Mes(ne)je Ferdo Kiko...

Dobro uro sem se vozil ponj, približno toliko sva se vračala, skupaj. Dal sem ga na sprednji sedež, da sem ga imel pod nadzorom. Je že v (poprejšnjem) domačem kokošnjaku pokazal, iz kakšnega testa je. Ko jo je stisnil, iz zaprte škatle, skozi režo, skozi katero bi običajna kokoš lahko le glavo potisnila. On pa, v stilu hitrega Gonzalesa, domnevni svobodi naproti...

Med vožnjo je nenehno komentiral, pa sva začela izmenjavati monologe, kajti - dokler sem (mu) govoril, je bil miren, zavzeto poslušal. Bentiš, saj ni prvič, da se s kokošjimi pogovarjam... sem razmišljal, tolažeč lastne pomisleke.

Za vsak primer sem ga kar v škatli odnesel v kurnik. Pokukal sem v notranjost, da sem ugotovil njegovo stacioniranost, in ga zagrabil. Že itak je kot blisk, pa sva mu peroti podkresala, preden se je znašel na tleh. In, kot da se nič neobičajnega ne dogaja - lepo je sklenil svoji krilnati roki na hrbtu, in se podal, počasi, z zanimanjem, naokrog. Ter, medtem, zavzeto kljuval, kar je bilo kljuvanja vredno...

Bojda je najboljše (naravno) sredstvo za spodbudo nesnic. Ime: Ferdo. Priimek: Kiko (s poudarkom na ozkem o-ju, da se francosko sliši). Narodnost: mešanček med svilenko in pritlikavko, potemtakem Kitalijan. Zaposlitev: šef kurnika...

Ko se je, Ferdo, iz zaprtega dela kurnika sprehodil po odprtem, je kokoši zagrabila panika. Stisnile so se v dve gruči, in takšnega kravala, kurjega, že dolgo nisem slišal. Ko pa ne hodim na razna "ljudska zborovanja"...

Grahica, šefica kokošnjaka, mu je hotela nekaj (do)povedati, vendar - več kot polovico manjši od nje, se je Ferdo, kot pravi kokošji de'c, zoperstavil njenim argumentom! Vsepovsod ga je bilo, dovolj, od spodaj, z leve, z desne, od zgoraj... in kmalu so njegova stališča prevladala. Za nekaj časa, kajti grahica je še enkrat poskusila, preden se je - vdala v usodo. In je Ferdo postal šef kurnika!

Mi sonce luno boža

Nad mojim bregom sonce vzhaja,

potem pa sije nanj ves dan,

se mi smeji, in me razvaja,

takrat, ko luno dam na plan…

Krog mene je povsem zeleno,

najbližji sosed – vikendaš.

Je redko tu, pa je vseeno,

če za kak čas dol hlače daš…

Ves preznojen pred hišo krenem,

se kaže mokrega znebit,

in – preden v suho se odenem,

dam soncu, da suši mi rit!

Nekaj minut za jezik, za biologijo in za tako iskano, ter, bojda, še bolj čislano resnico: Oportunisti so prasci!

Uvodoma zapišem, da, namenoma, zanemarim verodostojnost naslovne trditve, kajti močno dvomim, da bi dosegla potreben konsenz. Denimo, če ne drugi, potem se z njo, zagotovo, ne bi strinjali - oportunisti! Vendar...

Ne morem, pa če se še tako trudim, zanemariti preprostih dejstev, ki govorita tako o nestrokovnosti, kakor tudi o neresničnosti obravnavane trditve. Za lažjo ponazoritev zapisanega, na pomoč pokličem matematiko, bolje, njeno načelo, po katerem sta, kadar je osrednji del enačaj, leva in desna stran enakovredni, kar, z drugimi besedami, pomeni to, da smem naslovno trditev malček obrniti, in zapisati: Prasci so oportunisti! Tu pa se zadeva zaplete...

Takšno mnenje (prasci so oportunisti) je krivično, do prascev! Pa ne zaradi tega, ker prascem oportunizem pripisuje, pač pa zaradi tega, ker ga pripisuje - samo njim! Obenem pa...

Obenem zmorejo takšno mnenje izkazovati le tisti, ki niti živalskega sveta ne poznajo, kaj šele, da bi o pomembnejših zadevah vedeli, kajti - ko bi poznali živalski svet, potem bi vedeli, da so vse žival’ce, potemtakem ves nagonski, nerazumski svet, oportune, da živijo na njim čim boljše, čim lažje načine, in da je njih edina dejanska vrednota - lastno ugodje! Zategadelj...

Resnici na ljubo, in brez poseganja v temeljna načela, s področja jezika in biologije, poudarim, da kaže oportunizem in prašičjost obravnavati na ustreznejši način, s tem pa naslovno izjavo spremeniti bodisi v “oportunisti so tudi prasci” ali v “tudi prasci so oportunisti”.

Temeljna težava

Vzroki psihičnih obolenj?

Hudo je, kadar se »strokovnjaki« (uradno izšolani, dejansko pa na/učeno nerazumevajoči) ubadajo z iskanjem vzrokov za neka (neobičajna) psihična stanja. Pa iščejo in kopljejo v preteklost bolnikovega živetja, upajoč, da jim bo le-ta povedal, kaj se mu je zgodilo, kdo mu je nekaj naredil, celo datum neljubega dogodka ni odveč poznati…

Hm, osnovno, kar je napačno, pri takšni praksi, je to, da – obolela oseba išče (in »strokovnjaku« ponuja) odgovore na vprašanja, katerih sama ni zmožna raz/rešiti (ko bi bila, ne bi potrebovala pomoči nekoga drugega)! In obstaja kar nekaj razlogov te napačnosti: od tega, da oboleli ni zmožen objektivne presoje, preko tega, da ne loči med naravnim (normalnim) in njegovim nasprotjem, do tega, da, preprosto, nima dostopa do lastne podzavesti, zaradi česar pravzaprav niti tega ne ve, kaj se je v njej (z njo) zgodilo, da je obolela.

Tvegam, da se znajdem na grmadi, če zapišem, da nek posamičen (s strani obolele osebe doživet) dogodek NE MORE BITI (in NI) VZROK psihične obolelosti! Celo daleč od tega, da bi bil, kajti – ko bi takšen dogodek brezpogojno pogojeval psihično obolenje, potem bi psihično oboleli vsi, ki bi taisto spoznali na lastni koži! Pa ne, obolijo.

V kolikor nadaljujem, s tem grmadnim tveganjem, zapišem, da me pri obravnavi nekega (konkretnega) psihičnega stanja sploh ne zanima to, kar se je (nekoč) oboleli osebi pripetilo! Nasprotno – čemu bi ji, s pogovorom (z obujanjem spomina na neljub dogodek, s povzročanjem podoživljanja tega dogodka) na sveže (psihične) rane odpiral, drezal vanje, če pa tega (pri svojih namerah) ne potrebujem?!

