Uvodoma
omenim tri stanja, katera bi bilo moč obravnavati v podobi težav s spominom.
Najprej
navedem tisti »imam vrh jezika, samo…«, skratka stanje, v okviru katerega se
zavedamo tega, da določeno zadevo poznamo, vemo o njej, le besede, s katero bi
to stanje izpovedali/opisali drugemu, ne moremo priklicati v spomin.
Potem
omenim stanje, ki se rado izkazuje v starosti, in ga označujemo s terminom
demenca. Gre za stanje, znotraj katerega je spomin zmožen delovati v izjemno
omejenem obsegu in času, za stanje, v okviru katerega »sproti pozabljaš, dokler
dokončno ne pozabiš«.
Alzheimerjeva
bolezen – stanje, katero sicer uvrščajo med ostale demence, pa čeprav se od
njih – krepko razlikuje! Za to bolezen je namreč ZNAČILNO, da »sproti pozablja«
(torej se oboleli NE zaveda realnosti, okoliščin, znotraj katerih se nahaja),
obenem pa POMNI stvari iz (»davne«) preteklosti.
Temu
stanju je dokaj podobna izguba spomina, nastala na osnovi mehanske poškodbe/okvare
možganov, pri čemer se pri takšni okvari zlahka pripeti, da »izgubljanje
spomina« ni izkazano v postopnem procesu (kakor pri demenci), pač pa je hipno
(pomeni, da mehanski poškodbi nemudoma sledi izguba spomina).
Tretje
je stanje, ki obče v bistvu niti ni (po)znano, to je stanje, v katerem se
posameznik zaveda, da »izgublja spomin« (pri demenci se tega NE zaveda),
dejansko pa ne gre za izgubljanje spomina, pač pa za to, da se »možgansko
delovanje« razcepi na več posamično delujočih »enot«, ki se (medsebojno) druga
druge ne zavedajo.
Preden
nadaljujem z zapisovanjem o omenjenih težavah s spominom, posvetim nekaj
pozornosti sami »možganski zasnovanosti« življenj(a), načinu delovanja možganov
in njihovim zmožnostim, kajti prepričan sem, da so tudi uvodoma naštete težave
s spominom neposredno odvisne od samega izhodišča, torej od »možganske
zasnovanosti«.
Dve podobi »možganske zasnovanosti«
Večina
življenja na našem planetu ( = ves živalski svet in pretežen, absolutno
večinski del t. im. človeštva) je nagonsko zasnovana. Pomeni, da »razpolaga«
SAMO s tipom, vrsto, obliko mišljenja, katero opredeljujemo kot »enostavno,
konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje«. In le delček celotne
narave zmore mišljenje, ki predstavlja višjo stopnjo razvitosti, napram
prvoomenjenemu, mišljenje, katero opredeljujemo kot »celovito, kompleksno,
abstraktno mišljenje«. Kakopak, tudi ta delček premore tudi prvoomenjeno, torej
»enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje«, z drugimi
besedami: absolutna večina t. im. živalskega in človeškega sveta premore le
nižjo »stopnjo« mišljenja, medtem ko posamezniki premorejo tudi višjo,
potemtakem obe.
Razlike
med obema vrstama mišljenja so GROMOZANSKE, tako velike, da absolutni večini
življenj sploh niso (in ne morejo biti) razumljive. Pravzaprav so tako velike,
da tisti, ki premorejo le nižjo, enostavnejšo obliko mišljenja, NISO
(objektivno) ZMOŽNI RAZUMETI tistih z višjo, celovitejšo obliko mišljenja! Pa
ne samo to, NISO ZMOŽNI RAZUMETI niti samih sebe (kot neke posamične celote, se
NE ZAVEDAJO samih sebe, različnih načinov lastnega izkazovanja), kaj šele da bi
razumeli širše sklope vsebin, denimo t. im. Svet. Te razlike oziroma razmerje
med njimi si še najbolje predstavljaš tako, da primerjaš občost (torej neko
povprečno, večinsko običajnost, »normalnost«) in t. im. genije, in da se
spomniš preprostega dejstva, ki govori o tem, da VEDNO najprej posameznik
»vidi« določene (še neznane) vsebine, šele čez čas so te vsebine dostopne tudi
občosti (v domnevno videnje, a, žal, ne brezpogojno tudi v razumevanje, torej
tudi ne v poznavanje). Pomisli na planet, na Zemljo: stoletja, tisočletja so
bila potrebna, da je spoznanje posameznika (o njeni okroglosti) postalo obče,
splošno sprejemljivo, veljavno! Kakopak, dalo bi se dodati tudi o kroženju
Zemlje okoli Sonca, o življenjsko najpomembnejšem (telesnem) organu, o (očem
nevidnih) bakterijah, ne nazadnje o pojasnilih vsega tistega, kar je (bilo)
pojasnjevano z »božjo voljo«, kot rezultat »božjega stvariteljstva«… in, da ne
pozabimo, o VEČNO »ponavljajoči se zgodovini« (ki se NE ponavlja, zagotavljam,
zaradi lastnih želja – nikjer v preostalih življenjih ni nerazumskega kroženja,
ponavljanja enih in istih napak, ravnanj usmerjenih v destrukcijo »razvoja« -
pač pa »se ponavlja« zaradi nerazumskih ravnanj absolutne večine v t. im.
človeškem svetu)!
V čem
so specifičnosti obeh tipov mišljenj, kaj je zanju značilno? Takole:
Enostavno,
konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje, dano VSEM bitjem znotraj
živalskega in človeškega sveta, zmore obravnavati ( = razmišljati o) povsem
preprostih vsebinah, tistih, katerim pravimo »konkretne« (torej tistih, ki so
PREPOZNAVNE na osnovi vseh petih čutnih zaznav, torej jih je moč videti z očmi,
slišati z ušesi, vonjati z nosom, okusiti z brbončicami, otipati s tipali),
zmožno je »razumevati« dve neposredno povezani vsebini (vzrok in njegovo
neposredno posledico), NI pa zmožno »razumevati« v podobi dopustnosti večih
možnih (in različnih, seveda) podobah razpletanja oz. potekanja oz. izkazovanja
celote, in VSEKAKOR NI ZMOŽNO razumevati vzročno-posledičnih povezav na ravneh
celote. Skratka, ta vrsta mišljenja zmore biti uspešna IZKLJUČNO v okviru
čutnega zaznavanja in v okviru NAUČENEGA (ne pa nujno tudi razumljenega).
Naučeno = biti opremljen z izkušnjami, lahko neposrednimi (osebnimi, osebno
doživetimi), lahko POSREDNIMI (z izkušnjami nekih drugih, torej – te »izkušnje
nekih drugih« tvorijo celotno vsebino t. im. šolskega znanja, torej tistega, o
čemer se učimo, in kar so neki drugi odkrili/ugotovili/v podobi pravil
opredelili).
Kako se
lahko učimo in naučimo, obenem pa ne razumemo?!
