalje). Ne gre samo za fizično nemoč (oslabelost) nog, daleč od tega, kajti ko fizično ne bi bile zmožne, potem obolelega ne bi niti držale na sebi, kaj šele ga nosile naokoli, pač pa gre predvsem za podobo disfunkcije, nezmožnosti izvajanja (nekoč že) naučenega. Z drugimi besedami: vse, iz česar smo sestavljeni, torej tudi noge (ali možgani) je NUJNO uporabljati, kajti v uporabo je namenjeno… in vsaka NEuporaba slej ko prej privede do škode, do odpovedi. Natanko tako je z ledvicami, ki MORAJO biti obremenjene (z določeno količino vnesene tekočine), morajo delovati, v nasprotnem pride (najprej) do vnetja, kasneje lahko tudi do odpovedi. Ampak – kako je to povezano z možgani?!

Ponavljam, po vprašanju teh bolezni sem LAIK, nevednež, pa mi ne ostane drugega, kot logično sklepanje, in domneva, da za VSE, iz česar smo sestavljeni, velja ista (naravna) zapoved: uporabljaj, ali pa bo odpovedalo. Za vse, torej tudi za možgane (posledično za spomin).

Čemu so namenjeni, v osnovi, možgani? Razreševanju težav, uspešnemu soočanju z okoliščinami, znotraj katerih se odvija konkretno življenje. Temu so namenjeni VSI možgani, torej možgani VSEH bitij, in zanimivo je, da znanost domneva o izjemni (možni) dolžini »živetja« možganov, krepko daljši od beležene, trenutno znane. Pomeni, da znanost domneva, da zmorejo možgani uspešno delovati tudi dvesto in več let, ampak… čemu potem odpovedujejo, v okviru obstoječe življenjske dobe?!

Zaradi tega, ker so premalo obremenjeni, tako kot ledvice ali noge? Zaradi tega, ker ne opravljajo tistega, čemur so namenjeni? Pa popuščajo, razvajeni, NEvajeni biti to, za kar so bili namenjeni – osrednji center slehernega posamičnega življenja, računalnik, razreševalec konkretnih stanj. Čemu, ne nazadnje, »manj razvita« okolja ne poznajo številnih težav, s katerimi se sooča »sodobno človeštvo«, po vprašanju (tudi) mentalnega zdravja? Ker delujejo, v teh »manj razvitih« okoljih na način »deluje-s-polno-paro-dokler-deluje-nato-pa-poči«? Ker tam ne umirajo postopoma, praktično od rojstva dalje, pač pa živijo, posegajo v okolje, rešujejo, sproti, težave, s katerimi se soočajo, in ne povzročajo sami sebi nepotrebnih težav, ker, pač, so, zgolj so, natanko takšni, kakršni so?!

Ampak, kako ne obremenjujemo možganov, kako le-ti nenehno ne delajo, ko pa vselej razmišljamo, bi se znalo zaslišati vprašanje, v podobi dvoma v pravilnost mojega zapisa, pa pojasnim…