Obstajata dva temeljna razloga (vsake, katerekoli) psihične bolezni! Ali gre za mehansko okvaro, ali pa za nezmožnost procesiranja (doživetih, izkušenih) dejstev! Nič več, nič manj, in povsem mi zadošča to, da vem, ali je temeljni vzrok prvo, ali drugo, kajti…

Če je mehanska okvara vzrok bolezni, potem me zanima samo to, ali je, ta okvara, trajne, ali začasne narave. V kolikor je trajne narave, takrat psihičnega obolenja NI MOČ (O)ZDRAVITI, pač pa je moč (z ustreznimi bio-kemičnimi sredstvi) le blažiti (nadzorovati, upočasniti napredovanje) bolezen. V kolikor je začasne narave, takrat me zanima samo to, s katerim sredstvom je moč to začasnost zaključiti, jo odpraviti (in, če jo odpravim, bodo možgani spet normalno funkcionirali).

Če je nezmožnost procesiranja dejstev razlog obolelosti, potem me tudi zanima, ali gre za trajno, ali zgolj začasno (z možnostjo, da v trajno preide) nezmožnost razumevanja.

V kolikor gre za trajno nezmožnost razumevanja, potem sta vzroka lahko samo dva: ali gre za nagonsko zasnovano bitje (bitje, ki je, potemtakem, nerazumsko = nezmožno dejanskega razumevanja), ali pa gre za sicer razumsko zasnovano bitje, na katero je (nagonsko) okolje delovalo tako, da mu je povzročilo obolelost, in je delovalo do te mere, da je sleherna zmožnost razumevanja (še najbolj preprostih zadev) izničena, pomeni, da je obolela oseba v stanju popolne umske nezmožnosti! Kakopak, ker ni razlike (po vprašanju dejanskega razumevanja) med prvim in drugim stanjem, lahko o siceršnji razumski zasnovanosti domnevam le takrat, kadar so mi znane podobe izkazovanja te osebe v neki njeni preteklosti (ko se je še bila zmožna, vsaj deloma, razumsko izkazovati)!

V obeh primerih je obolelost NEOZDRAVLJIVA, in lahko bolnika (njegove navade), tako kot je to počel Rugelj, le predresiram v ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik (pomeni, da spremenim bolnikova izkazovanja, ne odpravim pa vzrokov, ki so privedli do poprejšnih, nepravilnih izkazovanj, NE odpravim psihične deformacije)!

V kolikor gre za začasno nezmožnost razumskega delovanja (le-to ugotovim, kadar na nekem področju, skozi pogovor, ugotovim načelno zmožnost obolele osebe, da razumeva, da razumsko deluje), v takšnem primeru pa mi že s svojimi mnenji (s svojimi prepričanji – prepričanja so temeljna živetvena vodila, obenem pa izkazujejo ne/dojemljivost oz. ne/zmožnost razumevanja) ponudi tiste vsebine, katerih se moram lotiti (jih razjasniti, pripeljati obolelega do tega, da jih bo pravilno razumel), da bodo v končni fazi terapije – vsa izkazovanja obolelosti (preprosto, »sama od sebe«) odpadla, da bo, z njimi vred, odpadla tudi sama obolelost!

In, mimogrede, da bo, morda, nekoliko bolj razumljivo, praktičen primer.

Obstaja veliko žensk, ki so, v svojem otroštvu, na primer, doživele spolno zlorabo. KO bi ta spolna zloraba (kot nek konkreten dogodek, ki je »strokovnjakom« tako pomemben) neizogibno pogojevala obolelost, psihično, bi se le-ta pri vseh teh ženskah izkazovala na enak način! A SE NE, celo nasprotno: obstajajo ženske, ki (kljub omenjeni zlorabi) povsem (za obča pojmovanja, seveda) »normalno« prakticirajo spolnost… obstajajo ženske, ki ne prakticirajo spolnosti s predstavnikom nasprotnega spola (ali pa je sploh ne prakticirajo)… obstajajo ženske, ki so PREKO tega dogodka iz preteklosti (preko spolne zlorabe) dospele v stanje – spolne nenasitnosti… obstajajo tiste, ki se v spolnosti izkazujejo na neobičajne načine (mazohizem, sadizem…). Čemu takšne  razlike, ob domnevno istem vzroku (spolni zlorabi)? Preprosto, ker sama zloraba ni neposreden vzrok (lahko vse ženske posili isti posiljevalec, na popolnoma enak način!) obolelosti, pač pa so te ženske na različne načine procesirale (miselno obravnavale, doumele…) en in isti dogodek! Pomeni, da je temeljni razlog njih konkretnih stanj v njih umsko-čustvenih zmožnostih (povod za preizkus teh zmožnosti pa je bila zloraba)!

Ne razumeš tega, da je vzrok znotraj (in ne v nečem zunanjem, četudi v spolni zlorabi)? Poglej: ko bi bila konkretna temperatura DEJANSKI VZROK zmrzovanja vode, potem bi vsa voda zmrznila pri isti temperaturi… a NE zmrzne! Različno namreč zmrzujejo vode, ki so »zgolj voda«, tiste, ki vsebujejo sol (ali, na primer, »antifriz«), tiste, denimo, ki so oblečene (v cev), različno zmrzujeta celo (strukturno gledano povsem enaki vodi) stoječa in tekoča voda! Pomeni, z drugimi besedami, da je reagiranje vode na konkretno temperaturo odvisno – predvsem od specifičnosti, značilnih za to vodo (od vode same)!

Za zaključek: preteklosti NE morem spremeniti, vzroka (neke bolezni) ne morem odmisliti, se delati, da ga ne vidim, ga spreminjati (za nazaj), potemtakem mi ne ostane drugega, kot da se lotim sedanjosti, trenutnega stanja, ter najdem način, na katerega ga bom spravil v (za konkretno osebo) normalno, izhodiščno (umsko-čustveno) stanje. Za takšno ravnanje pa moram biti sposoben predvsem – razumevati, biti razumsko delujoč!

»Ker ženske moškim zavidajo tiča…«

»… ali pa se jim tič gnusi, postanejo lezbijke,« svoje »poznavanje« razkrivajo (tudi) sodobni tičoteoretiki, tisti, pač, ki v svojih raziskovanjih psihe ne sežejo dlje, kot do, očitno, ne/tiča.