Sila
preprosto! Vzamem povsem banalen primer, predmet »zgodovina«. Je obvezen del
vsakega učnega programa, in vsi, ki želijo napredovati v višjo stopnjo
(razred), morajo ta predmet uspešno »opraviti«, pomeni, da morajo izkazati
znanje, za katero prejmejo pozitivno oceno. Vendar…
Človeška
zgodovina se ponavlja, nenehno (resda na različnih stopnjah »tehnološke
razvitosti«, zato pravimo, da se »vrti v spiralnih krogih«), ponavlja se NE
sama od sebe, pač pa zaradi tega, ker JO PONAVLJA t. im. človeštvo. Kar,
preprosto, pomeni, da se taisto človeštvo iz samega predmeta NIČESAR NE nauči,
se zares ne nauči, v smislu razumevanja, kajti – ko bi se naučilo, potem
zagotovo ne bi ponavljalo, v nedogled, enih in istih napak! Pomeni, z drugimi
besedami, da znanje NI brezpogojno nujno tudi DEJANSKO ZNANJE (pač pa je zgolj
»imetje določene količine podatkov«), kadar njegove vrednosti ni moč izkazati v
praktičnem življenju, kadar si z njim ne morem pomagati pri razreševanju
problemov (absurd: ne samo, da si s tozadevnimi »znanji« ne moremo pomagati
razreševati problemov, celo nasprotno: zaradi tozadevnega in zgolj DOMNEVANEGA
znanja, in zaradi zgolj DOMNEVANE razumskosti, v bistvu te probleme celo
porajamo, sami sebi otežkočamo življenje!).
Za
enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje je torej značilno
to, da zmore ISTOČASNO ( = v danem časovnem obdobju) zavedati se ENEGA samega
dejstva, ENE same plati določene vsebine (čeprav ima vsaka vsebina več plati,
saj je, vsaka vsebina, sestavljena iz lastnih nasprotij, iz »plusov« in
»minusov«… denimo dan je sestavljen iz svetlobe in iz teme, življenje je
sestavljeno iz živetja in iz smrti, Planet je sestavljen iz zemlje, iz vode, iz
ozračja in iz zemeljskega jedra, celo krompir je sestavljen iz »težke
prebavljivosti« in iz »okusnosti«… obenem se vsaka vsebina, prav zaradi
različnosti, iz katerih je sestavljena, v različnih okoliščinah izkazuje na
različne načine… v okoliščinah »strahu« pes stisne rep med noge, zavzame
»priklonjeno« telesno držo, z oglašanjem izraža negotovost, v okoliščinah
veselja pa se, v vsem naštetem, izkazuje v povsem drugačnih podobah… obenem ni
vsebine, ki bi bila večna v lastni istosti, nespremenjenosti, pač pa se tako
spreminja, kakor se porajajo tudi nove vsebine, medtem ko določene poprejšnje,
stare, izginjajo), pomeni, da enostavno mišljenje NIMA zmožnosti CELOVITEGA
UVIDA (s tem tudi razumevanja) neke celote kot take, pa – večja, kot je ta
celota, večje nerazumevanje nje same izkazuje tovrstno mišljenje, imenovano
tudi nagonsko. Čemu je tako poimenovano? Iz preprostega razloga…
Nagonsko
mišljenje je mišljenje »pogojnega refleksa«, je vsakokratno odzivanje na
vsakokratne neposredne okoliščine, v katerih se znajde. Primer, zopet s psom…
Pes, ki
se je naučil tega, da je bil s palico vselej tepen, bo takoj, ko bo zagledal
palico v roki nekoga, začel kazati kombinacijo znakov strahu in znakov besa,
napadalnosti… pomeni, da se bo takoj, ko bo zagledal »palico v rokah« obnašal
po sistemu »palica-me-tepe«, vendar… kaj pa, če se znajdem v bližini psa,
katerega ne poznam, in ne vem, da je bil s palico pretepan, kaj pa, če ga sploh
NE želim udariti (kaj šele tepsti), pač pa sem palico pobral zato, da bi se z
njo podpiral, da bi jo s trate odnesel na primernejše mesto, da bi, ne vem, jo
psu vrgel, v zabavo (po sistemu »kuža-steci-po-palico«)… pomeni, preprosto, da
pes NI ZMOŽEN upoštevati vseh možnosti (vseh oblik mojega ravnanja s palico),
pač pa lahko, v danem trenutku, »vidi« ( = »razume«) le to, da mu sam, s
palico, predstavljam neposredno grožnjo. Pomeni, da pes »razume« samo tisto,
kar se je NAUČIL »razumeti«, in ničesar več.
Da ni
tako v t. im. človekovem svetu? O, pa je, pa še kako je. Le da takšna ravnanja
(odzive) v nepoznavanju, v nevednosti imenujemo s »hinavščino« (torej kot
NAMERNO, zavedajoče se prilagajanje, spreminjanje ravnanja), v bistvu pa gre za
povsem NEZAVEDAJOČE SE ravnanje, za mahinalno, hipno odzivanje na neke
posamične, konkretne vsebine, v okviru izkušenega oz. naučenega. Da, celo ti,
ki »hinavijo«, se samih sebe, svojega odzivanja, dejansko sploh NE ZAVEDAJO
(zato ima absolutna večina VEDNO »prav«, zato NIKOLI ni ničesar odgovorna, zato
so ji VEDNO neki drugi krivi, zato, ne nazadnje, »begunce« širokogrudno
sprejema v svoje domove, takrat, kadar so begunci DALEČ STRAN, in se nanje
odziva z nestrpnostjo, z zavračanjem, češ da ogrožajo »našost«, takrat, kadar
se begunci znajdejo »pred vrati«… zato so »voditelji« dobri, takrat, kadar
delijo vsem in kadar imajo vsi dobrobit, materialno, in postanejo slabi v
trenutku, ko delitev usahne… pa čeprav vemo, da se značilnosti, česarkoli, tudi
posameznikov, da se vsebina ne spreminja kar tako, da ne moreš v istem svojem
življenju postati samemu sebi takšno nasprotje, da postaneš NEjaz… bi bilo
tako, kot da bi ptica, ki polovico svojega življenja zmore leteti, v drugi
polovici sklene, da ne bo letela). In da je tako, o tem lahko ugotavljaš, v
kolikor si že doživel primer trpinčene osebe, v kolikor si že videl njeno
(povsem nagonsko) reakcijo, izkazano v primeru, da je nekdo v njeni bližini –
privzdignil palico (takoj se telesno »zgrbanči«, z rokami skuša zaščititi
najbolj izpostavljene dele, išče oporo/kritje ob zidu, v nekem kotu, za
omaro…).
Skratka,
da bi se bolje zavedal zmožnosti tega, enostavnega mišljenja, opazuj svojega
»hišnega ljubljenčka« in ugotovil boš, da se v enakih okoliščinah VEDNO enako
obnaša, in da na njegovo obnašanje delujejo spremembe okoliščin… in skušaj mu
razložiti, denimo, to, da ne more jesti vsakokrat, ko mu hrana s krožnika
zadiši, skušaj mu dopovedati, da pečenka zanj ni pretirano zdrava hrana.
