O psihičnih stanjih in njihovem zdravljenju
Kdaj (in čemu) ozdraviti, in kdaj (in čemu) naučiti NEozdravljenega »živeti naprej«?
Obstaja teza, da je stanje, v katerem psihično obolelega »naučiš, da NEozdravljen zmore (relativno) uspešno živeti naprej«, optimalen dosežek terapije. In, kakor vse, ima tudi takšna trditev dve plati, pa se zaradi tega zmore izkazati kot pravilna, lahko pa, zlahka, izkaže svojo nepravilnost. Odvisno od »predmeta« zdravljenja. Pojasnim.
V kolikor je psihično obolelo bitje nagonsko zasnovano, potem dejansko ne preostane drugega, kot da ga naučiš, da NEozdravljeno zmore »živeti naprej«. Da bi trajno odpravil ( = ozdravil) psihično obolelost, potrebuješ obolelega, ki je ZMOŽEN RAZUME(VA)TI vsebine življenja, pomeni, da ta oboleli premore enovito zavedanje, in v okviru le-tega zmožnost sklepanja prek posrednih dejstev (pokazateljev), potemtakem – zmožnost abstraktnega mišljenja. In ker nagonsko zasnovana bitja te(h) zmožnosti ne premorejo, jih je moč z aktivnostmi, podobnimi »dresuri«, preusmeriti z neke (zanje in za okolje) problematične navade ( = načina izkazovanja), denimo alkoholizma, in jim to slabo navado nadomestiti z novo.
Pomeni, da je tak »zdravljenec« v bistvu NEozdravljen, pomeni, da so v njegovi psihi ostali vsi vzroki, ki so ga (v preteklosti) popeljali v alkohol, a je z zamenjavo navade postal sebi in okolju potencialno sprejemljiv(ejši). V nasprotnem primeru, da se tudi po terapiji ni zmožen »znajti« v okolju, se zlahka dogodi, da se ponovno povrne k stari navadi (ki mu je v preteklosti pomagala »lajšati spoznanja«), k alkoholu.
V kolikor pa je obolelo bitje razumsko zasnovano (in še ne okvarjeno v celoti, do stanja popolne nezmožnosti razumskega delovanja), potem ga je NUJNO dejansko ozdraviti, pomeni, da je potrebno do zadnjega prečistiti (in odpraviti) vse vzroke, zaradi katerih se je bitje znašlo v stanju obolelosti. In ti vzroki so v vsakem posamezniku, preprosto bi se jim dalo reči »nesposobnost soočanja z okoljem« (večina psihičnih težav pri razumsko zasnovanih bitjih nastopi v obdobju odraščanja, takrat torej, ko jih okolje sili v svoje kalupe, jih sili v to, da postanejo okolju podobni oz. enaki, s tem tudi za okolje sprejemljivi).
Seveda se tudi ob tem, ob dejanski ozdravitvi obolelosti, pojavijo vprašanja. Prvo je, denimo, čemu bi pozdravil nekoga, ki se je že tako prilagodil okolju, da mu le-to ne povzroča več težav? Pomeni, da se je »zlil« z okoljem, da lahko zaradi tega lažje živi.
Odgovor je sila preprost: smisel življenja ni v tistem »lažje živeti« (življenje nasploh ni zabava, nasprotno, je sestavljeno iz vsakodnevnih problemov, in šele uspešno reševanje teh problemov je lahko »zabavno«, daje občutek zadovoljstva nad doseženim, s tem daje voljo življenju), zato tudi »lahkost živetja« ni na prvem mestu, pač pa je na njem – kakovost življenja! In čeprav je oboleli »prilagojen« okolju, ne zmore biti zadovoljen (zaradi nezadovoljstva se je v bistvu znašel v psihičnih težavah), nasprotno, kakovost njegovega življenja (in tudi umske, s tem, posledično, tudi vse ostale zmožnosti se ne izkazujejo tako, kot bi se lahko, pač pa so dejansko deformirane!) je krepko slabša, kot bi bila, v kolikor ne bi bil (s strani okolja) utesnjen (ta utesnjenost se udejanji znotraj posameznika, v njegovi podzavesti). Da so takšne okvarjenosti lahko zelo pereče, o tem priča tudi dejstvo, da zmorejo poroditi samomorilska ravnanja (pred samim seboj, pred lastno okvarjenostjo, namreč ne moreš bežati, lahko jo ali odpraviš, ali z njo trpiš, ali pa odpraviš samega sebe, medtem ko se okolju lažje umakneš, četudi v podobi zavestne samoosamitve).