Vzamem za primer žival, katerokoli, raje kar dve, in pripadnika nekega džungelskega plemena, na eni strani, in primer pripadnika absolutne večine t. im. »sodobnega človeštva«. In zastavim kar z njim, s tem povprečnežem. Kako on »obremenjuje« svoje možgane? Tako, da misli o tem, da mora v službo, tako, da v tej službi dela, tako, da sanjari kako lepo bi bilo, ko bi na loteriji zadel sto milijonov evrov? Ne, daleč od tega, to, vse navedeno in cel kup takemu »razmišljanju« podobnih zadev, to NI dejansko obremenjevanje možganov, to je zgolj, in nič več, »misliti o nečem rutinskem« in »sanjariti o nečem«, nikakor pa ni dejavnost, v okviru katere bi možgani TVORILI! Hoditi v službo, opravljati iz dneva v dan isto (in le v posameznih odstopanjih razlikujoče se) delo, reševati iz dneva v dan, iz meseca v mesec iste zadeve (plačevanje položnic, razporejanje prostega časa ipd.) to vse je RUTINA, samoumevnost, to vse je nekaj NAUČENEGA, in pri teh stvareh možgane potrebujemo le za to, da nas opozarjajo na te vsebine, da nas skozi te vsebine vodijo, nič več, nič manj. Tu ne gre za reševanje nekih NOVIH (še neznanih) vsebin/vprašanj, ne gre za preizkušanje možganov v smislu njihove zmožnosti odkrivanja (še) neznanega in soočanja s tem neznanim, gre za običajno rutino! Medtem ko na drugi strani… vsaka žival, ki je odvisna izključno od lastnih zmožnosti (in ne pozna socialnega skrbstva, ne pozna solidarnostne pomoči, ne pozna delodajalca, ki odmerja delo in v zameno nudi plačilo…) pozna le delček te rutine (denimo rutina je njena odločitev, da se odpravi na lov/pašo), vse ostalo pa je soočanje z vsakokrat drugačnimi okoliščinami (volk vsakokrat lovi plen, ki je po moči, velikosti, spretnostih, načinu upiranja… drugačen od predhodnih, pomeni, da NIKOLI ne ve tega, s čem bo soočen in mora vselej najti ustrezen način obvladovanja tistih dejstev, katera spozna šele ob samem lovu oz. soočenju s konkretnim plenom… medtem ko se tudi srna ne more kar tako rutinsko, brezskrbno pasti, vselej je na preži, opreza za različnimi vonjavami, zvoki, nikdar vedoč o tem, kaj preži nanjo, v kakšni podobi se utegne prikazati nevarnost)… in podobno velja za džungelsko bitje, ki (tudi kot povsem običajen del narave) nima nobenih zagotovil, da se bo uspešno vrnilo z lova, celo tega ne ve, če se bo z lova sploh vrnilo)… pomeni, da morajo biti našteta bitja vselej v sprotnem usklajevanju z okoliščinami, vselej se morajo hipoma odzivati (brez »časa za razmislek«), morajo krepko vpreči svoje možgane, da uspejo iziti kot zmagovalci. In, po tretji strani, pri razumskem bitju, možgani sploh ne poznajo stanja mirovanja, kajti razumsko bitje se (za razliko od nagonskih) ne sprijazni z nekimi v-naprej-podanimi-odgovori (pojasnili), razumsko bitje ne pozna neomajnih, absolutnih resnic (zapovedi), pač pa mora sleherno vsebino osebno preveriti tudi v praksi in ugotoviti, če se teorija in praksa skladata, če je torej pojasnilo neke vsebine (odgovor) dejansko, in kot tako ustreza dejstvom, ali pa ga je potrebno ovreči, kot neutemeljeno. Obenem razumsko zasnovano bitje IŠČE v (še) nepoznanem, odstira njegove tančice in širi meje spoznanega. Rutina mu predstavlja smrt, dolgočasje, potrebuje izzive (probleme) in uspešno lahko obstaja (živi) izključno v primeru, da te izzive, težave, s katerimi se sooča, uspešno obvladuje (razumeva). Pomeni, da gre v odnosu med razumskim in nagonskim bitjem za popolno nasprotje, kontradiktornost, ne samo v razumevanju vsebin, pač pa tudi v samem možganskem in tudi siceršnjem delovanju.

Ko ptica onemore do te stopnje, da ne more več vzleteti, takrat šele – ni zmožna letenja. In, v kolikor si že videl goloba, ki se poslavlja od življenja, potem veš: priletel je, na neko mesto (torej JE letel, JE BIL ZMOŽEN leteti), se tam potisnil nekam ob rob, in nikoli več razširil perutnic v let(enje). Je podobno z možgani? Je demenca že takrat, ko ugotoviš »sprotno pozabljanje«, ali nastopi šele takrat, ko to pozabljanje postane tako očitno, da ga vsi in vsakdo zazna? Je gripa šele takrat, ko obležiš v postelji, ali že takrat, ko zanjo zboliš, in si še »pri moči«?

Demenca nastopi HIPOMA, v trenutku, ko se začnejo izkazovati prvi znaki »sprotnega pozabljanja«. Torej ne gre za proces (postopnega) nastajanja demence, pač pa gre za proces (postopne) krepitve ( = razvoja) demence! Gre torej za proces postopnega odmiranja določenih možganskih zmožnosti, medtem ko je samo odmiranje že dejstvo, že zastavljeno in nepreprečljivo. V trenutku, ko ptica ne more leteti, je neleteča, in v trenutku, ko ne morem pomniti, sem pomnjenja nezmožen.