Torej,
»sistem«, način mišljenjskega funkcioniranja je POVSEM ENAK (tako v živalskem
svetu, kakor pri absolutni večini t. im. človeškega sveta), edine razlike so
tiste, ki se izkazujejo zaradi RAZLIČNIH NAČINOV življenja, s tem zaradi
različnih podatkov (ki naj bi predstavljali znanja) in zaradi različnih
okoliščin (s tem tudi zaradi različnih potreb). In – v kolikor ne verjameš v
pogojni refleks v t. im. človeškem svetu, potem se povprašaj o tem, kako samo
naznanilo razprodaje vpliva na obnašanje posameznikov (gruč), čemu cerkveni
zvonovi zvonijo (bi si vsak lahko zapomnil uro, ob kateri se odvija, npr. maša,
in bi se te maše, če mu res toliko pomeni, udeležil brez pozivanja/zvonjenja),
kako to, da politiki s praznimi, nerealnimi obljubami vselej povlečejo mase za
seboj, kako že sklicevanje na (nacionalno) pripadnost, na »vredne simbole«
(gora naj bi bila pomembna za mojo »večvrednost«?!) deluje na mase, kako zlahka
je prepričati mase v tozadevno ogroženost, s tem posledično, nabrati dovolj
»borcev« in kreniti v vojno (ki je IZRAZITO NERAZUMSKO reševanje problematike,
povsem NAGONSKO, po sistemu, da je močnejša gorjača – prepričljivejši
argument).
Celovito,
kompleksno, abstraktno mišljenje
je mišljenje, dano redkim, posameznikom. Teoretično bi se dalo govoriti o 4 %
celotne človeške populacije, ki premorejo tovrstno »možgansko zasnovanost«,
kajti – tudi med tistimi, ki se na Gaussovi krivulji (jo prilagam) znajdejo skrajno
levo (torej v globokem podpovprečju, torej so umsko »NEnormalni«) so, morda
(vsaj nekateri med njimi) razumsko zasnovani, a jih je vpliv neposrednega,
večinskega, nagonskega okolja dobesedno – zlomil (jih pripeljal v stanje
nerazumskosti, jih bodisi trajno okvaril, ali pa jih okvaril le začasno, do
trenutka odprave, z ustrezno psih. terapijo, te okvarjenosti… o tem deloma tudi
kasneje, pri samih težavah s spominom), praktično pa le o 2 (DVEH) % tistih, ki
objektivno OBSTAJAJO kot RAZUMSKA BITJA (tistih 2,1 % na skrajno desni strani
Gaussove krivulje). In v čem je razlika med temi 4 % in 2 %? Pojasnim… a prej
»prilepim« omenjeno Gaussovo krivuljo.
Tisti
na skrajni levi strani tudi premorejo zmožnost abstraktnega mišljenja:
predstavljajo si stvari, katere so vsem ostalim nedostopne, v okviru teh svojih
»videnj« tvorijo SEBI smiselne celote, zmorejo SEBI uspešno pojasnjevati vsa
razmerja znotraj teh svojih svetov, skratka: zmorejo »videti« tisto, kar čutnim
zaznavam ( = absolutni večini) NI dosegljivo… je pa res, da SO IZGUBILI povsem
STIK Z REALNOSTJO, pomeni, da se v svojem obolelem stanju NISO ZMOŽNI ZAVEDATI
realnosti, povsem konkretnih, večini celo banalnih zadev (pomeni, da so, na
prvi pogled, IZRAZITO NASPROTJE večini, ki tozadevno zmore razumevati konkretne
zadeve, ne »vidi« pa čutnim zaznavam nedosegljivih vsebin)… kar pomeni, da
njihovo »razumevanje« sveta NI REALNO, ni skladno z dejstvi, ni po sistemu
»čiste« logike, v podobi pravil, veljavnih za celoto, v vseh njenih podobah
izkazovanja, in v vseh časih (denimo fizikalne zakonitosti veljajo brezpogojno,
vsem enako, tudi tistim, ki jih ne poznajo, ne razumejo), vendar – tudi
razumevanje večine NI REALNO, ker ni zmožna »videti«, razumevati povsem
(logiki, razumu) preprostih sosledij, ker se ni zmožna »(na)učiti iz
zgodovine«, denimo.
In,
kakorkoli obračamo, pridemo do ugotovitve, da sta samo (dobra) dva odstotka
razumskih bitij, bitij, zmožnih SOČASNEGA zavedanja ( = razumevanja) tako
konkretnih vsebin (s čutnim zaznavanjem dosegljivih), kakor tudi vsebin, do
katerih je moč dospeti IZKLJUČNO POSREDNO, prek (logičnega) ugotavljanja
pravil, konstantnosti ponavljanja enih in istih vsebinskih sosledij (pravila so
samo zapisi teh konstantno ponavljajočih se stanj). Pomeni, da je bilo moč
»ugotoviti« (ne iznajti, kajti obstaja od nekdaj, sama po sebi) »gravitacijo«
na osnovi opazovanja jabolka, ki v danem trenutku (od)pade z veje in – ne
obstane v zraku. In, denimo, ugotoviti, da je moč z »okroglim predmetom« ( =
kolesom) izboljšati življenjske okoliščine, pa na osnovi preprostega opazovanja
kotalečega se (okroglega) kamna – iznajti kolo!
Čemu je
poznavanje (oziroma dejstvo o obstoju) dveh različnih načinov »možganskega
funkcioniranja« pomembno, v okviru zastavljenega zapisa, o tem v nadaljevanju.
»Imam vrh jezika, samo…«
Že v
tem poglavju bomo videli, da obstajajo »težave« (v spominu), ki to pravzaprav
niti NISO. Pa čeprav se NAM zdi, da so, ker nam, v določenem trenutku,
povzročajo bodisi dodatno delo (v kolikor se ne spomnim določenega izraza,
moram, če želim nekomu sporočiti določeno vsebino, poiskati neke nadomestne
podobe izražanja, s pomočjo katerih bo ta »nekdo« razumel moje sporočanje),
bodisi le izkazujejo – vrsto, obliko »možganske zasnovanosti«.
Dejstvo
je, da razumsko zasnovano bitje funkcionira na TEMELJU RAZUMEVANJA, pa –
če nekaj (zares) razumeš, potem to razumevanje (v primeru, da možgani ne
doživijo okvare, okvarjenosti) ne usahne, obstaja za vedno, pomeni, da v
primeru »pozabljene« besede najdem neke druge, nadomestne besede, s katerimi
bom opisal to, o čemer razmišljam (tisto, kar želim sporočiti, povedati).
Obstajata
dva temeljna razloga takšnega, POSREDNEGA (z uporabo nadometnih besed)
sporočanja. Prvi je »trenutna pozabljivost«, drugi je NEUSPOSOBLJENOST za
uporabo »pravih« besed. Pojasnim…
Možgani
so zastavljeni v dveh delih, v tistem, v katerem je ZAVEDANJE O NEČEM/NEČESA (
= zavest), in v tistem, v katerem je NEZAVEDANJE O NEČEM/NEČESA ( = podzavest).