Res je, zaradi ozdravitve bo razumsko bitje ZNOVA (prvič je bilo v obdobju odraščanja) soočeno s samemu sebi povsem nasprotnim okoljem, a bo obenem zmožno biti suvereno, tako v odločanju, kakor, posledično, v ravnanju, pa bo lahko, v najslabšem primeru, moteče okolje »poslalo k vragu« in živelo po svoje, ter v krogu tistih, katere si bo samo izbralo.
Nič kaj lahko življenje, na prvi pogled vsaj, a zaradi tega toliko bolj zdravo. In glede na to, da ima vsakdo pravico »biti to, kar je« (v kolikor s tem ne ogroža drugih!), ima tudi razumsko zasnovano bitje pravico do – biti razumsko bitje! In reševati težave z okoljem (le-te so razrešljive, čeprav v podobi že omenjenega »k vragu« sistema), namesto da ga bremenijo njegove lastne, psihične težave, katerih se samo od sebe ne zmore znebiti (jih odpraviti), obenem pa mu do konca živetja kazijo življenje.
Kakopak, obstajajo tudi dejstva, ki govorijo o tem, da družba omogoča le takšne pogoje, ki večinoma vodijo le do tistega »naučiti NEozdravljenega živeti naprej«, a je to vprašanje povsem »drugo poglavje«.
Prazne oči ali o razliki med živetjem in življenjem
Imel sem priložnost videvati »prazne oči«, pri razumsko zasnovanem, a (težko) psihično obolelem bitju. To so takšne oči, ki za nekaj trenutkov ostanejo brez slehernega sijaja (leska) in izgledajo povsem stekleno, prazno, mrtvo, do takšnega njihovega izkazovanja pa pride v fazi zamenjave podzavestne podobe. Vem, morda sam izraz ( = podzavestna podoba) ni ustrezen, morda je povsem laičen, a sam, formalno povsem neizobražen s področja obravnave psihe (in njenih izkazovanj), z njim obravnavam posamezna izkazovanja obolelosti. To so tista stanja, ki (vsa skupaj) tvorijo osebnostno razdvojenost (bolje bi bilo zapisati razcepljenost, kajti teh podob je lahko veliko) in v okviru katerih se oseba NE zaveda sebe kot celote (pač pa se zaveda le lastne podobe, v kateri se, v danem trenutku, izkazuje), potemtakem se NE zaveda lastnega življenja (kot celote). Pomeni, da takšna oseba pri živem telesu izkazuje stanje mrtvosti (umrlosti, odsotnosti življenja), takrat, kadar ena podzavestna podoba prehaja v drugo in je potrebnih nekaj trenutkov, da se ta prehod izvrši (in se sijaj povrne v oči).
Imam, velikokrat, priložnost, da pri nagonsko zasnovanih osebah opazujem njihove prehode »zavedanja«, takrat, denimo, kadar v pogovoru o isti vsebini spremenim »zorni kot« in s tem izzovem spremembo ravnanj (»zavedanja«) pri sogovorniku, ki se, povsem v okviru pogojnega refleksa, na spremenjen »zorni kot« odzove v podobah izkazovanja, ki so povsem nasprotne poprejšnjim, in se ta sogovornik NE zaveda niti lastnih poprejšnjih besed (stališč), niti poprejšnjega samega sebe. Pomeni, da se istočasno ni zmožen zavedati lastnega življenja kot celote, pač pa se zaveda le tistih svojih izkazovanj, ki so ustrezna (primerljiva) z izkazovanji, katera prakticira v konkretnem, danem trenutku. In pri teh menjavah nikdar nisem opazil »praznih oči«.
Kaj je tisto, kar privede do teh »praznih oči«, značilnih za dejansko umrle, obenem značilnih za prehode med posameznimi podzavestnimi podobami pri razumsko zasnovanih, a psihično obolelih bitjih? Kaj je tisto, kar sočasno s temi »praznimi očmi« izkaže tudi stanje popolne fizične odsotnosti obolele osebe? Da ne bom napak razumljen: kakopak, takšna oseba NI zares fizično odsotna, ne izpuhti (v fazi menjave podob), pač pa znotraj tega prehoda NE nadzira lastnega telesa (v kolikor je ob zaključku predhodne podzavestne podobe stala, se v fazi prehoda zgrudi na tla, bi bilo moč sklepati, da »omedli«, se onesvesti, izgubi zavest), se to telo izkazuje kot mrtvo (pa čeprav, v smislu delovanja vseh organov, vseh telesnih ustrojev, deluje, živi)?
