Dojemljivost, razumevanje, razumskost je naravna
danost, potemtakem ali obstaja (že v sami zasnovanosti) konkretna zmožnoat, ali
pa je ni. Razumevanja se namreč ne da naučiti, četudi je res, da podatki
(znanja), v kolikor ustrezajo dejanskemu, pripomorejo k celovitejšemu
poznavanju določene, katerekoli, vsebine, potemtakem pripomorejo tudi k njenemu
razumevanju, vendar...
Za samo razumevanje sta pomembni dve zadevi, ki sta,
na prvi pogled, med seboj ločeni posamičnosti, dejansko pa se prepletata,
dopolnjujeta, in kot taki tvorita seštevek, celoto. Prva od omenjenih zadev je
enovita zavest (zmožnost zavedanja ene in iste vsebine z različnih zornih
kotov), katere ni moč ugotoviti pri nagonskih bitjih. Zaradi tega se ta bitja
tudi izkazujejo po načelu pogojnega refleksa, ko se, v odnosu do povsem istih
vsebin, izkazujejo (se nanje odzivajo) v različnih načinih (podobah)
izkazovanja, v odvisnosti od konkretnih okoliščin, v katerih se znajdejo sama
in v odnosu do neke vsebine.
Druga zadeva pa je zmožnost abstraktnega mišljenja (ob
sočasni zmožnosti konkretnega, praktičnega mišljenja!), v okviru katere je moč
povezovati tako (že) poznane različne zorne kote (neke, konkretne vsebine)
oziroma različne podobe, v katerih se taista vsebina (v odvisnosti od
okoliščin) izkazuje (navzven, opazovalcu), kakor tudi zorne kote oziroma
podobe, o katerih je moč utemeljeno domnevati, da so realni/e v primeru
spremembe okoliščin oziroma, konkretneje, v primeru nastanka takšnih okoliščin,
kakršnih v praksi še ni bilo moč doživeti in jih, kot take, praktično spoznati
(to je tisto, čemur bi lahko, preprosto, rekli predvidevanje).
Ker sleherno učenje, ki podaja resničnost, dejanskost,
temelji izključno na preverljivem (potemtakem tudi dokazljivem), ne zmore pa
vključevati še nedoživetega (nepreverjenega), vsaj drugače ne, kot v obliki
domneve, učenje samo po sebi ne zmore nadomestiti razumevanja v okviru
novonastalih okoliščin. In še zlasti tega ne more narediti pri nagonskih
bitjih, pri bitjih z neenovitim zavedanjem, saj le-ta niso, objektivno, zmožna
celovitega, kompleksnega vpogleda, vsaj pri tistih vsebinah ne, pri katerih
sestavni elementi niso v dosegu čutnega zaznavanja.
Obstajajo mišljenja o tem, da bi bilo moč z ustreznimi
vsadki zagotoviti razumskost, pri obči populaciji, a ta mišljenja ne upoštevajo
ene same zadeve, sploh ne nepomembne, kar zadeva zmožnosti dojemanja, torej
same razumskosti. Če, ob tem, zanemarim vprašanja, kakršno je vprašanje
kakovosti (trajnosti) morebitnega vsadka (vse, tudi mehanika, ima nek rok
trajanja, potemtakem tudi takšni vsadki zmorejo odpovedati), ali pa vprašanje
možnosti zlorabe takšnih vsadkov, s pomočjo katerih bi lahko (v kolikor bi bili
tako zastavljeni) posamezniki sebi priskrbeli množice vodljivih osebkov.
Tovrstni vsadki že obstajajo, četudi v podobi, na
primer, računalniških programov. Računalnik, denimo, zmore zagotoviti tudi
izjemno močnega partnerja pri šahu, celo takšnega, da je potrebno vrhunsko
poznavanje te igre, da zmoreš zmagati, premagati nasprotnika, računalnik (oz.
program v njem), a, kljub temu: vsi ti, in takšni, programi (in/ali vsadki)
zmorejo vsebovati zgolj že preverjeno, že iskušeno, že poznano, pomeni, da je
njih zmožnost delovanja omejena v okvirih tistega, kar sodi v poglavje učenja,
znanja, pa - tisto, kar se nauči izvajati (v določenih okoliščinah), tisto
zmore uspešno izvesti, vendar...
Ker se z razvijanjem (spreminjanjem) posamičnosti
spreminja tudi celota (in obratno), in ker narava ne pozna, v svojem razvoju
(ki poteka vse do samega konca, torej do smrti), “stop” znaka, pomeni, da se
tekom razvoja (nenehno) spreminjajo okoliščine, nastajajo nove, o katerih pa se
v času namestitve vsadka ni bilo moč ničesar (na)učiti, zmorejo biti vsi ti
vsadki učinkoviti izključno v okvirih predvidenih okoliščin, medtem ko ob nastanku
nečesa novega in/ali nepredvidenega, preprosto - odpovedo! In...
Ker je značilnost razuma ne le tvorjenje novih
okoliščin, pač pa tudi prepoznavanje novonastalih (nastalih v neodvisnosti od
delovanja razuma, po svoji naravni poti) in ustrezno odzivanje nanje, in ker
nobena mehanska naprava te zmožnosti ni zmožna nadomestiti, je zlahka moč
ugotoviti, da bi sleheren (kakršenkoli) vsadek morda omilil nerazumska
izkazovanja večinske populacije (ob sočasnem tveganju, bodisi zaradi mehanske
okvare /vsadka/, bodisi zaradi zlorabe njegove moči s strani neetičnih, a
odločitve v rokah držečih, posameznikov), nikakor pa ne bi zmogel zagotoviti
dejanskega razumevanja (“razumevanje” izključno v okviru naučenosti NI dejansko
razumevanje - ko bi bilo, sploh ne bi prihajalo do odkritij, do novih učnih
vsebin, bi, vekomaj, ostajale ene in iste razlage, potemtakem tudi učne
vsebine!). Pa je, zaradi tega...
Bolje določena dejstva prepustiti naravi, le-ta “ve”,
čemu je ustvarila razlike, le - te različnosti je potrebno umestiti na prava
mesta, jih razporediti, konkretno, v svetu “človeštva”, tja, kamor sodijo, pa -
naj razumski odločajo, medtem ko naj se nerazumski raje ukvarjajo s tistim, za
kar so zasnovani, kar so zmožni izvajati brez sleherne škode tako za sobivanje,
kakor za planet kot celoto!
Ni komentarjev:
Objavite komentar