Takšna zastavljenost NI brez razloga, nasprotno: v življenju se srečujemo s takšno
količino podatkov, da bi možgani dobesedno »pregoreli«, ko bi morali VEDNO, v
vsakem trenutku VSE te podatke (torej tudi vsako posamično besedo, številko,
informacijo) imeti »pred očmi« oz. na dosegu roke ( = spomina). Z njimi bi se
zgodilo povsem enako, kot se zgodi z računalnikom, kadar ga PREobremenjuješ:
sprva začne delovati počasneje, otežkočano, se pripeti, da se niti ne odziva,
vselej, kasneje se sitem, preprosto, zruši, odpove. Pomeni, da so zmožnosti
(vse, tudi umske, ne samo fizične) OMEJENE, in so omejene s samo lastno zasnovanostjo.
In pri nagonski zasnovanosti je spomin ( = zavedanje) razdeljen na več (med
seboj nepovezanih) delov, »predalov«!
Čemu?
Preprosto: si že kdaj doživel nekoga, ki je »včeraj« o isti zadevi govoril
drugače, kot govori »danes«? Si. Pa tega ne počne zaradi hinavščine, pač pa se
tako izkazuje zaradi svoje – nagonske zasnovanosti! Deluje po pogojnem
refleksu, in v konkretnih okoliščinah ima v »spominu« ravnanje (svoje odzivanje
na okoliščine), ki je tipično za konkretnost, v kateri se je znašel! Pomeni, da
sploh NI pozabil tistega, kar (kako) je govoril »včeraj«, pač pa se, preprosto,
tega »včeraj« niti NE ZAVEDA (ne zaveda se samega sebe, v svojih različnih
podobah)… in bo »jutri« govoril natanko enako, kot je govoril »včeraj«, če bodo
»jutrišnje« okoliščine enake »včerajšnjim«.
Pomeni,
da nagonsko zasnovano bitje nima nujno »težav s spominom«, v kolikor izkazuje
ravnanja, drugačna od poprejšnjih. Nasprotno, nagonsko zasnovano bitje ima
(posledično) težave s samim seboj (s svojimi aktivnostmi) in z okoljem, težave,
ki jih samemu sebi (in okolju) povzroča s tem, ker misli, da zmore (razumsko =
razreševati probleme, oblikovati oz. tvoriti okoliščine = sedanjost in
bodočnost), v bistvu pa mu narava te zmožnosti NI dala. In da se tega NE
zaveda, o tem priča dejstvo, da nagonsko bitje (v t. im. človeškem svetu) sebe
NE prepoznava kot krivega (odgovornega) za razplet situacij (za posledice
lastnih aktivnosti, za posledice torej, katerih povzročitelj = vzrok, je taisto
nagonsko bitje), pač pa za neljub razplet VEDNO krivi druge.
Pomeni:
nagonsko bitje se VEDNO izkazuje v okviru NAUČENEGA, in bo VEDNO za iste stvari
(vsebine) uporabljalo ene in iste besede (da, ena temeljnih značilnosti
nagonskih bitij je izjemno skromen »besedni zaklad«).
Potemtakem,
če se(kot razumsko zasnovano bitje) trenutno ne spomnim ustrezne besede (jo
sicer poznam, vem, da jo premorem, a do nje, v taistem trenutku »ne zmorem«),
zaradi tega ne bom imel nerešljivih težav, pač pa se bom le po drugi poti (z
drugimi besedami) lotil posredovanja svojega sporočila.
Da
obstaja tudi neusposobljenost za uporabo pravih besed? Nemogoče!
O, pa
je, pa še kako je MOGOČE, celo dnevno in sproti izkazovano pri večinskem,
nagonskem delu… v katerem beseda »spoštovanje« pomeni le »imeti v vidu,
upoštevati« (zapovedano »vse je treba spoštovati« je moč prevesti le v smislu
»vse je treba upoštevati«, kajti – spoštovanje je ja kategorija, temelječa na
RAZLIKOVANJU značilnosti določenih vsebin, pa smem spoštovati izključno tiste,
ki si z lastnim ravnanjem, z lastno konstantno, dosledno izkazovano
»moralnostjo« takšno spoštovanje tudi »zaslužijo«, saj zmorejo biti za vzor)…
in beseda »avtoriteta« pomeni »moč položaja, bogastva, moči odločanja« (je, za
nagonski del, »avtoriteta« tisti, katerega JE TREBA upoštevati, ker ne gre
drugače… medtem ko je razumskemu bitju avtoriteta nekdo, ki si zasluži
spoštovanje, ki je s svojim delom izkazal svoje izstopajoče zmožnosti)… in
besedna zveza »imeti rad« pomeni le »čutiti prijetno do tistega, kateri mi godi«
(pa »imajo radi«, kakor živalice, tiste, ki njim »dobro delajo«, tiste, ki njim
prijajo, pomeni, da imajo radi le tisto, kar in dokler jim prija, tisto, kar je
skladno z njihovimi pričakovanji… medtem, ko je dejanski imeti rad stanje, v
katerem imaš rad nekoga zaradi tega, kakršen je, ne glede na to, ali je tebi v
korist ali ni, ne glede na to, da tu in tam tudi izpove/naredi nekaj, kar tebi
ne ugaja, ti ni v prid… pomeni, da je razlika med »imeti rad, če je predmet
tega objekta po mojem merilu, meni ustrezen« in »imeti rad nekoga/nekaj natanko
v takšni obliki, v kakršni dejansko je… in NE terjati od njega, da se MENI na
ljubo spremeni, v podobo, v kakršni sam želim tega nekoga videti«… in, ko
pomislimo na tisti iz otroškega vrtca »če mi daš bonbon, sva prijatelja, če mi
ga ne daš, pa nisva«, in ko pomislimo na vsakdanje »rangiranje tistih zgoraj«,
ki so dobri, dokler delijo, in so slabi, ko ne delijo več… potem je zlahka
razumljiv tako način funkcioniranja nagonskega bitja, kakor je razumljiva tudi
trditev, da niti ISTIH besed obe vrsti zastavljenosti, nagonska in razumska, NE
razumevata na enak način!).
Kakopak,
obstaja tudi drugačna vrsta neusposobljenosti za uporabo pravih besed, in tu
kar lasten, oseben primer torej, zapišem: nikdar se nisem FORMALNO izobraževal
s področja medicine (konkretneje psihiatrije), pa ne zmorem uporabljati
strokovne terminologije (četudi razumem izvajanje v podobi psihoterapije,
četudi ga zmorem izkazovati), pa pri komunikaciji s preostalim »svetom«, tako
laičnim, kakor strokovnim, uporabljam lastne izraze, besede, in bolj na način
opisovanja uspem uspešno (s strokovnim delom zagotovo) komunicirati. Kajti –
tako strokovnjak, kakor jaz, razumeva vsebine, o katerih se pogovarjava,
pomeni, da je RAZUMEVANJE tisto, kar je NUJNO za sporazumevanje, medtem ko so
besede (te ali neke druge) zgolj orodje, sredstvo tega sporazumevanja.