Tudi v preteklosti so bili, vseskozi, od nekdaj, tovrstni »poznavalci« psihe. Takšni, ki so vedeli, na primer, da je količina (zmožnost) pameti odvisna od ne/imeti tiča, pa od velikosti glave (le kaj bi Ajnštajn, s svojo, glede fizične velikosti, podpovprečno glavo, porekel na to?!), od barve kože, vzgoje, izobrazbe, socialnega stanu… in bodo tudi v bodoče, vse dotlej, dokler bodo imeli možnost – izražati svoja »znanja« (in predvsem svojo NErazumsko bebavost)! Zaradi tega poglejmo, koliko, če sploh, je resnice v tej (in podobnih) trditvi!

Najprej se ustavimo pri nelogičnosti samega zapisa, ki dva različna vzroka opredeljuje kot predpogoj pojava (nastanka) ene in iste zadeve, lezbičnosti!

Ko bi zapisal »moker sem, ker sem padel v vodo, ali pa sem moker zaradi tega, ker nisem padel v vodo«, bi bilo vsakomur jasno, da je s tem zapisom nekaj narobe, kajti – če ne padem v vodo, kako bom moker?!

Zavidati-tiča in nagnusnost-tiča sta dve povsem nasprotni, med seboj kontradiktorni stanji (v prvem si ŽELIM IMETI TIČA, v drugem ga NE ŽELIM), in različna stanja imajo različne vzroke, bržčas, si upam zapisati, tudi – različne posledice (kakor pri ne/padcu v vodo)! Pomeni, da obe ti stanji NE moreta biti, že v sami osnovi, vzroka istega, lezbičnosti!

Takole, sedaj pa malček drugače…

Ker vse ženske NISO lezbijke (oziroma lezbičnosti ne prakticirajo), pomeni, da absolutna večina žensk moškim-ne-zavida-tiča, da se absolutni večini žensk tič-ne-gnusi.

V kolikor je večina (s svojimi značilnostmi/karakteristikami) merodajna za opredeljevanje tistega naravnega (stanja, podobe), običajnega, normalnega, potem ni težko ugotoviti tega, da zavidam-ti-tiča in tič-se-mi-gnusi NISTA naravni (običajni, normalni) stanji! In če nista naravni stanji, pač pa sta le POSLEDICI nekega dogajanja, potem…

Potem takrat, kadar na tak način razlagam lezbičnost, počnem natanko to, kar bi počel, ko bi zapisal, da je nekdo, ki je obolel za rakom, umrl zaradi bolečin (povzročenih s samo boleznijo, z rakom), in ne zaradi raka! Pomeni, da bi s POSLEDICAMI (same bolezni) pojasnjeval vzrok smrti, ne pa s samim dejanskim VZROKOM (z boleznijo samo po sebi)!!! A, vrnimo se korak nazaj…

V kolikor stanji zavidam-ti-tiča in tič-se-mi-gnusi NISTA naravni (običajni, normalni) stanji, potem pomeni, da OBSTAJA NEK VZROK, ki je pogojil (povzročil) odmik od izhodiščnega (običajnega, normalnega, NARAVNEGA) stanja, in ZGOLJ TA VZROK JE »KRIVEC« ZA LEZBIČNO IZKAZOVANJE (dočim sta stanji zavidam-ti-tiča in tič-se-mi-gnusi le POSLEDICI tega istega »lezbičnega« vzroka, sta, v bistvu, le NAČINA, na katera se, med ostalim, prakticiranje lezbičnosti izkazuje)!!!

Če bom blažil bolečine, pri raku (ali katerikoli drugi bolezni), s tem ne bom po/segal do samega bistva, do njihovega vzroka… s tem ne bom posegal v samo (in dejansko) bolezen, pač pa se bom spopadal samo z njenimi POSLEDICAMI! In, če bom posegal v stanji zavidam-ti-tiča in tič-se-mi-gnusi, bom počel – popolnoma isto!

In, za zaključek, še malček drugače: ko bi tičoteoretiki stopili na podeželje, do nekega pašnika, denimo, na katerem se pasejo biki… bi videli, kako se (biki) med seboj naskakujejo, pa…

Mar to počno radi tega, ker se jim vagina gnusi… ali jo, kravam, zavidajo? Ali to počno radi tega, ker so homoseksualno naravnani? Ali, preprosto, to počno zgolj zaradi tega… ker je tisti, ki je samo bike zaprl v ogrado, posegel v neko naravno (goveje) stanje, in s svojim posegom povzročil to, da žival ne zmore drugače zadovoljevati svojih nagonov, kot v podobi »odstopanja od naravnega«?!

Mimogrede: obstaja veliko načinov poseganja v naravno zasnovanost (ne le ločitev samcev od samic).

Že tretji dan oblak se cmeri

Že tretji dan oblak se cmeri,

in noče stran, raje temni,

zaprte so nebeške dveri,

pa sonca od nikoder ni…

Že tretji dan dežinke, v plesu,

so pohitele prek meja,

volja sesuta, in v stresu,

še spati se mi več ne da…

Že tretji dan je brez navdiha,

kam krenil bi, ko ni smeri,

naprošam veter, da zapiha,

in da nebo, spet, razvedri…

Že tretji dan so ista čreva,

ničesar ni, da se mi da,

povsem v zaman vsak hip mineva,

oblak pa kot bi bil brez dna!

Čustvenost, ovira moralnosti?!

Obstajajo različne, in številne, teorije, skozi katere »teoretiki – poznavalci« izkazujejo svoja »poznavanja«, tudi na področju psihe. Psiha sodi med tiste vsebine, ki neposredno niso vidne, potemtakem je moč do njih dospeti izključno na posreden, nečuten način, predvsem pa sodi med vsebine, za katere vsakdo ve, da – jih pozna! Kako ne bi poznal, psihe, ko pa jo vsakdo ima, ko vsakdo pozna samega sebe, pa bo ja vedel…

Zanimivo, a – če vsi poznajo določeno zadevo, denimo psiho… če je psiha, v svojem bistvu, ena in ista (psihe vsake posamičnosti, uvrščene znotraj določenih vrst, delujejo na identične načine, po istih načelih – principih)… če se eno-in-isto izkazuje na ene-in-iste načine (potemtakem bi se vsem in vsakomur moralo izkazovati enako, in bi tudi ugotovitve o tem izkazovanju morale biti enake)… kako, za vraga, potem obstaja toliko različnih, nasprotujočih si razlag tega enega-in-istega?! Morda, preprosto, radi tega, ker se s tozadevno (vsem) po/znanimi zadevami ukvarjajo (predvsem) tisti, ki – ne razumejo predmeta lastnega delovanja?! Nerazumevanje je namreč edina podlaga, na temelju katere je moč o istih vsebinah sprejemati različne ugotovitve!

Priznam, organsko ne prenašam neumnosti. In je še toliko bolj ne prenašam, kadar se loti biti-strokovna, pa skuša (raz)reševati problematiko, in jo razrešuje izključno tako, da jo, nerazumevajoča temeljno, slabša! In to počne tudi na področju psihe, kjer je obče stanje že samo po sebi dovolj zanikrno, da ne zapišem bedno, da ne bi potrebovalo dodatnega slabšanja.