Če ti je takšno razmišljanje čudno, potem uporabim banalen primer: »sem zdrav, vendar ne smem tega in tega jesti, tega in tega početi…«. Ne gre skupaj, mar ne, kajti, če sem zdrav, potem nimam omejitev (od zunaj, s strani zdravnika), potem je edina omejitev, ki jo poznam, zapisana v podobi omejitev, opredeljenih v podobi mojih psiho-fizičnih zmožnosti! In »če ne pomnim vsega, pomnim pa nekaj«, potem moje pomnjenje NI v redu, NI zdravo, NI zmožno biti pomnjenje, na katerega bi se lahko zanesel, pomnjenje, s katerim bi lahko sebi (in/ali drugim) pomagal.

Alzheimerjeva bolezen je zanimiva, v odnosu na demenco (jo obravnavajo kot obliko demence), kajti – pri demenci pozabljaš vse, pri Alzheimerjevi bolezni pozabljaš »sveže«, tekoče, sprotno, in šele naknadno, kasneje, počasi tudi spomini iz (davne) preteklosti izginejo. Pomeni, da pri Alzheimerjevi bolezni IZGUBLJAŠ STIK Z REALNOSTJO, s konkretnim, aktualnim časom, obenem pa živiš nekje v PRETEKLOSTI, med stvarmi, katere pomniš.

Je zapis »Po 85. letu starosti le redki posamezniki ohranijo neokrnjene spominske sposobnosti« kakorkoli v povezavi z odstotkom tistih, ki so zmožni abstraktnega mišljenja, torej biti razumski? Kajti: v kolikor razumem, potem mi ni treba obremenjevati spomina s kupom nepotrebnih podatkov, zmorem razumevanje izkazovati na sebi specifične načine, pomeni, da svojega »računalnika« po nepotrebnem ne preobremenjujem!

Poškodbe so poškodbe, ne glede na to, kako do njih pride. In vse se izkazujejo v podobah okrnjene (ali v celoti odpadle) zmožnosti soočanja z realnostjo, nezmožnosti (deloma ali v celoti) uspešnega reševanja »življenjskih problemov«, delne ali celovite odvisnosti od drugih.

Pomeni, da gre pri vseh stanjih, opisanih v okviru tega poglavja, za objektivna (nepopravljiva) dejstva, za vsebine, katere je moč (bolj ali manj uspešno) obvladovati v podobah (bolj ali manj) »zgolj« živetja kot takega, v končni fazi t. im. »vegetiranja«.

Zavedanje o domnevnem »izgubljanju spomina«

Pri »zavedanju« izgubljanja spomina moramo biti previdni, kajti ni vsaka vsebina, ki se pokaže kot »za spomin izgubljena«, že znak – dejanske nezmožnosti, neodpravljivega izgubljanja spomina.

Priznam, ne vem, z gotovostjo, kako te zadeve potekajo pri nagonskih bitjih (še pri nobenem izmed njih nisem bil do te mere v glavi), vem pa, da pri razumski zasnovanosti možgani sami delajo selekcijo med pomembnimi in nepomembnimi podatki, pa…

Predstavljaj si, da se v pritličju nahajajo »prostori za tekoče obratovanje« ( = spomin, zavestni del), v kleti pa je skladišče, arhiv ( = podzavest). Ko se nabere določena količina informacij, v pritličju zmanjka prostora, pa pokličejo »arhivarja«, ki vse tiste podatke, ki več niso aktualni, niso v rabi, izloči in jih odnese v klet. Tam jih lepo zloži na police, potem pa se na njih nabira prah. V kolikor katerega med temi podatki še potrebujem, občasno, mi ga »arhivar« dostavi, pa za tak podatek ne obstaja možnost, da bi nanj »pozabil«… v kolikor pa gre za podatke, ki že dlje niso pomembni, potrebni, takrat pa se prek njih nabere debela plast prahu, in jih ne zmorem, tudi ko se trudim, priklicati v spomin (da pa so »nekje notri«, o tem priča stanje, ko se, po določenem času, kar samo od sebe obudi spominjanje o zadevi, katere zavedanja o njej poprej zavestno nisem mogel priklicati). Pomeni, da vsaka nedostopnost do neke konkretne vsebine še ni nujno – izguba spomina (oziroma izgubljena, okrnjena zmožnost pomnjenja), pač pa je lahko le način boja proti (že omenjeni) »pregorelosti«.