Potemtakem
– tudi, če se ne spomnim besede, se zaradi tega ne znajdem v težavah, v kolikor
1. razumem vsebino in 2. imam dovolj »bogat besedni zaklad«. Celo povsem
normalen, logičen je način spravljanja posamičnih vsebin v podzavest, in pri
samem sebi sem že zdavnaj opazil, da so mi določene podrobnosti (posamične
informacije) marsikdaj nedosegljive (moram počakati na trenutek, da se iz
podzavesti povrnejo v zavedajoče se stanje, v spomin), ker, preprosto, moji
možgani, očitno, delujejo v podobi »procesiranja« že ugotovljenih, spoznanih,
razumljenih sklopov, pa… če znam hoditi po stopnicah, in če uspevam priti iz
nadstropja v nadstropje, potem sem, po vsej verjetnosti, uspel prehoditi vse
stopnice, tudi tiste, katerih si med hojo – nisem zapomnil.
Da se
zna zgoditi tudi obratno, o tem govorijo težje psihične obolelosti. In
pojasnim…
V
primeru težjih psihičnih obolenj obolela (čeprav razumsko zasnovana) oseba NI
ZMOŽNA razumskega delovanja, pravzaprav postane, po delovanju (torej tudi
mišljenju), povsem podobna, enaka okolju (nagonskemu), kateremu je uspelo
taisto obolelo osebo (v času njenega dozorevanja in odvisnosti od okolja)
»spraviti v svoje kalupe«, mišljenjske in ravnanjske. Prav zaradi tega, ker se
posameznik (deloma ali v celoti) znajde v takšnih kalupih, pride do obolelosti
(ne samo psihične, posledično tudi do obolelosti telesa, do t. im.
psihosomatskih obolenj), in zaradi te obolelosti se izkazuje povsem nagonsko –
v nezmožnosti celovitega vpogleda, z reagiranjem na okoliščine v podobi
pogojnega refleksa. Še več…
V
določenih stanjih, v katerih skuša PODZAVEST pozornost skreniti z dejanskih
težav (s same obolelosti) v neko drugo smer, si »izmisli« določene »motnje«
(imenovane obsesivno-kompulzivne motnje), v podobi katerih dobesedno
ZAKOMPLICIRA svet in vse, celo najbolj preproste aktivnosti (torej zadeve, ki
sicer potekajo povsem samoumevno in na najlažji, najhitrejši možen način),
»izmisli« pa si jih zaradi tega, da OLAJŠA sam FIZIČEN obstoj (pre/živetje)
obolele osebe (si predstavljaš, da bi te iz dneva v dan morile ene in iste
težave, iz dneva v dan bi postajal slabše volje, iz dneva v dan bi ti ostajalo
manj »volje do življenja«… zaradi česar PODZAVEST tvojo »pozornost« preusmeri,
pa, ker OBJEKTIVNO nisi zmožen opravljati zahtevnejših miselnih operacij, zato
iz preprostih zadev naredi zapletene).
Zapišem
nekaj takih primerov.
Umivanje
solate (krompirja), povsem običajna, rutinska, nezahtevna zadeva: vzameš list
solate (krompir) in jo/ga umiješ. Ampak – motnja te rešuje tako, da obolela oseba
solatni list najprej NATRGA na majhne delčke (krompir razreže na koščke), šele
nato te delčke umiva (delo je zahtevnejše in terja več časa in terja, da si več
časa zbran na delo, ki ga opravljaš… in v tem času se ne zavedaš »sveta, ki te
teži«).
Hoja.
Nekoč smo se jo vsi (na)učili, govorili so nam, dvigni nogo, stopi na
zanesljivo podlago, drži se ograje… potem je naučeno iz spomina (kjer je bilo
med ukom hoje) prešlo v podzavest (se sploh ne zavedamo več, da smo se kdajkoli
učili hoditi, lahko mislimo na druge stvari, medtem, ko hodimo, podzavest sama
usmerja naša ravnanja)… pri psihični obolelosti vsi ti napotki za hojo znova
pridejo v zavestni del, in obolela oseba sami sebi, med hojo, daje navodila…
»dvigni nogo, premakni jo naprej, stopi na zanesljivo podlago, dvigni drugo
nogo, premakni jo naprej…drži se ograje« (podobno velja za oblačenje/slačenje,
za umivanje, za opravljanje fizioloških potreb, skratka za VSE, kar je bilo
nekoč že naučeno, kar je bilo nekoč že dano v podzavest, kar je bilo nekoč že
izvajano povsem rutinsko, kot samoumevnost, o kateri ni bilo treba – zavestno –
razmišljati!).
Težava
je dejanska težava samo takrat, kadar je NE zmorem razrešiti. Takrat postane
breme, takrat vpliva na kakovost živetja. V primeru pa, da je razrešljiva, v
primeru, da sem jo zmožen uspešno razrešiti (odpraviti), je težava le neko
opravilo, delo, je neka »različnost« od samoumevnosti, monotonosti, je izziv (katerega
uspešna razrešitev porodi zadovoljstvo = energijo = življenjsko moč), je celo
»zabava«.
Demenca, Alzheimerjeva bolezen in
izguba spomina zaradi mehanske okvare (poškodbe)
Gre
sicer za vsebine, v okviru tega poglavja, o katerih je moč govoriti na osnovi
ugotavljanj konkretnih, torej objektivnih stanj organizma (natančneje: v podobi
ugotovljenih mehanskih okvar možganov, posledično v podobi porušenega kemičnega
ravnovesja), za vsebine, potemtakem, o katerih medicina že veliko ve, medtem ko
sem jaz, napram tem vsebinam, povsem običajen laik. In mi je prav zaradi tega,
morda, toliko bolj zabavno spregovoriti o tovrstnih okvarah, ker v njih vidim
določene povezave s siceršnjim svetom, z njegovo razdelitvijo na nagonski in
razumski del, pri čemer mi je še toliko bolj zanimiv zapis, kateri mi je ostal
v spominu, in se glasi takole: »Po 85. letu starosti le redki posamezniki
ohranijo neokrnjene spominske sposobnosti«.
Začnimo
s ptico. In z vprašanjem: si že kdaj videl ptico, kateri bi POSTOPOMA ugašala zmožnost
letenja? Če si jo, potem »bravo«, kajti sam je še nisem. Pojasnim…
Res je,
s časom se (tudi) ptica stara, s časom ji pešajo moči, vendar – četudi je
starejša, še vedno zmore leteti! Resda ne prek takšnih daljav, prek kakršnih je
zmogla na vrhuncu svojih moči (pa potrebuje vmesen počitek, postanek), a leteti
zmore kljub starosti. Ne nazadnje, narava ji je dala to zmožnost, kakor je
narava dala človeku noge, ki mu služijo vse do tedaj, dokler je z njegovo
telesno močjo (stanjem) toliko v redu, da zmore premikati noge. Pomeni: tudi,
če sem (fizično) zmožen narediti samo dva koraka, sem (še vedno) zmožen hoditi
(resda le dva koraka, pa počitek, in spet dva koraka, a noge zmorem uporabljati
– ko jih ne bi zmogel, ne bi zmogel enega samega koraka, bi, v celoti,
odpovedale)!
Lahko
pride do poškodbe, bodisi telesne, bodisi psihične, pa noge ne bodo več – noge
= sredstvo za hojo. Takšna stanja niso neznanka, so dokaj običajen pojav, pa,
denimo, je potrebno vsakogar, ki je bil (bodisi zaradi težje bolezni, bodisi
zaradi težje poškodbe) dlje časa »priklenjen na posteljo«, znova UČITI hoditi!