Mnoge teorije temeljijo na temeljni razdelitvi na spola. Pomeni, da te teorije vse izhajajoče pojasnjujejo s tem, katera spolovila določena oseba ima. Iz takšnega pojmovanja izhajajo klišeji, nekakšna (daleč od tega, da bi bila dejansko strokovna!) mnenja, ki vsebinske značilnosti (ali značilnosti vsebin) ugotavljajo na temelju nekih družbenih normativov, nekih predsodkov, stereotipnih vzorcev, po katerih tisto, kar je značilno za, na primer, moške, ne more (ne sme) biti značilno za ženske, in obratno, čeprav…

Predpogoj za ukvarjanje s psiho (in zlasti za terapevtsko delo) bi moralo biti, poleg zmožnosti razumevanja (zmožnosti celovitega mišljenja, s katero se absolutna večina dvonoge populacije ne ponaša) – poznavanje Narave, torej tistih zakonitosti, ki opredeljujejo vse, kar obstaja. Pa bi bilo krepko lažje, in pravilneje, tudi na področju psihe, ugotavljati dejanska stanja… ko bi ti, ki ugotavljajo, poznali tudi primerljive svetove, in ko bi bili zmožni ta poznavanja, primerjalno, prenašati v svet, katerega, tozadevno, ugotavljajo. In ga ugotavljajo zaman, ker – ga nerazumski nikdar ne bodo zares ugotovili!

Skočimo k levji družini! Vem, marsikomu so moteči moji prikazi živetja iz (uradno prepoznane) živalske narave, vendar – Narava je vse, kar obstaja, zastavila po enakih načelih, potemtakem se vse, kar obstaja, odvija na enake (torej primerljive) načine, potemtakem – je vse, kar odstopa od odvijanja, kakršnega sem ugotovil bodisi v (uradno prepoznanem) živalskem svetu, ali v svetu majhnega otroka, torej tam, kjer prepričanja (»ugotovitve«) NErazumskosti (neumnosti) ne morejo neposredno učinkovati in, posledično, spreminjati naravno zasnovano (opredeljeno), torej vse to, kar ugotavljam kot odstopanja v Naravi, vse to je – neobičajno (za naravno zasnovanost, čeprav JE običajno v svetu nerazumske bebavosti »človeštva«!), nenormalno (čeprav JE »normalno« v taistem »človeštvu«), bolestno (čeprav JE »zdravo« v istem okolju)!

Poglejmo, kako lev in levinja delita, med seboj, in v odnosu do mladiča, svoje značilnosti!

Je lev brezkompromisen trdoročni vzgojitelj, ki, v prid mladiča, skrbi izključno za varnost, in za to, da bo, iz mladiča (v kolikor je samček) naredil »pravega dedca«? In je levinja dobrosrčna mama, ki se razliva prek mladiča s svojimi nežnostmi, mu popušča do slednjih meja in skrbi samo za to, da ga bo čim bolj raznežila?!

Seveda, da temu NI tako, celo daleč od tega! Takšno delitev starševskih vlog (si) lahko razlagajo samo tisti, ki… NE poznajo Narave… ki NE razumejo tega, da čustvovanja niso odvisna od podobe spolovila… ki NE vedo, da je za slednje živeče bitje čustvenost predpogoj (tudi psihičnega) zdravja… da razumsko izkazovanje NE more biti razumsko, v kolikor ne upošteva vseh plati, iz katerih je živetje sestavljeno, torej tudi čustvene!

Prav na takšnih, docela zgrešenih pojmovanjih, posledično družbenih usmeritvah, temelji celotna družbena defektnost, in na njih temeljijo tudi številni »teoretiki«, in »zdravilci«, ki to, v normalnih pogojih, še zdaleč ne bi smeli biti, kajti – tako lev, kakor tudi levinja, se zmoreta (po)crkljati z mladičem, ga (pa še kako) branita pred nevarnostmi, ga (vsak po svoje, oba pa po levje) učita določenih veščin (v neposredni odvisnosti od »organizacije dela«, veljavne znotraj neke levje skupine, kajti v določenih levjih družinah, na primer, lovijo izključno levinje, v nekih drugih lovijo, sočasno, pripadniki obeh spolov, v nekih tretjih pa, predvsem, kadar plen predstavlja večjo nevarnost, prednjačijo samci, kot močnejši, težji)… tako lev, kakor levinja, zmoreta tujega mladiča – pokončati (pa čeprav sodi v isto živalsko vrsto)! In je res tudi to, da je od posameznika do posameznika (torej NE od spola) odvisno to, koliko je v njem tistega (od vsega naštetega) kar namenja mladiču(-em)! In natanko tako je tudi znotraj »človeštva«, in še bolj tam, kjer razum opredeljuje Človeka!

Bojda je čustvenost ovira moralnosti, ker ni najboljša osnova za trezno presojo. Potemtakem »ženske ne morejo biti (vsaj tako ne, kot moški) moralne« ker so čustvene. Hm…

Bojda so moški moralni (ker niso tako čustveni), pa še to »so moralni navzven, pred drugimi, dočim zares, sami zase, niso (moralni)«. Hm…

Dajmo po vrsti, od zadaj!

Kadar ženske-niso-moralne (ker so – preveč – čustvene) in kadar moški-samo-igrajo-moralnost… takrat, dejansko, morala sploh ne obstaja! Potemtakem ne obstajajo tudi vse norme, ki naj bi sobivanje urejale, ga kot sprejemljivost vsem in vseh omogočale! Brez subjekta (v konkretnem primeru nekega delovanja/izkazovanja) tudi objekta (delovanja/izkazovanja) NE MORE BITI!

Veliko, preveč celo, sem jih spoznal, in stežka bi se upal čustvenost deliti (opredeljevati) po spolu! Še več – nekako se ne morem strinjati z občim pojmovanjem tistega, čemur pravimo ljubezen (imeti rad), kajti takrat, kadar svoja ravnanja izkazuješ zaradi tega, ker TEBI prijajo (in kakor ti prijajo), takrat je moč govoriti izključno o ljubezni-do-samega-sebe = sebičnosti! In le-ta je značilnost vsega nagonskega sveta, kajti v celotnem nagonskem svetu sleherna posamičnost v glavnini ZASE (po)skrbi, šele v drugi fazi za ostale, tudi za mladiče! In so v tem svetu drugačna izkazovanja izjeme, ne pravila, dočim…

Si že slišal za posameznike, ki so (kot vojaki) odklonili to, da bi streljali (ubijali) ujetnike, privezane, nemočne »nenaše«?! In so odklonili izvršbo ustreznega ukaza kljub temu, da so vedeli, da bodo (zaradi zavrnitve ukaza) njih same ustrelili!