Glede na to, da razumsko zasnovano bitje v svojem zavestnem delu razpolaga z neprimerno večjo količino podatkov, kot je količina, s katero sočasno v zavestnem delu razpolaga nagonsko bitje, bi lahko sklepal, povsem logično, da bi to nagonsko bitje moralo obdržati v spominu relativno majhno količino (njemu) pomembnih podatkov, saj je že v osnovi tako zastavljeno, da je po zavestnem delu popredalčkano, da zmore (kot je bilo že opisovano) vsakokrat le po eno plat realnosti. V kolikor domnevam, da je spominska enota nagonskega bitja znotraj t. im. človeštva po obsegu podobna spominski enoti razumskega bitja (denimo, če vzamem za primer slona: pravijo, da gre za bitje, ki dobesedno vse hrani v svojem spominu… podobno je, domnevam, tudi s preostalim nagonskim svetom, kajti v nasprotnem bi se ne naučilo odzivati se na različne, vsakokrat drugačne okoliščine), potem se mi zdi logično, da ne bi smela biti preobremenjena s podatki, potemtakem se mi zdi logično, da pri takšnem načinu pomnjenja (manjšega obsega oz. količine) vsebin ne bi smelo prihajati do tega, da del podatkov – izpuhti. Pomeni, da bi se dalo sklepati o odpovedovanju spomina, dejanskem.

Zdaj pa nazaj, k zavedanju (domnevane) izgube spomina. K stanju, torej, ki je povsem značilno za težja psihična obolenja, in se izkazuje s tem, da obolela oseba NI več zmožna funkcionirati kot celota, da NIMA več spomina, s pomočjo katerega bi zmogla samo sebe, svoja ravnanja koordinirati, k stanju – razslojenosti.

Dvomim, da jih je veliko, ki niso slišali za »mister Hajda in doktor Džekila«, za eno in isto osebo, torej, ki je bila osebnostno razdvojena (in noben od obeh delov ni vedel za drugega, se je zavedal izključno samega sebe). Ne vem, priznam, kako takšna stanja označuje stroka, jaz temu pravim, laično, »podzavestne podobe«. Stroka bojda ugotavlja, da se je posameznik zmožen razdeliti na do 24 takšnih podzavestnih podob, meni preostane, da ji verjamem, ali, pač, ne. V glavo se na tak način ne da videti, vse, kar je v njej »videno« je ugotavljano prek posrednih (po)kazateljev, in če sodim po njih, potem se s stroko zanesljivo NE morem strinjati, kajti osebno sem spoznal razslojenost na toliko različnih podzavestnih podob (medsebojno ne zavedajočih se druga druge), da bi jih bilo moč šteti v tisočih!

Vem, sliši se neverjetno, tako bi se, bržkone, zdelo tudi meni, ko ne bi imel možnosti tega osebno spoznati, ko ne bi imel možnosti poseči v takšno razslojenost in jo zdraviti! In bi se mi zdelo čudno že to, da bi mi nekdo za odraslo osebo trdil, da se obnaša kot dvo-, trileten otrok, ko tega ne bi sam spoznal. Da se zmore, ena in ista oseba, v odvisnosti od konkretne podzavestne podobe, v kateri se v danem trenutku znajde, počutiti in obnašati v različnih svojih (doživetih) starostih, z različnimi zavedanji o lastnem znanju, celo o tem, kako zgleda svet, kako zgleda vse tisto, kar je kot celota že spoznala, ta oseba, a ta spoznanja niso v zavedanju posamičnih podzavestnih podob! In prav ta razslojenost (znotraj katere vsaka podzavestna podoba, torej vsak od celote odvojen delček , hrani izključno zavedanje, spomin na tisto, kar je v določenem delčku življenja celote doživela) preprečuje poenotenje spomina, preprečuje koordiniranost zavedajočega se stanja, preprečuje, s tem, razumsko ravnanje (čeprav) razumsko zasnovanega bitja! Z drugimi besedami: četudi razumsko zasnovano, se bitje, obolelo za težjim psihičnim obolenjem, obnaša natanko tako, kot se obnaša večinsko okolje ( = nagonsko), kar pomeni, da je taistemu okolju uspelo (na račun psihičnih težav posameznika) nekega posameznika spraviti v okvir svojih mišljenjsko/ravnanjskih kalupov!