Kajti – četudi ima »uk hoje« še vedno v sebi (v podzavesti), četudi je vsa
navodila ( = naučeno) obudil v svoj zavesten del (spomin), je izgubil občutek
za hojo, je izgubil zavedanje samega sebe v okoliščinah imenovanih hoja
(premagovanje razdalje). Ne gre samo za fizično nemoč (oslabelost) nog, daleč
od tega, kajti ko fizično ne bi bile zmožne, potem obolelega ne bi niti držale
na sebi, kaj šele ga nosile naokoli, pač pa gre predvsem za podobo disfunkcije,
nezmožnosti izvajanja (nekoč že) naučenega. Z drugimi besedami: vse, iz česar
smo sestavljeni, torej tudi noge (ali možgani) je NUJNO uporabljati, kajti v
uporabo je namenjeno… in vsaka NEuporaba slej ko prej privede do škode, do
odpovedi. Natanko tako je z ledvicami, ki MORAJO biti obremenjene (z določeno
količino vnesene tekočine), morajo delovati, v nasprotnem pride (najprej) do
vnetja, kasneje lahko tudi do odpovedi. Ampak – kako je to povezano z možgani?!
Ponavljam,
po vprašanju teh bolezni sem LAIK, nevednež, pa mi ne ostane drugega, kot
logično sklepanje, in domneva, da za VSE, iz česar smo sestavljeni, velja ista
(naravna) zapoved: uporabljaj, ali pa bo odpovedalo. Za vse, torej tudi za
možgane (posledično za spomin).
Čemu so
namenjeni, v osnovi, možgani? Razreševanju težav, uspešnemu soočanju z
okoliščinami, znotraj katerih se odvija konkretno življenje. Temu so namenjeni
VSI možgani, torej možgani VSEH bitij, in zanimivo je, da znanost domneva o
izjemni (možni) dolžini »živetja« možganov, krepko daljši od beležene, trenutno
znane. Pomeni, da znanost domneva, da zmorejo možgani uspešno delovati tudi
dvesto in več let, ampak… čemu potem odpovedujejo, v okviru obstoječe
življenjske dobe?!
Zaradi
tega, ker so premalo obremenjeni, tako kot ledvice ali noge? Zaradi tega, ker
ne opravljajo tistega, čemur so namenjeni? Pa popuščajo, razvajeni, NEvajeni
biti to, za kar so bili namenjeni – osrednji center slehernega posamičnega
življenja, računalnik, razreševalec konkretnih stanj. Čemu, ne nazadnje, »manj
razvita« okolja ne poznajo številnih težav, s katerimi se sooča »sodobno
človeštvo«, po vprašanju (tudi) mentalnega zdravja? Ker delujejo, v teh »manj
razvitih« okoljih na način »deluje-s-polno-paro-dokler-deluje-nato-pa-poči«?
Ker tam ne umirajo postopoma, praktično od rojstva dalje, pač pa živijo, posegajo
v okolje, rešujejo, sproti, težave, s katerimi se soočajo, in ne povzročajo
sami sebi nepotrebnih težav, ker, pač, so, zgolj so, natanko takšni, kakršni
so?!
Ampak,
kako ne obremenjujemo možganov, kako le-ti nenehno ne delajo, ko pa vselej
razmišljamo, bi se znalo zaslišati vprašanje, v podobi dvoma v pravilnost
mojega zapisa, pa pojasnim…
Vzamem
za primer žival, katerokoli, raje kar dve, in pripadnika nekega džungelskega
plemena, na eni strani, in primer pripadnika absolutne večine t. im. »sodobnega
človeštva«. In zastavim kar z njim, s tem povprečnežem. Kako on »obremenjuje«
svoje možgane? Tako, da misli o tem, da mora v službo, tako, da v tej službi
dela, tako, da sanjari kako lepo bi bilo, ko bi na loteriji zadel sto milijonov
evrov? Ne, daleč od tega, to, vse navedeno in cel kup takemu »razmišljanju«
podobnih zadev, to NI dejansko obremenjevanje možganov, to je zgolj, in nič
več, »misliti o nečem rutinskem« in »sanjariti o nečem«, nikakor pa ni
dejavnost, v okviru katere bi možgani TVORILI! Hoditi v službo, opravljati iz
dneva v dan isto (in le v posameznih odstopanjih razlikujoče se) delo, reševati
iz dneva v dan, iz meseca v mesec iste zadeve (plačevanje položnic,
razporejanje prostega časa ipd.) to vse je RUTINA, samoumevnost, to vse je
nekaj NAUČENEGA, in pri teh stvareh možgane potrebujemo le za to, da nas
opozarjajo na te vsebine, da nas skozi te vsebine vodijo, nič več, nič manj. Tu
ne gre za reševanje nekih NOVIH (še neznanih) vsebin/vprašanj, ne gre za
preizkušanje možganov v smislu njihove zmožnosti odkrivanja (še) neznanega in
soočanja s tem neznanim, gre za običajno rutino! Medtem ko na drugi strani…
vsaka žival, ki je odvisna izključno od lastnih zmožnosti (in ne pozna
socialnega skrbstva, ne pozna solidarnostne pomoči, ne pozna delodajalca, ki
odmerja delo in v zameno nudi plačilo…) pozna le delček te rutine (denimo
rutina je njena odločitev, da se odpravi na lov/pašo), vse ostalo pa je
soočanje z vsakokrat drugačnimi okoliščinami (volk vsakokrat lovi plen, ki je
po moči, velikosti, spretnostih, načinu upiranja… drugačen od predhodnih,
pomeni, da NIKOLI ne ve tega, s čem bo soočen in mora vselej najti ustrezen
način obvladovanja tistih dejstev, katera spozna šele ob samem lovu oz.
soočenju s konkretnim plenom… medtem ko se tudi srna ne more kar tako rutinsko,
brezskrbno pasti, vselej je na preži, opreza za različnimi vonjavami, zvoki,
nikdar vedoč o tem, kaj preži nanjo, v kakšni podobi se utegne prikazati
nevarnost)… in podobno velja za džungelsko bitje, ki (tudi kot povsem običajen
del narave) nima nobenih zagotovil, da se bo uspešno vrnilo z lova, celo tega
ne ve, če se bo z lova sploh vrnilo)… pomeni, da morajo biti našteta bitja
vselej v sprotnem usklajevanju z okoliščinami, vselej se morajo hipoma odzivati
(brez »časa za razmislek«), morajo krepko vpreči svoje možgane, da uspejo iziti
kot zmagovalci. In, po tretji strani, pri razumskem bitju, možgani sploh ne
poznajo stanja mirovanja, kajti razumsko bitje se (za razliko od nagonskih) ne
sprijazni z nekimi v-naprej-podanimi-odgovori (pojasnili), razumsko bitje ne
pozna neomajnih, absolutnih resnic (zapovedi), pač pa mora sleherno vsebino
osebno preveriti tudi v praksi in ugotoviti, če se teorija in praksa skladata,
če je torej pojasnilo neke vsebine (odgovor) dejansko, in kot tako ustreza
dejstvom, ali pa ga je potrebno ovreči, kot neutemeljeno. Obenem razumsko
zasnovano bitje IŠČE v (še) nepoznanem, odstira njegove tančice in širi meje
spoznanega. Rutina mu predstavlja smrt, dolgočasje, potrebuje izzive (probleme)
in uspešno lahko obstaja (živi) izključno v primeru, da te izzive, težave, s
katerimi se sooča, uspešno obvladuje (razumeva). Pomeni, da gre v odnosu med
razumskim in nagonskim bitjem za popolno nasprotje, kontradiktornost, ne samo v
razumevanju vsebin, pač pa tudi v samem možganskem in tudi siceršnjem
delovanju.