Si že slišal za kak primer izkazovanja, v okviru katerega nekdo samega sebe ogroža, in tudi ogrozi (»plača« svoje delovanje z živetjem!), »zgolj« zaradi tega, da bo nekoga drugega rešil?!

Kaj praviš, so bitja, ki se na tak način izkazujejo, zgolj navidezno moralna, ali so dejansko (moralna)?! Ti pomagam: so DEJANSKO moralna, ker se, na temelju svojih ČUTENJ (na podlagi katerih RAZUMSKO razporejajo med dobrim/dopustnim/potrebnim in slabim/nedopustnim/nepotrebnim) zmorejo izkazovati kot principielni, načelni posamezniki, kot posamezniki, katerim so načela ( = ideali, »verovanje v nekaj«) pomembnejša od njih lastnega živetja… kar v nobenem primeru NE velja za nagonska bitja (le-ta vselej izbirajo sebi lažje, boljše, varnejše poti)!

Na čem temelji etika, kako je sploh prišlo do njenih opredelitev?

Tako, da nekomu NI bilo vseeno za to, kar se je dogajalo, da je nekomu bilo mar za trpljenje, katerega je vide(va)l, da se je čustveno opredelil do tega trpljenja (ga kot nesprejemljivega prepoznal) in, posledično, zahvaljujoč svojemu RAZUMU (zmožnosti celovitega razumevanja!) oblikoval/sprejel etične norme!

Vsi tisti, ki so ravnodušni do nečesa, na spreminjanje tega nečesa NE delujejo, nasprotno, zagotavljajo njegovo nemoteno nadaljnje izvajanje. In ravnodušna so VSA nagonska bitja, ki so (znotraj neke skupnosti, družbenega okolja) NAUČENA v to, kaj je in kar ni (po njihovem, živalskem) »normalno« - aparthaid je bil, za absolutno večino belcev, povsem normalna ureditev, kajti že od malega so bili (kakor vsi rasisti) vzgajani/učeni v to, da je bela rasa (več)vredna, da so ostale rase, v najboljšem primeru, na svetu radi tega, da beli služijo! In VSA nagonska bitja niso premogla toliko čutečnosti (čustvovanja) do temnopoltih, da ne bi dopustila omenjenega družbenega izkazovanja! Še več – prijalo jim je imeti (delovne) sužnje, prijalo jim je imeti nevredno-okolje (na osnovi katerega so sebi, neutemeljeno resda, a kljub temu, neko »vrednost« pripisovali, in lastne komplekse, tozadevno, zdravili)! Z drugimi besedami…

Čustvovanje je primerno kot vir, temelj etičnosti, ni pa primerno za biti-etičen (moralen)? KRETENIZEM!

Vsekakor je pa res tudi to, da je za etičnost potreben razum! Pa ne samo radi tega, da razumeš konkretne okoliščine, ne samo radi tega, da zmoreš te okoliščine razrešiti, pač pa predvsem radi tega, da zmoreš sleherno vsebino, v njenih konkretnih podobah, posploševati (jo tudi nase prenesti), pa, posledično, izkazovati načelnost (le-ta sodi v temeljne značilnosti razuma!) in (tudi) od samega sebe terjati to (če ne celo več), kar terjaš od drugih, in za samega sebe pričakovati to (če ne manj), kar pričakuješ za druge!

Katoliška vera in slednja »vzgoja«, ki uči v nečustvenega moškega in v čustveno, nerazumsko žensko… je, dobesedno, ubijalka tistega normalnega, kar naj bi v sami Naravi (torej samo po sebi) obstajalo v sleherni podobi živetja. Sicer ne vem, čemu je »bog« tudi moškim dal »solzne kanale«, čemu je fantiče v razigranosti »naredil«, čemu je dekličem (popolnoma enako, kot fantičem) zmožnost »razumevanja« ( = razumevanja naučenega, zvečine, ne razumevanja kot takega!) odmeril… če ne zato, da bi, naknadno, »odrasel, čuteč, razumevajoč odgovoren, bla-bla-bla« svet trapastih nagonskih »ljudi« vse to, s svojimi pričakovanji in zahtevanji, s svojo dresuro, s svojim »razumevanjem« - pobi(ja)l!!!

Nekoč sem se nasmihal, ob silnih »strokovnjakih«, ki so »strokovni« izključno toliko, da misli raznih »velikih« (predvsem obče prepoznanih in kot merodajnih sprejetih) ponavljajo, se nanje sklicujejo, v bistvu pa sploh ne vedo, o čem govorijo (kako bi vedeli, ko pa ne razumejo predmeta lastnega udejstvovanja)! Nasmihal sem se tudi ob »strokovnjakih«, ki so to, kar so navajali, skušali s svojo »pametjo« nadgraditi, kajti – kako bi bedak, ki se bedastega loti, iz bedarije naredil nadgrajeno bedarijo?! Danes se ne smejim več, daleč od tega! Živim sredi bebcev, v svetu, ki je slabši od tistega, ki se je kazal v srednjem veku (ali še prej), v svetu praznoverja, v svetu popolnega nerazumevanja (nevednosti), v svetu, v katerem se vsak (med vsemi osmimi milijardami bebcev) bebec dobesedno trudi (čeprav se tega ne zaveda) uničiti vse dobro, vse, kar se zmore kot napredek izkazovati! Pa ni nič čudnega, da tudi o etičnosti govorijo tisti (in takšni), ki etičnosti sploh – ne poznajo!

Zaključek:

Edina ovira moralnosti so nagoni, posledično sebična, butasta nagonska bitja… ki so svet prevzela v svoje šape!

O pametnih Indijancih in bebavem občestvu

Vsega, kar vidiš/slišiš, ni priporočljivo presojati zgolj na temelju videnega/slišanega, pač pa je dobro, v prid umnosti, upoštevati čim večje število dejstev, ne/posredno povezanih s predmetom presojanja.

Obča mnenja, mnenja nagonskih možganov, zmorejo izključno biti-neumna, prav radi tega, ker nastajajo na temelju (izključno) videnega/slišanega, radi nezmožnosti abstraktnega, s tem tudi celovitega mišljenja ( = razuma)!