Že v opisu tega prehoda sem zapisal »se onesvesti, izgubi zavest«, pa bi se dalo, povsem logično, sklepati, da so »prazne oči« pri razumsko zasnovanem, a psihično obolelem bitju, posledica (izkaz) – odsotnosti zavesti, zavedanja! Pomeni, da je moč povezati tudi zavedanje (zavest o samem sebi, s tem tudi o lastnem življenju, o svetu, katerega – in kakor ga – ugotavljam) s samim obstojem, s samim bivanjem, s samo »živostjo« ( = biti živ, živeti), kajti, če ponovim – v času »praznih oči« se obolelost izkazuje kot mrtva, torej v podobah odsotnosti življenja (kljub delovanju telesnih ustrojev), v podobah, katere je moč opaziti pri tistih, ki se znajdejo v komi: deluje, organizem (vse poteka, lahko samodejno, lahko s pomočjo aparatov = pripomočkov), vendar zgolj vegetira, zgolj obstaja (in se samega sebe ne zaveda).
Pomeni, da v fazi prehoda iz ene v drugo podzavestno podobo, razumsko zasnovano, a obolelo bitje – ne obstaja? Pomeni! Kljub temu, da ga vidimo, kljub temu, da mu otipamo utrip, slišimo dihanje, vidimo odprte oči… NE obstaja, ker NE obstaja ZASE, se ne zaveda, da je, da živi. Zgolj vegetira, v tem prehodnem obdobju, je zgolj »prisotno na planetu«, v podobi – predmeta. V podobi, ki, potemtakem, ne govori o življenju, pač pa zgolj o živetju, o fizičnem obstoju.
In, če povežem vsa ta prehajanja (pri razumsko zasnovanem med posameznimi podzavestnimi podobami, pri nagonsko zasnovanem med posameznimi stanji, povzročenimi z delovanjem po principu pogojnega refleksa), potem za obe vrsti prehodov zlahka govorim o NEzavedanju. In pri obeh podobah (oboleli razumski zasnovanosti in nagonski zasnovanosti) govorim o NEzavedanju samega sebe (kot celote), s tem tudi o NEzavedanju lastnega življenja (kot celote) in o NEzavedanju sveta, katerega ugotavljam (kot celote). Potemtakem govorim, sočasno, tudi o NEZMOŽNOSTI sprejemanja verodostojnih, »odgovornih« stališč (posledično ravnanj), temelječih na zavedanju realnosti (realnost je seštevek vseh njenih posamičnih delov, je seštevek vseh posamičnih zavedanj, pa v primeru, da se te celote ne zmorem zavedati, se ne morem zavedati realnosti, pomeni, da NISEM zmožen ravnati tako, kot bi moral, da bi se uspešno lotil razreševanja te realnosti, nekega problema, s katerim me življenje sooči… in ta problem ni v podobi neke oprijemljivosti, neke vsebine, ki je dostopna čutnemu zaznavanju, vsebine, ki je dejansko vidna mojim očem… kajti: kakopak, zmorem reševati težavo »sestavljanja posameznih delov omare v celoto, v končno podobo omare«, vsi ti deli so pred menoj, vidim jih… ne zmorem pa »sestavljati posameznih delov ravnanj, vezanih na sprejemanje/izvajanje določenih življenjskih odločitev« v smislu izkazovanja konstantnega, načelnega ravnanja napram konkretni vsebini, ki obstaja, a je čutilom nedostopna, potemtakem NISEM zmožen zavzeti enovitega mnenja o določeni čutni neoprijemljivosti, pač pa se izkazujem v podobah pogojnega refleksa, zdaj tako, v naslednjem trenutku pa v popolnem nasprotju lastnega predhodnega ravnanja… da bo bolj razumljivo: vsebina je, na primer, ocena nekega »drugega«. Ta »drug« se prav nič vsebinsko ne spremeni, je vselej tak, kakršen je, spremembe izkazuje le v svojem ravnanju, pa – v kolikor mi da, kar želim od njega, je meni »dober«, v kolikor mi ne da, je meni »slab«… z drugimi besedami: na tak način oceno ravnanj dobesedno in brezpogojno prenesem v oceno tistega, ki ravna, pomeni, da nisem zmožen upoštevati posamičnih in objektivnih okoliščin, ki pogojujejo spremembo ravnanj ocenjevanega, pomeni, da se nisem zmožen zavedati celote, znotraj katere sleherna posamičnost deluje, in v okviru katerih lahko pride tudi do stanja, da mi ta »nekdo« NE ZMORE dati, kljub svoji želji, da bi mi dal).