Ko
ptica onemore do te stopnje, da ne more več vzleteti, takrat šele – ni zmožna
letenja. In, v kolikor si že videl goloba, ki se poslavlja od življenja, potem
veš: priletel je, na neko mesto (torej JE letel, JE BIL ZMOŽEN leteti), se tam
potisnil nekam ob rob, in nikoli več razširil perutnic v let(enje). Je podobno
z možgani? Je demenca že takrat, ko ugotoviš »sprotno pozabljanje«, ali nastopi
šele takrat, ko to pozabljanje postane tako očitno, da ga vsi in vsakdo zazna?
Je gripa šele takrat, ko obležiš v postelji, ali že takrat, ko zanjo zboliš, in
si še »pri moči«?
Demenca
nastopi HIPOMA, v trenutku, ko se začnejo izkazovati prvi znaki »sprotnega
pozabljanja«. Torej ne gre za proces (postopnega) nastajanja demence, pač pa
gre za proces (postopne) krepitve ( = razvoja) demence! Gre torej za proces
postopnega odmiranja določenih možganskih zmožnosti, medtem ko je samo
odmiranje že dejstvo, že zastavljeno in nepreprečljivo. V trenutku, ko ptica ne
more leteti, je neleteča, in v trenutku, ko ne morem pomniti, sem pomnjenja
nezmožen.
Če ti
je takšno razmišljanje čudno, potem uporabim banalen primer: »sem zdrav, vendar
ne smem tega in tega jesti, tega in tega početi…«. Ne gre skupaj, mar ne,
kajti, če sem zdrav, potem nimam omejitev (od zunaj, s strani zdravnika), potem
je edina omejitev, ki jo poznam, zapisana v podobi omejitev, opredeljenih v
podobi mojih psiho-fizičnih zmožnosti! In »če ne pomnim vsega, pomnim pa
nekaj«, potem moje pomnjenje NI v redu, NI zdravo, NI zmožno biti pomnjenje, na
katerega bi se lahko zanesel, pomnjenje, s katerim bi lahko sebi (in/ali
drugim) pomagal.
Alzheimerjeva
bolezen je zanimiva, v odnosu na demenco (jo obravnavajo kot obliko demence),
kajti – pri demenci pozabljaš vse, pri Alzheimerjevi bolezni pozabljaš »sveže«,
tekoče, sprotno, in šele naknadno, kasneje, počasi tudi spomini iz (davne)
preteklosti izginejo. Pomeni, da pri Alzheimerjevi bolezni IZGUBLJAŠ STIK Z
REALNOSTJO, s konkretnim, aktualnim časom, obenem pa živiš nekje v PRETEKLOSTI,
med stvarmi, katere pomniš.
Je zapis
»Po 85. letu starosti le redki posamezniki ohranijo neokrnjene spominske
sposobnosti« kakorkoli v povezavi z odstotkom tistih, ki so zmožni abstraktnega
mišljenja, torej biti razumski? Kajti: v kolikor razumem, potem mi ni treba
obremenjevati spomina s kupom nepotrebnih podatkov, zmorem razumevanje
izkazovati na sebi specifične načine, pomeni, da svojega »računalnika« po
nepotrebnem ne preobremenjujem!
Poškodbe
so poškodbe, ne glede na to, kako do njih pride. In vse se izkazujejo v podobah
okrnjene (ali v celoti odpadle) zmožnosti soočanja z realnostjo, nezmožnosti
(deloma ali v celoti) uspešnega reševanja »življenjskih problemov«, delne ali
celovite odvisnosti od drugih.
Pomeni,
da gre pri vseh stanjih, opisanih v okviru tega poglavja, za objektivna (nepopravljiva)
dejstva, za vsebine, katere je moč (bolj ali manj uspešno) obvladovati v
podobah (bolj ali manj) »zgolj« živetja kot takega, v končni fazi t. im.
»vegetiranja«.
Zavedanje o domnevnem »izgubljanju
spomina«
Pri »zavedanju«
izgubljanja spomina moramo biti previdni, kajti ni vsaka vsebina, ki se pokaže
kot »za spomin izgubljena«, že znak – dejanske nezmožnosti, neodpravljivega izgubljanja
spomina.
Priznam,
ne vem, z gotovostjo, kako te zadeve potekajo pri nagonskih bitjih (še pri
nobenem izmed njih nisem bil do te mere v glavi), vem pa, da pri razumski
zasnovanosti možgani sami delajo selekcijo med pomembnimi in nepomembnimi
podatki, pa…
Predstavljaj
si, da se v pritličju nahajajo »prostori za tekoče obratovanje« ( = spomin,
zavestni del), v kleti pa je skladišče, arhiv ( = podzavest). Ko se nabere
določena količina informacij, v pritličju zmanjka prostora, pa pokličejo »arhivarja«,
ki vse tiste podatke, ki več niso aktualni, niso v rabi, izloči in jih odnese v
klet. Tam jih lepo zloži na police, potem pa se na njih nabira prah. V kolikor
katerega med temi podatki še potrebujem, občasno, mi ga »arhivar« dostavi, pa
za tak podatek ne obstaja možnost, da bi nanj »pozabil«… v kolikor pa gre za
podatke, ki že dlje niso pomembni, potrebni, takrat pa se prek njih nabere
debela plast prahu, in jih ne zmorem, tudi ko se trudim, priklicati v spomin
(da pa so »nekje notri«, o tem priča stanje, ko se, po določenem času, kar samo
od sebe obudi spominjanje o zadevi, katere zavedanja o njej poprej zavestno
nisem mogel priklicati). Pomeni, da vsaka nedostopnost do neke konkretne
vsebine še ni nujno – izguba spomina (oziroma izgubljena, okrnjena zmožnost
pomnjenja), pač pa je lahko le način boja proti (že omenjeni) »pregorelosti«.