»Indijanci so bili pametni, Naravi so vzeli samo toliko, kolikor so potrebovali,« je eno izmed takšnih, občih mnenj. Mnenj, ki, mimogrede, izkazujejo celo NEpoznavanje osnovnih stvari, pa, denimo, vidijo Indijance, kako se mastijo, v času obilnega lova, ob svojih ognjih, ne vidijo pa jih, kako gladujejo, čez zimo, takrat, ko so bizoni daleč, celo za puško, kaj šele za kopje, stran…

Obravnavano mnenje ne izkazuje samo presoje ne/pameti (Indijancev in njih načina živetja), pač pa celo ugotavlja določene značajske lastnosti, saj govori tudi o skromnosti, ki je, pardon – naj bi bila vrlina! Ker – če vzameš samo toliko, kolikor potrebuješ, in ne več, potem si, zanesljivo, skromen. Hm…

Zastavimo s primerom iz (uradno prepoznanega) živalskega sveta, pa stopimo k levom, tja, nekam v Afriko. Tudi ti levi so pametni (po mnenju bebavega občestva) in skromni,  kajti tudi oni Naravi vzamejo le toliko, kolikor TA HIP potrebujejo. Pa so res pametni, in skromni… ali SO zgolj NEUMNI, NErazumski, »jutrišnji dan« neupoštevajoči?! Slednje, so, zagotovo so le slednje. Zakaj tako menim? Preprosto…

V času obilne paše, se po afriških prostranstvih pasejo nepregledne črede živali: bivoli, antilope, zebre, žirafe, svinje… in takrat so ta prostranstva kot nekakšna samopostrežna trgovina – stopiš vanjo, pogledaš in izbereš in – že je jed, malodane, na krožniku, vendar…

Nastopi čas suše, in vse te rastlinojede živali začnejo svojo dolgotrajno (predvsem pa naporno) selitev. Iščoč vodo, in živo rastlinje, prehodijo stotine kilometrov. Pomeni, da ta »levja« prostranstva, prostranstva  (poprejšnjega) obilja postanejo – prazne samopostrežne trgovine! Še trave ni, da bi (mesojedim), vsaj za silo, glad utolažila!

Kaj ostane, tem levom, takrat? Imajo dve možnosti. Prva je ta, ki jo večina tudi izkazuje, ko ostane na svojem področju, in se zadovolji s tistim, kar tam najde. Najde pa (krepko) manjše živali, kot so tiste, s katerimi si je prej glad (uspešno) tešila, kar pomeni, da mora lev za isto sitost (kot jo je dosegel z neko antilopo) večkrat (uspešno) u/loviti… pomeni, da mora za količino hrane, katero potrebuje, večkrat (po)trošiti (svojo) energijo… pomeni, da mora (v takšnih razmerah) vnašati celo večjo količino hrane, kot jo je poprej, da nadomesti to več-potrošeno energijo… in, ne nazadnje, pomeni tudi to, da mu marsikdaj ne bo uspelo (uloviti), da bo zaradi izostanka hranjenja začel gladovati, da bo zaradi gladovanja vse manj uspešen pri lovu (kako boš lovil, če pa nimaš potrebne energije?), da bo zaradi manjše uspešnosti najprej zbolel, nato tudi – poginil od lakote (in/ali bolezni)!

Druga možnost je tista, ki jo posamični levi tudi udejanjajo – spremljati selitev vseh teh silnih čred, pomeni hoditi, po izjemni vročini in brez vode, stotine kilometrov daleč, vmes (vsaj poskušati) u/loviti, s tem pa (prav tako!) porabiti krepko več energije (že sama hoja – spremljanje premikajočih se čred – pomeni porabo energije, slabitev telesne, posledično tudi psihične, moči), kot bi jo v  primeru, da bi, na primer, ne bil (po občem mnenju) pameten, pač pa bi neumen imel hladilnik, v katerem bi, za čase pomanjkanja, hranil hrano…

So levi skromni, ker iz-narave-vzamejo-toliko-kolikor-potrebujejo? Hm, če je skromnost to, da se nažreš malodane toliko, da ti skorajda želodec poči, od sitosti, potem, zanesljivo, so.

V naravi lev dočaka malodane polovično starost, kot jo dočaka v živalskem vrtu. Verjetno zaradi tega, ker je pameten, in »iz Narave vzame le toliko, kolikor potrebuje«… dočim je tisti tepec iz ZOO redno hranjen, prav zahvaljujoč neumnosti tistega, ki je iznašel način za to, da pridela (in ohrani) več, kot v nekem, danem trenutku potrebuje!

Kolikšna je bila živetvena doba Indijancev? Verjetno nekaj takega, kakor je, še vedno, v posameznih predelih (tozadevno nerazvitega) sveta - pri štiridesetih, največ petdesetih si že iztrošen, in na smrt čakajoč, starec!

Kolikšna je bila, med Indijanci, umrljivost, zaradi podhranjenosti, zaradi (krepko) težjega načina živetja, kot je način, na katerega živimo mi, vključno z bebavo občostjo? Krepko, grozovito višja od današnje!

Ne nazadnje – koliko prostora (teritorija) so potrebovali Indijanci, takrat, denimo, ko so se za bizoni selili, kolikokrat so (zaradi menjave taistega prostora) zašli v konflikte z nekimi drugimi prav-tako-bizonom-sledečimi, kolikokrat so doživljali napade roparskih plemen, ki so se (prav tako radi pomanjkanja hrane) podajala na svoje pohode?

Doma imaš hladilnik, in prepričan sem, da imaš v njem tudi tisti obrok, ki ga boš danes zvečer, ali jutri, tekom dneva, užil… da ne bi bil lačen. Pomeni, da si neumen, ker imaš (v hladilniku) več, kot v tem trenutku potrebuješ?! Pomeni, da si neumen, ker kupuješ »ozimnico«, vedoč, da bodo krompir, solata, paprika… čez zimo krepko dražji, kot so takrat, ko rodijo (tu, pri nas)?!

Ne, ne, radi hladilnika pa že nisi neumen. In radi tega, ker imaš tudi ti več, kot v tem trenutku potrebuješ. Naučili so te »misliti« na jutri, pa ponavljaš to, kar zmoreš izkustveno, na temelju čutnih zaznav, doumeti. Neumen si zaradi drugega – ker si nagonsko bitje, ki »zna« le tisto, za kar je naučeno znati, in bi se, ko ne bi bilo razumnega Človeka, še naprej potikal za srnami, tudi daleč naokoli (tako, kot se v raznih džunglah potikajo še vedno), in bi se, ko ne bi bil čas borovnic, jagod, malin… sitil, če ne drugače, z drevesnim lubjem, s koreninicami!

In, mimogrede: ti, ki bi rad bil pameten, in Naravi jemal le toliko, kot potrebuješ – veš, da v vsakem trenutku, ki ga presediš za, denimo, računalnikom, Naravi po nepotrebnem jemlješ (računalnik deluje na energijo, to energijo je treba od nekod vzeti, zanjo prihaja do posegov v Naravo…), in to počneš zgolj za to, da – svojo nagonsko bebavost izkazuješ!?

In, v drugo, mimogrede: skromnost ni sitost prenažrtega, skromnost je popolno nasprotje žretja, prenažiranja!

In, v tretje, mimogrede: sleherna sprememba načina živetja neposredno pogojuje tudi spremembo t. im. standarda (in obratno), sleherna sprememba standarda neposredno pogojuje tudi živetvene potrebe, in sleherna sprememba obojega neposredno pogojuje tudi samo zadovoljstvo, obenem tudi dolžino, živetja! Žal tudi za občo bebavost!

Dalo bi se več, dalo bi se drugače, a kaj, ko – se mi v tem trenutku to ne da!

Kokobrž!

Oprostite, draga koka,

jajčno cenjena gospa,

vem, da moti moja roka,

ko za jajci se poda,

vendar vi samo ležite,

kot da sanjate, se zdi,

meni pa, če dovolite,

jajca šteti se mudi!

Ne pustite se motiti,

kar odmerite si dan,

le poprej – iz vaše riti,

jajce zdrkne naj na plan!

Ugodno, rent-a-budilka...

Za vse tiste, katerim se težko svita, za vse, ki imajo radi zanesljivo bujenje, in so ljubitelji vsega, kar je po-domače, za vse, ki ne zmorejo ne biti v koraku s časom, ugodno, na posodo, budilka!

Deluje brez baterij, ob sleherni napetosti, brez navijanja, s sistemom samodejnega ponastavljanja, dovolj dolgo, in glasno, da seže do živega še tako prizadevnemu zaspancu! Še več - morda bi se komu zdela kičasta, vendar sem prepričan, da zmore biti večini všeč, kajti večina ima, no, vsaj deklarativno, rada živali! Budilka je namreč v podobi ovčje troedinosti, in s trojno tonaliteto zagotavlja pestrost oglašanega/slišanega!

Šifra “daj-odpelji-za-deset-dni-da-se-naspim”.

Ivanu Cankarju

Drugačen si rojen,

neljudsko prepoznaven,

in danes, bojda, slaven,

zlagano vsaj čaščen…

Te glaž je gor držal,

da zmogel, sred' mrčesa,

si mnogo sled peresa,

pod prahom v njej ostal…

Razumem te, v dno biti!

In… zroč vse te degene,

zavidam ti mecene,

ki so ti dali piti!

Zakaj je striček Frojd prenehal s hipnozo...

Uvodoma zapišem, da nimam osnove za to, da bi trdil, da vem, čemu je Frojd prešel s hipnoze na pogovor(e), vem pa, da je razlaga, ki jo zapišem, eden izmed možnih, če ne celo edini verjeten, razlog. Še prej pa...

Striček Frojd je študiral psihologijo (kako je ne bi, ko pa, še vedno, predstavlja sestavni del njenega stebrovja), poleg pa tudi dve izjemno zanimivi (in za delo na področju psihe sila pomembni) vedi, filozofijo in zoologijo. Prva morda niti ni tako pomembna neposredno, pač pa bolj posredno, saj s svojimi teorijami, ki se med seboj izjemno razlikujejo (celo tako izjemno, da že v samem izhodišču obstaja delitev na t. im. idealistično in t. im. materialistično filozofijo), dobesedno sili (tam, kjer razumska zasnova takšno siljenje dovoljuje/omogoča) k izbiranju, opredeljevanju, zavzemanju stališč, “ločevanju zrnja od plev”, potemtakem - omogoča urjenje mišljenja... medtem ko poznavanje živalskega sveta (ki je predmet zoologije) omogoča primerjave, iskanje podobnosti/razlik, ugotavljanje “naravnega” in “potvorjenega”... in zmore, na tak način, pojasniti številne “nejasnosti” v izkazovanjih “človeštva”, “nejasnosti”, ki to pravzaprav niti niso, “nejasnosti”, stoletja (in napačno) razlagane z vzgojo, izobraženostjo, okoljem, socialnimi razmerami, ne nazadnje z razvojno-stopnjo-katere-žal-vsi-še-niso-dosegli, “nejasnosti”, ki večinski del populacije karakterizirajo že od samih začetkov beleženja posameznikovega/skupinskega izkazovanja, obenem pa ostajajo - “nejasnosti” (op. p. kadar nekaj razumeš, takrat o tem nečem veš - kadar o nečem veš, takrat si zmožen na ta nekaj delovati, vplivati, ga spreminjati). In na tem, slednjem, področju (zoologija) je striček Frojd zagotovo padel, na celi črti, ker - temeljnih spoznanj o živalskem svetu ni znal/zmogel prenesti v svoje neposredno okolje!

Striček Frojd je svoje (psiho)zdravilstvo zastavil s hipnozo. To je metoda, katero (žal le KRATKOROČNO uspešno) tudi danes nekateri uporabljajo, ob raznoraznih ostalih, izključno mazaških metodah “psihozdravljenja”. Metoda, v kateri se terapevt (bolje “terapevt”) pogovarja z bolnikovo PODzavestjo, in zmore na taisto podzavest tudi delovati, na način, da (zgolj začasno in tozadevno) v njej spreminja tisto, čemur lahko porečemo - njena vodila. Prepričanja!

Menda je obče znano, da brez prepričanja, kakršnegakoli, ni moč (pre)živeti. Prepričanja namreč niso samo temeljna opora, pač pa predstavljajo glavno živetveno vodilo, so neke vrste smerokazi, ki usmerjajo slednji, še tako nepomemben korak slehernega živetja. Tudi, če se tega ne zavedamo. In, kar je še najbolj pomembno - prepričanja NAJ BI BILA SKLADNA Z (objektivnimi) DEJSTVI, a so, v absolutni večini primerov, povsem nasprotna ( = napačna, nerealna v smislu resničnosti/ustreznosti dejanskemu). Še več, v nerazumskem svetu (pri čemer sploh ni pomembno to, ali je nerazumskost posledica naravne zasnovanosti, ali “zgolj” izkaz/posledica psihičnega obolenja) obstajajo (znotraj posameznika kot takega) nasprotujoča si prepričanja (o enih in istih stvareh, dejstvih)! Z drugimi besedami: posameznik nima izoblikovanega trajnega mnenja (s tem tudi ne odnosa) o neki konkretnosti, pač pa to mnenje spreminja (prilagaja) spreminjajočim se okoliščinam!

V nagonskem (nerazumskem) svetu so prepričanja stvar naučenosti (privzgojenosti), a tudi kot taka zmorejo povzročati psihične okvare (kadar, znotraj lastnih miselnih zmožnosti, ugotoviš, da tvoje prepričanje ne ustreza tistemu, kar si kot dejansko spoznal - pa četudi si spoznal napačno), dočim NAJ BI BILA v razumskem svetu - POSLEDICA RAZUMEVANJA = posledica zmožnosti razumskega/logičnega delovanja = posledica sovpadanja ugotovitve o nečem s tem nečim! Naj bi bila, čeprav v absolutnem primeru - NISO!