Čemu pride do takšne razslojenosti oziroma na kakšen način?

Si kdaj videl otroka, majhnega, kako se, npr. s svojim medvedkom, preseli v nek svoj domišljijski svet (ker mu je v tem umišljenem svetu lepo, toplo, prijazno, ker mu medvedek posveča potrebno pozornost, se lahko medvedku zaupa…)? Na taisti način se zmore razumsko zasnovano bitje (ki premore zmožnost abstraktnega mišljenja = zmožnost zamišljati si določene okoliščine) zatekati ( = ubežati) pred nasiljem okolice in se vsaj v psihičnem smislu preseliti iz (neljube mu) realnosti v svojo, umišljeno realnost. In kadar to zatekanje postane pogosto, redno, takrat… takrat izpuhtijo meje med realnim in umišljenim, takrat določen(i) zavesten(ni) del(i), preprosto, zamenjajo okolje svojega bivanja, in v realnem svetu ostane le toliko zavedanja, kolikor ga je potrebnega za golo fizično PREŽIVETJE ( = za mučno, boleče, trpeče vegetiranje razumske zasnovanosti v telesu, spravljenem v kalupe okolja).

Absurd je v mojem zapisu, da gre v takšnem primeru za »domnevno« izgubo spomina, kajti v praksi se ta izguba izkazuje kot dejanska (obolela oseba se ne zaveda lastne celovitosti, nima niti celovitega spomina o sami sebi, kaj šele o vsem ostalem)… in je šele moč s povezovanjem teh posamičnih delčkov uvideti, da je ves spomin še vedno aktualen… in je dejstvo, da tovrstno pretečo (in dokončno) izgubo spomina skuša medicina celo zdraviti, z medikamenti, čeprav – brezuspešno, kajti vzroki takšnih stanj niso telesne narave (niso v mehanski okvarjenosti možganov), pač pa so ta stanja pogojena IZKLJUČNO s samo psiho, z njeno okvarjenostjo! In takoj za tem, ko se odpravijo prve psihične (resnejše) težave - sam jih imenujem »krči«, stanje pa »zakrčenost« - se spomin avtomatično in čudežno povrne (kot da bi bil od nekdaj »tu«, povsem nemoten), obenem odpadajo obsesivno-kompulzivne motnje, fobije = nezdravi, na nerealnih temeljih obstoječi strahovi, psihosomatske bolezni = bolezni telesa, povzročene zaradi psihičnega stanja.

Ne vem sicer, če počasi zaključim, ali sem uspel vsaj malo pojasniti različne podobe oz. vzroke »izgubljanja spomina«, če sem uspel potegniti ločnico med dejanskim in domnevanim pešanjem spomina, ne vem, če je do zadnjega sleherno moje razmišljanje pravilno (zlasti tam, kjer so domala vse teorije bolj ali manj teorije o nečem, česar dokončno še ne poznamo), kakorkoli že, upam, da sem vsaj na to uspel opozoriti, da ob morebitni samougotovitvi o tem, da je s spominom »nekaj narobe«, ne zamahnemo z roko češ »leta delajo svoje«, pač pa se o zapaženem stanju posvetujemo z zdravnikom (po možnosti z dejanskim, in ne zgolj z zdravnikom obrtnikom = nagonsko zasnovanim in zlasti konkretne vsebine nerazumevajočim).

Marsičesa se da naučiti, le razumevanja ne. Ali obstaja (kot naravna danost), ali pa ga ni. In še težje kot je bilo razumeti okroglo Zemljo, je razumeti skrajno negativen vpliv večinskega, nagonskega dela t. im. človeštva (živečega v svetu razvoja = v svetu razumskih posameznikov) na razumsko zasnovane posameznike. Absurdno stanje, kajti prav ti razumsko zasnovani posamezniki tvorijo VES napredek človeštva, prav oni so tisti, ki so pripeljali današnji svet (po zunanjih podobah) daleč stran od sveta kamene dobe. In je edina danost, ki je še ostala, povsem nespremenjena, skozi vse čase, še vedno kamenodobna, prav – nagonska zasnovanost!