Glede
na to, da razumsko zasnovano bitje v svojem zavestnem delu razpolaga z
neprimerno večjo količino podatkov, kot je količina, s katero sočasno v
zavestnem delu razpolaga nagonsko bitje, bi lahko sklepal, povsem logično, da
bi to nagonsko bitje moralo obdržati v spominu relativno majhno količino
(njemu) pomembnih podatkov, saj je že v osnovi tako zastavljeno, da je po
zavestnem delu popredalčkano, da zmore (kot je bilo že opisovano) vsakokrat le
po eno plat realnosti. V kolikor domnevam, da je spominska enota nagonskega
bitja znotraj t. im. človeštva po obsegu podobna spominski enoti razumskega
bitja (denimo, če vzamem za primer slona: pravijo, da gre za bitje, ki dobesedno
vse hrani v svojem spominu… podobno je, domnevam, tudi s preostalim nagonskim
svetom, kajti v nasprotnem bi se ne naučilo odzivati se na različne, vsakokrat
drugačne okoliščine), potem se mi zdi logično, da ne bi smela biti
preobremenjena s podatki, potemtakem se mi zdi logično, da pri takšnem načinu
pomnjenja (manjšega obsega oz. količine) vsebin ne bi smelo prihajati do tega,
da del podatkov – izpuhti. Pomeni, da bi se dalo sklepati o odpovedovanju
spomina, dejanskem.
Zdaj pa
nazaj, k zavedanju (domnevane) izgube spomina. K stanju, torej, ki je povsem
značilno za težja psihična obolenja, in se izkazuje s tem, da obolela oseba NI
več zmožna funkcionirati kot celota, da NIMA več spomina, s pomočjo katerega bi
zmogla samo sebe, svoja ravnanja koordinirati, k stanju – razslojenosti.
Dvomim,
da jih je veliko, ki niso slišali za »mister Hajda in doktor Džekila«, za eno
in isto osebo, torej, ki je bila osebnostno razdvojena (in noben od obeh delov
ni vedel za drugega, se je zavedal izključno samega sebe). Ne vem, priznam,
kako takšna stanja označuje stroka, jaz temu pravim, laično, »podzavestne
podobe«. Stroka bojda ugotavlja, da se je posameznik zmožen razdeliti na do 24
takšnih podzavestnih podob, meni preostane, da ji verjamem, ali, pač, ne. V
glavo se na tak način ne da videti, vse, kar je v njej »videno« je ugotavljano
prek posrednih (po)kazateljev, in če sodim po njih, potem se s stroko
zanesljivo NE morem strinjati, kajti osebno sem spoznal razslojenost na toliko
različnih podzavestnih podob (medsebojno ne zavedajočih se druga druge), da bi
jih bilo moč šteti v tisočih!
Vem,
sliši se neverjetno, tako bi se, bržkone, zdelo tudi meni, ko ne bi imel
možnosti tega osebno spoznati, ko ne bi imel možnosti poseči v takšno
razslojenost in jo zdraviti! In bi se mi zdelo čudno že to, da bi mi nekdo za
odraslo osebo trdil, da se obnaša kot dvo-, trileten otrok, ko tega ne bi sam
spoznal. Da se zmore, ena in ista oseba, v odvisnosti od konkretne podzavestne
podobe, v kateri se v danem trenutku znajde, počutiti in obnašati v različnih
svojih (doživetih) starostih, z različnimi zavedanji o lastnem znanju, celo o
tem, kako zgleda svet, kako zgleda vse tisto, kar je kot celota že spoznala, ta
oseba, a ta spoznanja niso v zavedanju posamičnih podzavestnih podob! In prav
ta razslojenost (znotraj katere vsaka podzavestna podoba, torej vsak od celote
odvojen delček , hrani izključno zavedanje, spomin na tisto, kar je v določenem
delčku življenja celote doživela) preprečuje poenotenje spomina, preprečuje
koordiniranost zavedajočega se stanja, preprečuje, s tem, razumsko ravnanje
(čeprav) razumsko zasnovanega bitja! Z drugimi besedami: četudi razumsko
zasnovano, se bitje, obolelo za težjim psihičnim obolenjem, obnaša natanko
tako, kot se obnaša večinsko okolje ( = nagonsko), kar pomeni, da je taistemu
okolju uspelo (na račun psihičnih težav posameznika) nekega posameznika
spraviti v okvir svojih mišljenjsko/ravnanjskih kalupov!
Čemu
pride do takšne razslojenosti oziroma na kakšen način?
Si kdaj
videl otroka, majhnega, kako se, npr. s svojim medvedkom, preseli v nek svoj
domišljijski svet (ker mu je v tem umišljenem svetu lepo, toplo, prijazno, ker
mu medvedek posveča potrebno pozornost, se lahko medvedku zaupa…)? Na taisti
način se zmore razumsko zasnovano bitje (ki premore zmožnost abstraktnega
mišljenja = zmožnost zamišljati si določene okoliščine) zatekati ( = ubežati)
pred nasiljem okolice in se vsaj v psihičnem smislu preseliti iz (neljube mu)
realnosti v svojo, umišljeno realnost. In kadar to zatekanje postane pogosto,
redno, takrat… takrat izpuhtijo meje med realnim in umišljenim, takrat
določen(i) zavesten(ni) del(i), preprosto, zamenjajo okolje svojega bivanja, in
v realnem svetu ostane le toliko zavedanja, kolikor ga je potrebnega za golo
fizično PREŽIVETJE ( = za mučno, boleče, trpeče vegetiranje razumske
zasnovanosti v telesu, spravljenem v kalupe okolja).
Absurd
je v mojem zapisu, da gre v takšnem primeru za »domnevno« izgubo spomina, kajti
v praksi se ta izguba izkazuje kot dejanska (obolela oseba se ne zaveda lastne
celovitosti, nima niti celovitega spomina o sami sebi, kaj šele o vsem ostalem)…
in je šele moč s povezovanjem teh posamičnih delčkov uvideti, da je ves spomin
še vedno aktualen… in je dejstvo, da tovrstno pretečo (in dokončno) izgubo
spomina skuša medicina celo zdraviti, z medikamenti, čeprav – brezuspešno,
kajti vzroki takšnih stanj niso telesne narave (niso v mehanski okvarjenosti
možganov), pač pa so ta stanja pogojena IZKLJUČNO s samo psiho, z njeno
okvarjenostjo! In takoj za tem, ko se odpravijo prve psihične (resnejše) težave
- sam jih imenujem »krči«, stanje pa »zakrčenost« - se spomin avtomatično in
čudežno povrne (kot da bi bil od nekdaj »tu«, povsem nemoten), obenem odpadajo
obsesivno-kompulzivne motnje, fobije = nezdravi, na nerealnih temeljih
obstoječi strahovi, psihosomatske bolezni = bolezni telesa, povzročene zaradi
psihičnega stanja.
Ne vem
sicer, če počasi zaključim, ali sem uspel vsaj malo pojasniti različne podobe
oz. vzroke »izgubljanja spomina«, če sem uspel potegniti ločnico med dejanskim
in domnevanim pešanjem spomina, ne vem, če je do zadnjega sleherno moje
razmišljanje pravilno (zlasti tam, kjer so domala vse teorije bolj ali manj
teorije o nečem, česar dokončno še ne poznamo), kakorkoli že, upam, da sem vsaj
na to uspel opozoriti, da ob morebitni samougotovitvi o tem, da je s spominom »nekaj
narobe«, ne zamahnemo z roko češ »leta delajo svoje«, pač pa se o zapaženem
stanju posvetujemo z zdravnikom (po možnosti z dejanskim, in ne zgolj z
zdravnikom obrtnikom = nagonsko zasnovanim in zlasti konkretne vsebine
nerazumevajočim).
Ni komentarjev:
Objavite komentar