Da so obča prepričanja zelo vodljiva zadeva, o tem obstaja nešteto primerov (med katere, na primer, sodi zgodba o janičarjih, katere so Turki - z dresuro - spremenili v njih lastno nasprotje, upoštevaje njih izhodiščna stanja, seveda, pa zgodbe o številnih “družbenih” trendih, ki ne izkazujejo le spreminjanja “javnega mnenja”, pač pa tudi spreminjanja množičnega izkazovanja, zastavljenih ciljev in poti...), ob njih pa obstaja tudi preprosto dejstvo: kdor ne pozna, ta je izgubljen, kdor ne razume/ve, ta mora zaupati (se predati, pustiti voditi), še več: kdor ne premore načelnosti v prepričanjih (neka trdna prepričanja, argumentirano ubranljiva/dokazljiva), ta niti samega sebe (svoje prepoznavnosti) ne premore!

Kdaj je prepričanje zares trdno, edino pravilno (kot smerokaz, opredelitev, vodilo)? Takrat, in zgolj takrat, kadar ustreza dejanskemu stanju (dejstvom), torej takrat, kadar ga lahko pojasniš tako sebi, kakor tudi ostalim (pri ostalih ne mislim vseh, ki bi se pregovarjali o svojem prav, pač pa tiste, ki zmorejo razumevati in na ta način dospevati do spoznanj, ali vsaj do dopuščanja možnosti neke realnosti, zajete v razlagi/pojasnilu). In kdaj lahko prepričanje dejansko pojasnjuješ (sebi in ostalim)? Takrat, kadar se to, do česar si dospel, sklada z dejstvi, takrat, kadar so ti dejstva razumljiva... in nisi zgolj v ponavljanje naučena papiga/opica, ki z raznimi floskulami “zagovarja” besede, za katere meni, da so neko “lastno prepričanje”.

Povrnimo se k izhodiščnemu vprašanju! Torej - čemu je striček Frojd opustil hipnozo, in zastavil (še vedno EDINO PRAVILNO) metodo pogovora, pri svojem terapevtskem delu? Preprosto: kadar se pogovarjaš prek hipnoze, takrat se obolela oseba NE zaveda pogovora... takrat oboleli osebi zaključki tega pogovora NE morejo biti razumljivi (kako bo razumljivo nekaj, kar gre mimo zavedanja?!)... ker niso razumljivi, ne morejo biti svojevoljno sprejeti (in tudi svojevoljno v podzavest vklopljeni), pomeni, da so (še vedno) le neki zaključki (prepričanja), ki niso-moji, pač pa so mi od drugega dani/vstavljeni/vsiljeni, pa - četudi so ti zaključki (prepričanja) korektni, pravilni, v dobro usmerjeni, še vedno se bijejo s pacientovim razumevanjem, še vedno pacienta begajo, ga (najmanj) podvajajo/razdvajajo, mu negotovost, posledično strah in nezmožnost porajajo!

Prepričanja so krepko podcenjena, po vprašanju njih veljave, čeprav - to, kar sem izkusil, na področju terapevtskega delovanja, je sledeče: nikoli nisem iskal razlage vzrokov obolelosti, tega, na primer, da bi mi nekdo o sebi govoril, mi svojo preteklost (kaj šele intimnost) razkrival... nikoli nisem zastavljal zdravljenja v sami obolelosti (v “ranah”, prizadetostih, nekih travmatičnih dogodkih, ki so do psihičnega sesutja privedli), saj smatram, da je že sama obolelost dovolj boleča, pa ne gre, da bi še sam (neposredno) v rane drezal... nikoli nisem iskal (terapevtsko) običajnih, najkrajših in najlažjih poti do končnega cilja, vselej sem, v prid obolelosti, vodil po ovinkih (ki zares to niti niso, saj je pogovor vselej izhajal iz neke konkretne razlage življenja, njegovih okoliščin, razlage navad/prepričanj/meril, veljavnih za obolelo osebo), in iskal - nelogičnost, razumsko nesprejemljivost, neskladnost med slišanim (s strani obolele osebe pojmovanim) in tistim, kar imenujemo (objektivna) dejstva, tistim, skratka, kar edino zmore (in je) biti NARAVNO, nepotvorjeno, nevsiljeno! In pri tem (poznavanju naravnega) je priporočljivo nekaj malega vedeti tudi o - (majhnih) otrocih in živalih!

Ko oboleli osebi dopoveš določeno zadevo, ko jo pripelješ do tega, da (do)povedano razume, celo za edino samoumevno sprejme (ker druge možnosti ni, vsaj logične ne), takrat - se poprejšnje (in zmotno, z realnimi stanji skregano) prepričanje zruši, na njegovo mesto pa (sočasno) stopi prepričanje, ki v celoti sovpada z življenjem (z dejstvi, če želiš: z naravnimi zakonitostmi)! In takrat dobesedno ODPADE del (v kolikor gre za težji primer) ali celo celota (v kolikor je primer lažji) psihičnih težav! Razumsko zasnovano bitje znova postane razumsko izkazujoče se, znebi se (lastne) razdvojenosti (bolje: razslojenosti), in to je to!

Česa pa striček Frojd ni ugotovil? Marsičesa, domnevam, zagotovo pa tega, da je občestvo nagonsko zasnovano (nerazumsko), da mu ni moč dopovedovati in dopovedati, da ga ni moč povesti do trdnih prepričanj, da ga, potemtakem, psihično ni moč (o)zdraviti, pač pa mu je, s predresuro (z vzpostavljanjem nekega prepričanja, katero naj bi nadomestilo predhodno, napačno prepričanje, a še vedno ni prepričanje, do katerega posameznik sam dospe) moč le olajšati sprotne okoliščine živetja (ga “na/učiti živeti z okvarjenostjo”... in na nižji kakovostni ravni, kot bi bila ob ozdravljenosti)!

Boh da, boh uzame…

Ko Tesla je vleku, so se mu smejal,

u drugh b cajth ga, gvišn, zažgal,

ko pa je pokazu, da štrom zna goret,

prznau mu je pamet vs svet…

Ko je Galileo jeu Zemla krivit,

so zbadal ga, zmerjal, in brcal u rit,

a dons usak bekan, trdobučen, rogat,

przna da planet ni prou nč več ploščat…

Tud Kohu so djal, naj nkar ne nori,

boh da, boh uzame, nardi kt želi,

ko pa mu je ratal bakterja nažgat,

med bebci je mogu ta slavn postat…

Se svet ne b premiku, se ne b vrtel,

ko b bebce poslušu, ko b bebcem verjel,

kr bebci vse znajo, in prou vse vedo,

odkar jim je boh dal u betice temo!