In, če se vrnem korak nazaj: v kolikor smo pri »osebi v komi« ugotovili, da ne gre za življenje, pač pa le za živetje (za fizičen obstoj), smo ugotovili tudi to, da NE more biti življenja, v kolikor se tega življenja NE zavedaš! Pomeni, če nadaljujem v tej smeri, da pri razumsko zasnovanem, a obolelem bitju, in pri nagonskih bitjih, obstajajo samo delčki življenja (če se te osebe zavedajo samo delčkov samih sebe) in pomeni, da celota kot taka pri njih (zanje) sploh NE obstaja, je ni (če se nečesa NE zavedam, potem tega zame ni… če se NE zavedam bolečine – ker mi jo analgetik/narkoza odpravi, potem ta bolečina zame NE obstaja).
Ugotovitev (oziroma tovrstno razmišljanje, ki življenje povezuje z njegovim zavedanjem) ni nova. Že Dekart je zapisal svoj »mislim, torej sem«, ugotovitev, kateri sodobna »znanost« rada oporeka, češ da ne velja, da je nepravilna, čeprav…
Res je, tudi kamen obstaja, a lahko z njim počneš vse, kar te je volja. Pomeni, da je kamnu vseeno glede tega, kaj z njim počneš. Pomeni, da zgolj obstaja, in NE živi (kajti ko bi živel, mu ne bi bilo vseeno). In v čem je razlika med kamnom (ki se NE zaveda samega sebe) in katerokoli drugo vsebino (ki se NE zaveda same sebe), pa čeprav je ta vsebina bodisi v podobi razumsko zasnovane, obolele osebe, ali pa v podobi nagonske zasnovanosti? V kolikor je zavedanje samega sebe pogoj življenja in v kolikor se NE zavedaš samega sebe (kot celote), potem zgolj obstajaš, si (kot celota) v podobi živetja, nikakor v podobi življenja!
In zgolj še pojasnilo Dekartove ugotovitve. Bil je, možakar, razumsko zasnovano bitje, pa ne kaže zgolj neposredno ( = dobesedno) razumevati njegovih besed, kajti – tudi pes misli (izbira med določenimi možnostmi), a zgolj obstaja (ker se ni zmožen zavedati samega sebe, kot celote) v danem trenutku (in za poprejšnje svoje trenutke ne ve, in ni zmožen tvoriti svojih bodočih trenutkov, jih oblikovati po lastnih željah, vplivati nanje). In bi bilo pravilneje Dekarta (kot razumsko zasnovano bitje) razumeti na sledeč način: če mislim, potem se zavedam lastnih misli (samega sebe), potem zmorem tudi domisliti (dospeti v stanje, v katerem bom uspešno razreševal probleme, skladno s svojimi željami), potem ravnam razumsko (predvsem zaradi tega, kar se zavedam vseh svojih poprejšnjih stanj, ker imam enovito, celovito zavedanje o samem sebi, potemtakem tudi o svetu, ki sem ga skozi čas ugotavljal/spoznaval), potem sem dejansko v podobah življenja, in ne zgolj v podobah živetja (nekih konkretnih, posamičnih trenutkov/obdobij) oziroma (zgolj) – fizičnega obstoja (kakor kamen, kakor oseba v komi, kakor oseba, ki izgubi spomin in s tem izgubi – se NE zaveda – svojega poprejšnjega življenja, to poprejšnje življenje izgubi, GA NIMA).
Dolgo je veljalo, da je srce središčni, najpomembnejši organ, kasneje je prišlo do ugotovitve, da so to možgani. In zdaj jaz, še nekoliko »kasneje«, pripišem: kakor pri komu. Za živetje je srce odločilno, za življenje so odločilni možgani (zavedanje sebe kot celote, zavedanje sveta kot celote, zavedanje realnosti, in temu ustrezna ravnanja, moja, usmerjena v razreševanje problemov – v uspešno, torej dejansko lajšanje lastnega življenja, potemtakem povsem vstran od ponavljajoče se »zgodovine«).
