Nemalokrat sem bil deležen priznanja, ali izpovedi, kakor ti je ljubše, ko mi je nekdo povedal, da ga “zaradi mojih besed stiska”. Tu in tam pa sem doživel tudi izhajajoče vprašanje: Čemu me zaradi tvojih besed stiska? Vprašanje je dokaj enostavno, potemtakem je enostaven tudi odgovor nanj, a, kljub temu, lepo po vrsti...
Najprej - povsem vseeno je, če so besede (te, ki NAJ bi stiskanje povzročile) zapisane (in pre/brane) ali izgovorjene (in slišane), ob obeh zmore priti do obravnavanega stiska(nja). Nato...
Jamčim, častna beseda, da moje besede nimajo nobene druge zmožnosti, kot je - zmožnost sporočanja. Zato so, bojda, besede tudi “izmišljene”, da omogočajo sporočanje, posledično sporazumevanje! Potemtakem - moje besede ne morejo niti stiskati, še manj stisniti.
Tretjič: glede na to, da menim, da je priporočljivo najprej pomisliti, šele nato dahniti (zapisati, izustiti)... glede na to, da nimam navade svojih mnenj prilagajati komurkoli (drugemu), da bi bil z njimi všečen... glede na to, da sem prepričan v to, da je potrebno to, kar izustiš (zapišeš) tudi, kadar je to potrebno, dokazati, s prakso podkrepiti... glede na navedeno si upam trditi, da to, kar izgovorim, ali zapišem - ostaja nespremenjeno, vselej samemu sebi isto! Potemtakem: to, kar je isto, ne more, pod nobenimi pogoji, povzročati različnih odzivov (reakcij) ! Če zapišem še nekoliko drugače, potem to pomeni, da moje besede NISO razlog stiskanja, in takisto NI razlog stiskanja vsebina, o kateri te besede govorijo (KO bi bile besede/vsebine razlog stiskanja, potem bi stiskale vse in vsakogar, ki bi jih slišal ali bral)! Potemtakem...
Kot prvo: moje (ali kogarkoli drugega) besede NISO vzrok stiskanja, pač pa so lahko zgolj povod zanj. Mimogrede: gre za “stiskanje” v predelu prsnega koša, tisti občutek, neprijeten, ki ga zna živetje večkrat poroditi...
Kot drugo: obravnavano stiskanje ( = občutek tesnobe, čutenje, ki zmore naraščati, v svoji intenzivnosti, in kot tako celo do neprištevnosti pripeljati... čutenje, ki zmore, v svoji fizično boleči podobi, postati konstanta nekega živetja, in - tozadevno - pojenja šele takrat, kadar se tesnoba spremeni v psihičen krč = ko povzroči določeno psihično obolelost, bolezen) je posledica NEzmožnosti razumevanja, NEzmožnosti “procesiranja” določenih vsebin, torej NEzmožnosti uskladitve realnega stanja (dejstev kot takih) z nekim(i) lastnim(i) prepričanjem(i)... potemtakem je razlog te tesnobe V tistem, pri katerem (moje) besede sprožijo občutek nelagodja (tesnobe).
Kot tretje: si pred pomembno odločitvijo, takšno, ki naj bi odločala o preostanku tvojega živetja. Marsikdaj te ta(kšna) odločitev pripelje v stanje, ko si živčen... ne moreš (za)spati... čutiš negotovost, nejasnost, neodločenost, celo strah (pred morebitno napačno odločitvijo)... marsikdaj te začne “žreti”, te stiskati, ker, preprosto - NE VEŠ kaj je prav(ilno), čemu (kateri lastni misli, pomisleku) bi verjel! Če to poenostavim, potem zapišem, da si se znašel v razkoraku, da bi bil na dveh nasprotujočih si koncih hkrati, čeprav je to neizvedljivo, da si - razdvojen (lahko tudi razslojen, v kolikor nihaš med več možnostmi), pa...
Princip je povsem enak, razlog tudi, pri tem tvojem odločanju (izbiranju) in pri tvojem doživljanju (mojih) besed: si razdvojen (razslojen), pa - del tebe bi verjel slišanemu (prebranemu), dočim se drug (v neko prepričanost naučen) del taistemu zoperstavlja. In ti povzroča psihične težave, stisk, tesnobo, nelagodje.
Simpl kot pasulj. In pri slehernem odpravljanju ( = zdravljenju) psihičnih težav je neizogibno srečevanje s tovrstnim(i) stiskanjem(i).
Ni komentarjev:
Objavite komentar