Dobro uro sem se vozil ponj, približno toliko sva se vračala, skupaj. Dal sem ga na sprednji sedež, da sem ga imel pod nadzorom. Je že v (poprejšnjem) domačem kokošnjaku pokazal, iz kakšnega testa je. Ko jo je stisnil, iz zaprte škatle, skozi režo, skozi katero bi običajna kokoš lahko le glavo potisnila. On pa, v stilu hitrega Gonzalesa, domnevni svobodi naproti...
Med vožnjo je nenehno komentiral, pa sva začela izmenjavati monologe, kajti - dokler sem (mu) govoril, je bil miren, zavzeto poslušal. Bentiš, saj ni prvič, da se s kokošjimi pogovarjam... sem razmišljal, tolažeč lastne pomisleke.
Za vsak primer sem ga kar v škatli odnesel v kurnik. Pokukal sem v notranjost, da sem ugotovil njegovo stacioniranost, in ga zagrabil. Že itak je kot blisk, pa sva mu peroti podkresala, preden se je znašel na tleh. In, kot da se nič neobičajnega ne dogaja - lepo je sklenil svoji krilnati roki na hrbtu, in se podal, počasi, z zanimanjem, naokrog. Ter, medtem, zavzeto kljuval, kar je bilo kljuvanja vredno...
Bojda je najboljše (naravno) sredstvo za spodbudo nesnic. Ime: Ferdo. Priimek: Kiko (s poudarkom na ozkem o-ju, da se francosko sliši). Narodnost: mešanček med svilenko in pritlikavko, potemtakem Kitalijan. Zaposlitev: šef kurnika...
Ko se je, Ferdo, iz zaprtega dela kurnika sprehodil po odprtem, je kokoši zagrabila panika. Stisnile so se v dve gruči, in takšnega kravala, kurjega, že dolgo nisem slišal. Ko pa ne hodim na razna "ljudska zborovanja"...
Grahica, šefica kokošnjaka, mu je hotela nekaj (do)povedati, vendar - več kot polovico manjši od nje, se je Ferdo, kot pravi kokošji de'c, zoperstavil njenim argumentom! Vsepovsod ga je bilo, dovolj, od spodaj, z leve, z desne, od zgoraj... in kmalu so njegova stališča prevladala. Za nekaj časa, kajti grahica je še enkrat poskusila, preden se je - vdala v usodo. In je Ferdo postal šef kurnika!
Ni komentarjev:
Objavite komentar