Vzroki psihičnih obolenj?

Hudo je, kadar se »strokovnjaki« (uradno izšolani, dejansko pa na/učeno nerazumevajoči) ubadajo z iskanjem vzrokov za neka (neobičajna) psihična stanja. Pa iščejo in kopljejo v preteklost bolnikovega živetja, upajoč, da jim bo le-ta povedal, kaj se mu je zgodilo, kdo mu je nekaj naredil, celo datum neljubega dogodka ni odveč poznati…

Hm, osnovno, kar je napačno, pri takšni praksi, je to, da – obolela oseba išče (in »strokovnjaku« ponuja) odgovore na vprašanja, katerih sama ni zmožna raz/rešiti (ko bi bila, ne bi potrebovala pomoči nekoga drugega)! In obstaja kar nekaj razlogov te napačnosti: od tega, da oboleli ni zmožen objektivne presoje, preko tega, da ne loči med naravnim (normalnim) in njegovim nasprotjem, do tega, da, preprosto, nima dostopa do lastne podzavesti, zaradi česar pravzaprav niti tega ne ve, kaj se je v njej (z njo) zgodilo, da je obolela.

Tvegam, da se znajdem na grmadi, če zapišem, da nek posamičen (s strani obolele osebe doživet) dogodek NE MORE BITI (in NI) VZROK psihične obolelosti! Celo daleč od tega, da bi bil, kajti – ko bi takšen dogodek brezpogojno pogojeval psihično obolenje, potem bi psihično oboleli vsi, ki bi taisto spoznali na lastni koži! Pa ne, obolijo.

V kolikor nadaljujem, s tem grmadnim tveganjem, zapišem, da me pri obravnavi nekega (konkretnega) psihičnega stanja sploh ne zanima to, kar se je (nekoč) oboleli osebi pripetilo! Nasprotno – čemu bi ji, s pogovorom (z obujanjem spomina na neljub dogodek, s povzročanjem podoživljanja tega dogodka) na sveže (psihične) rane odpiral, drezal vanje, če pa tega (pri svojih namerah) ne potrebujem?!

Obstajata dva temeljna razloga (vsake, katerekoli) psihične bolezni! Ali gre za mehansko okvaro, ali pa za nezmožnost procesiranja (doživetih, izkušenih) dejstev! Nič več, nič manj, in povsem mi zadošča to, da vem, ali je temeljni vzrok prvo, ali drugo, kajti…

Če je mehanska okvara vzrok bolezni, potem me zanima samo to, ali je, ta okvara, trajne, ali začasne narave. V kolikor je trajne narave, takrat psihičnega obolenja NI MOČ (O)ZDRAVITI, pač pa je moč (z ustreznimi bio-kemičnimi sredstvi) le blažiti (nadzorovati, upočasniti napredovanje) bolezen. V kolikor je začasne narave, takrat me zanima samo to, s katerim sredstvom je moč to začasnost zaključiti, jo odpraviti (in, če jo odpravim, bodo možgani spet normalno funkcionirali).

Če je nezmožnost procesiranja dejstev razlog obolelosti, potem me tudi zanima, ali gre za trajno, ali zgolj začasno (z možnostjo, da v trajno preide) nezmožnost razumevanja.

V kolikor gre za trajno nezmožnost razumevanja, potem sta vzroka lahko samo dva: ali gre za nagonsko zasnovano bitje (bitje, ki je, potemtakem, nerazumsko = nezmožno dejanskega razumevanja), ali pa gre za sicer razumsko zasnovano bitje, na katero je (nagonsko) okolje delovalo tako, da mu je povzročilo obolelost, in je delovalo do te mere, da je sleherna zmožnost razumevanja (še najbolj preprostih zadev) izničena, pomeni, da je obolela oseba v stanju popolne umske nezmožnosti! Kakopak, ker ni razlike (po vprašanju dejanskega razumevanja) med prvim in drugim stanjem, lahko o siceršnji razumski zasnovanosti domnevam le takrat, kadar so mi znane podobe izkazovanja te osebe v neki njeni preteklosti (ko se je še bila zmožna, vsaj deloma, razumsko izkazovati)!

V obeh primerih je obolelost NEOZDRAVLJIVA, in lahko bolnika (njegove navade), tako kot je to počel Rugelj, le predresiram v ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik (pomeni, da spremenim bolnikova izkazovanja, ne odpravim pa vzrokov, ki so privedli do poprejšnih, nepravilnih izkazovanj, NE odpravim psihične deformacije)!

V kolikor gre za začasno nezmožnost razumskega delovanja (le-to ugotovim, kadar na nekem področju, skozi pogovor, ugotovim načelno zmožnost obolele osebe, da razumeva, da razumsko deluje), v takšnem primeru pa mi že s svojimi mnenji (s svojimi prepričanji – prepričanja so temeljna živetvena vodila, obenem pa izkazujejo ne/dojemljivost oz. ne/zmožnost razumevanja) ponudi tiste vsebine, katerih se moram lotiti (jih razjasniti, pripeljati obolelega do tega, da jih bo pravilno razumel), da bodo v končni fazi terapije – vsa izkazovanja obolelosti (preprosto, »sama od sebe«) odpadla, da bo, z njimi vred, odpadla tudi sama obolelost!

In, mimogrede, da bo, morda, nekoliko bolj razumljivo, praktičen primer.

Obstaja veliko žensk, ki so, v svojem otroštvu, na primer, doživele spolno zlorabo. KO bi ta spolna zloraba (kot nek konkreten dogodek, ki je »strokovnjakom« tako pomemben) neizogibno pogojevala obolelost, psihično, bi se le-ta pri vseh teh ženskah izkazovala na enak način! A SE NE, celo nasprotno: obstajajo ženske, ki (kljub omenjeni zlorabi) povsem (za obča pojmovanja, seveda) »normalno« prakticirajo spolnost… obstajajo ženske, ki ne prakticirajo spolnosti s predstavnikom nasprotnega spola (ali pa je sploh ne prakticirajo)… obstajajo ženske, ki so PREKO tega dogodka iz preteklosti (preko spolne zlorabe) dospele v stanje – spolne nenasitnosti… obstajajo tiste, ki se v spolnosti izkazujejo na neobičajne načine (mazohizem, sadizem…). Čemu takšne  razlike, ob domnevno istem vzroku (spolni zlorabi)? Preprosto, ker sama zloraba ni neposreden vzrok (lahko vse ženske posili isti posiljevalec, na popolnoma enak način!) obolelosti, pač pa so te ženske na različne načine procesirale (miselno obravnavale, doumele…) en in isti dogodek! Pomeni, da je temeljni razlog njih konkretnih stanj v njih umsko-čustvenih zmožnostih (povod za preizkus teh zmožnosti pa je bila zloraba)!

Ne razumeš tega, da je vzrok znotraj (in ne v nečem zunanjem, četudi v spolni zlorabi)? Poglej: ko bi bila konkretna temperatura DEJANSKI VZROK zmrzovanja vode, potem bi vsa voda zmrznila pri isti temperaturi… a NE zmrzne! Različno namreč zmrzujejo vode, ki so »zgolj voda«, tiste, ki vsebujejo sol (ali, na primer, »antifriz«), tiste, denimo, ki so oblečene (v cev), različno zmrzujeta celo (strukturno gledano povsem enaki vodi) stoječa in tekoča voda! Pomeni, z drugimi besedami, da je reagiranje vode na konkretno temperaturo odvisno – predvsem od specifičnosti, značilnih za to vodo (od vode same)!

Za zaključek: preteklosti NE morem spremeniti, vzroka (neke bolezni) ne morem odmisliti, se delati, da ga ne vidim, ga spreminjati (za nazaj), potemtakem mi ne ostane drugega, kot da se lotim sedanjosti, trenutnega stanja, ter najdem način, na katerega ga bom spravil v (za konkretno osebo) normalno, izhodiščno (umsko-čustveno) stanje. Za takšno ravnanje pa moram biti sposoben predvsem – razumevati, biti razumsko delujoč!