... da bi nad jagodami lebdel! K sreči niso, vsaj zaenkrat, na ovčjem jedilniku...
Razrasle so se, tiste prave, tam, kjer se gozd zaključi, in se pašnik navzgor zastavlja. Ne da bi vedele, so mi olajšale, in polepšale, odločitev o spremembi živetja. Tudi one, seveda. Rad jih imam. Pa ne, da bi jih jedel. Itak nisem nek jedec, v nobenem pogledu, mi je hranjenje marsikdaj nujno zlo, potrata časa...
Kakopak, tu in tam, poredko, kakšno dam v usta. Da okusim, če so, še vedno, kakršne so bile. Porajajo mi ugodje, ko jih gledam, kričavo rdeče, na zeleni podlagi. Tudi nabiram jih rad, kadar se mi zljubi. A najraje jih - v sladkanje ponudim. Pa ne komurkoli...
Tudi danes sem se podal na pašnik. Pravzaprav se podajam vsak dan, vsaj trikrat. Zjutraj, ko je potrebno za ovcami počistiti, in za njih vodo poskrbeti. Ter, še najbolj pomembno - ko jih je potrebno pocrkljati, s suhim kruhom, in še bolj z dlanjo, besedo. Popoldne, dvakrat. Prvič s koruzo, kasneje, znova, s kruhom...
Kamor jaz, tja ovčice. Razvajene so, moja krivda! Hodijo z(a) menoj, vsake toliko preverijo, kaj počnem... pa smo družno nabirali, omenjene jagode. Toliko jih je, da ni moč ne hoditi po njih, pa sem na krila pomislil...
Imam težave, s pašnikom. Tako in drugače. Vstopiti nanj je mala šala, čeprav me čakajo, bekice, pred vrati. Izstopiti pa... Uh, včasih gre za zahteven proces! Ko ugotovijo, da jih bom zapustil, se zverine nabijejo pred vrata, tako, da jih ni moč odpreti! Pa mi ne preostane drugega, kot da jih božam, čoham, jim besedičim...
Popolno nasprotje družbenega pašnika, ni kaj, s katerega raznorazni repi in rogovi, zlahka, v višave (vz)letajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar