... če zgolj v povzetku zapišem:
“Vem, da si intelektualno krepko močnejši od mene,
ampak bral sem knjigo (povedal je priimek nekega Indijca, a ga, žal ali k
sreči, ne pomnim) in za moža velja, da je splošno priznan, zlasti na Zahodu, in
da je na duhovno zelo visoki stopnji, in se tudi z jogo ukvarja. In to, kar
zapisuje, je meni zelo blizu, zato verjamem, da je res.”
Izhodišče celotnega pogovora, in tudi zapisanega
navedka, pa so bili nazori, vključujoč tiste, ki se nanašajo na verovanje(a).
Dobro...
Zdaj, če se posvetim slišanemu (in tukaj navedenemu),
potem lahko zaključim sledeče.
Prvič. “Splošna priznanost” je tisto, kar bi se dalo
opredeliti tudi kot “priznanost s strani večine”, in pri tem nastane težava,
ena sama sicer, a nikakor zanemarljiva, kajti - večina predstavlja POVPREČJE, POVPREČNOST,
in predstavlja tisti del telesa, imenovanega človeštvo, ki je vselej
nasprotoval dognanjem (tistim neotipljivim vsaj) in katerega se tudi dandanes
drži številno praznoverje, ter zlasti - nedojemljivost! Pomeni, da bi se dalo
sklepati o tem, če zaokrožim, da je povprečnost tisto stanje, ki opredeljuje
(vse) vsebine, potemtakem je merodajna za ugotavljanje razlike med ne- in
pravilnim. Bedarija, kakopak!
Drugič. Povdarek je na “splošno priznan, ZLASTI na
ZAHODU”. Zahod, s svojimi “demokratičnimi”, predvsem pa potrošniškimi
“vrednotami” je puhel od samega svojega začetka (v podobi, pod kakršno
pojmujemo ta “Zahod”), in je zlasti puhel v odnosu do Vzhoda, do področij
torej, s katerih se je civilizacija širila. Kakopak, s tem ne trdim, da je
občestvo (večinska populacija) kaj pametnejša na Vzhodu, kot je na Zahodu, ne,
daleč od tega, le z drugačnimi sredstvi (metodami) je vodena, kot so sredstva
(metode), uporabljana(e) v svetu samooklicane “razvite demokratičnosti”. A,
kakorkoli že, s tem “priznan na Zahodu” je sogovornik izkazal že drugo merilo,
ki utegne biti merodajno izključno za ugotavljanje bebavosti, ne pa tudi za
ugotavljanje verodostojnosti (ustreznosti dejanskim stanjem oz. dejstvom)
česarkoli, tudi neke knjige in misli, v njej zapisanih!
Tretjič. “Možakar se ukvarja tudi z jogo”. Hm, joga,
to je tista aktivnost, v okviru katere zavzemaš določene položaje, potem pa,
bojda, meditiraš. Zdaj, kolikor mi je znano, je joga malodane modna muha, in z
njo meditira marsikdo, ter, žal, zvečine - bebci! Drugače namreč ne gre, kajti
- v kolikor je večina povprečna, potem je povprečna v vsem, in zlasti v svojih
(ter predvsem umskih) zmožnostih, potemtakem ne more biti blizu “vrha
razumevanja” in, posledično, “vrha vedenja (ali zavedanja)”, in je v bistvu škoda,
da se ukvarja z meditacijo, ker - joga ne zagotavlja tega, da bi preko
meditacije dospel do nekih “nebeških spoznanj”, pač pa lahko dospeš le do
tistega, kar že tako imaš v sebi, pa - če imaš neko povprečno pamet, bolj
nespamet, je, morda, celo bolje, da do nje prevečkrat ne bi dospeval!
Četrtič. “Možakar je na duhovno zelo visoki stopnji”
(s tem je sogovornik hotel povedati, da je možakar pameten, umen, veden, celo
vseveden), medtem ko so njegova “dognanja” blizu mojemu sogovorniku. Pomeni, da
je tudi moj sogovornik na duhovno zelo visoki ravni, kajti v nasprotnem
možakarjevih misli ne bi niti razumeval, kaj šele jih (ob)čutil za svoje! In
pomeni, da je tisto, kar je “meni blizu” tudi tisto, kar je res(nično), saj
povsem sovpada s tem, kakor “sam” vidim svet. Čeprav... čeprav večine sploh NE
vidim, do večine (in zlasti po vsebinski plati) ne dospevam, kaj šele, da bi
uspel razumeti vsaj tisti del (od taiste večine), ki mi ga nekdo prikaže, mi o
njem razlaga.
Petič. Povsem normalno je, mar ne, da tisti, ki ve in
zna in razume išče potrditev lastnega vedenja (znanja, razumevanja) v
splošnosti, v občosti, v povprečju, in s tem, sočasno, išče tudi potrditev
samega sebe (ker, očitno, ni najbolj prepričan vase, v svoje vedenje, če rabi
potrditve okolja!)?! Ne, ni normalno, običajno je tako, da tisti, ki dejansko
ve o dejstvih, ne potrebuje nikakršne druge podlage (opore) kot so - dejstva
sama. Zna dospeti do njih, zmore jih razumevati, zmore jih v praksi izkazati
(in, s tem, tudi dokazati, se prepričati o njih resničnosti), pa niti pod razno
ne bo šel spraševati “javnega mnenja” o tem, če nekaj res je tako ali je,
morda, drugače.
Šestič, za zaključek. Bojda sem intelektualno močnejši
od sogovornika (tako vsaj ugotavlja, on sam, in nimam razloga, da bi mu oporekal),
a kljub temu mi taisti sogovornik zmore razlagati o tem, da je njegovo
dojemanje (s tem tudi pojmovanje) pravilnejše (ali celo izključno pravilno) od
mojega.
Zaključek zgodbe? Preprost:
živimo v bebavem svetu, in bebci se ne zavedajo niti tega, kakšno kolobocijo
izkazujejo z lastnimi, med seboj povsem kontradiktornimi, izjavami (mnenji,
stališči), in se še manj zavedajo tega, da niso ne merodajni za ugotavljanje
sveta, ne zmožni njegovega obvladovanja. In se ne zavedajo, žal, niti tega, da
je planet bebav izključno takrat, kadar se v njih rokah znajde!
