Družba bodočnosti?
Marxova družbena vizija, teoretično, verjetno, najboljša rešitev družbenega sobivanja RAZUMSKEGA ČLOVEKA, ima eno samo, a odločilno napako - je popolnoma neuresničljiva v praktičnem svetu, v svetu sobivanja dveh povsem nasprotujočih si vrst, nagonske in razumske!
Ko namreč Marx govori, če poenostavim, o upoštevanju/izvajanju stvarnosti kot take, ko v priznavanju obstoječe življenjske pestrosti ugotavlja potrebo po odgovornem sobivanju, v okviru katerega bo vsakomur “dano” toliko, kolikor potrebuje (pa ne le za golo pre/živetje, pač pa tudi za svoje tvorno so/delovanje, so/bivanje v “družbi”), in v okviru katerega bo slehernik prispeval skladno z lastnimi zmožnostmi, takrat, upam trditi, predpostavlja sobivanje razumsko zasnovanih/delujočih bitij, torej bitij zmožnih samoobvladovanja, obenem takšnih, ki se zavedajo osnovnega dejstva, da skupnost ni le tisti “jemati-zase”, pač pa je predvsem “dajati-od-sebe”! Z drugimi besedami: kdor ni zmožen lastnih interesov ugotavljati posredno, skozi (in v okviru) interesov celotne skupnosti... pač pa so mu poglavitno, izključno merilo osebni interesi (in mu je skupnost dobra le v tolikšni meri, kolikor znotraj nje uspeva zadovoljevati lastne potrebe!)... ta je NEzmožen (so)tvoriti uspešno skupnost!
Vsekakor je nemogoče, da Marx ne bi ugotavljal tako gromozanskih razlik med ljudmi, kakršne se v praksi izkazujejo! A je vprašanje, kje je iskal vzroke teh razlik oziroma s čem, na kakšen način (si) jih je razlagal. Obstajajo namreč, skozi vse čase, ugotovitve teh razlik, in obstajajo tudi razlage, ki se med seboj razlikujejo (pa govorijo o “vzgoji”, “izobrazbi”, “prepričanjih”), obenem pa so si povsem enotne v smislu ugotovitve zmožnih in nezmožnih, sobivanje gradečih in sobivanje rušečih bitij. Mimogrede: vzgoja, izobrazba, prepričanje... in podobne zadeve so IZKLJUČNO oblike, načini delovanja/izkazovanja, torej so POSLEDICA nekega drugega, dejanskega vzroka. Sleherno izkazovanje je namreč zgolj izkaz vsebinske zasnovanosti posamičnosti/vrste, in s tem tudi njene (naravno dane) ZMOŽNOSTI.
Nekoliko bolj realno je, potemtakem, družbo urejal Platon, ki je temeljil na prepričanju, da je vzpenjanje na “družbeni lestvici” lahko upravičeno/pravično/za družbo uspešno le v primeru, da to vzpenjanje temelji na izkazanih, v praksi (in v okviru etičnega!) dokazanih sposobnostih. A si je tudi Platon po svoje razlagal razlike znotraj dvonogega sveta, zaradi česar je, vsaj načeloma, slehernemu posamezniku dopustil “zmožnost” (tovrstnega “družbenega vzpenjanja”)... pri čemer ni upošteval preprostega dejstva, ki govori o tako “obstranskih” (dejansko pa so te značilnosti temeljne v izkazovanju nagonskega sveta!) zadevah, kakršne so zavist, materialna (nebrzdana) lakota ( = temelj potrošništva), nerealno ocenjevanje lastnih ne/zmožnosti, gon po nenehnem tekmovanju z okoljem (in nikakor po tekmovanju v smislu “doseči dane mi lastne zmožnosti”, torej v tekmovanju “s samim seboj”, ki je edino ZDRAVO in za druge neogrožajoče tekmovanje)! Potemtakem tudi Platonova država ne bi dolgo vzdržala, kar izpričujejo razpleti vseh “v dobro zasnovanih skupnosti”, vseh “v dobro zasnovanih idej”! Vse propadejo, tozadevno zaradi “oportunistov”, dejansko pa zaradi nagonskega dela sveta, ki v lastni nezmožnosti dojemanja dejstev (jih vidi povsem “na glavo obrnjene” v odnosu do njih dejanskosti... pa posledice obravnava kot vzroke, glede na to, da se zaradi nezmožnosti celovitega vpogleda, zaradi nezmožnosti abstraktnega, razumskega mišljenja, zaradi NEenovitega zavedanja ni zmožen dokopati do - dejanskih vzrokov) ne zmore dojeti niti lastne vloge v družbenih dogajanjih (je izključno destruktivna, po sistemu “da je meni dobro”, po sistemu “družba je dobra kadar meni daje”), obenem pa prav z lastnimi aktivnostmi hiti - “graditi” boljši svet!
Potemtakem... dokler bodo dejanski vzroki temeljne razlike znotraj dvonogega sveta prezrti, neupoštevani, do tedaj nekega trajnega, konstantno delujočega sobivanja, preprosto, ne bo, ker ga NE MORE BITI! Pač pa bodo vedno obdobja “vodečih posameznikov” (in v kolikor bodo le-ti etično delujoči, bo napredovanja deležna celotna skupnost, v nasprotnem pa le njen del, vodečim enak, s tem tudi ustrezen) in vseobčega “vodenja”, ki pa, nujno, ko porabi vse zaloge nekega prejšnjega časa, brezpogojno izkaže le - lastne nezmožnosti! In se bo “zgodovina” tudi v naprej cik-cakasto “vrtela”, a le do tedaj, dokler uporaba najbolj nerazumskih orodij in načinov (orožje, vojna) ne bo tehnološko tako učinkovita, da bo za “civilizacijami” ostal le... takisti pesek, kakršen dandanes krasi Egipt, nekoč uspešno, razvito “deželo faraonov”! Razen v primeru...
Razen v primeru uvedbe sistema, v katerem bodo izključno dejanske (nikakor le domnevne) zmožnosti (predvsem raz/umske!) tiste, ki bodo merodajne za so/odločanje (o družbenih vprašanjih), medtem ko bo preostalo, nagonsko stvarstvo smelo živeti svoje (z etičnimi ogradami omejene) pravice, kajti BREZ ETIČNEGA RAVNANJA NI DEJANSKEGA SOBIVANJA, etično ravnanje pa je upoštevanje drugega/ih, njegovih/njihovih potreb, in nikakor ni (v praksi nenehno izkazovana) “sebičnost”!
(Pred)pogoji suverenosti (oz. samostojnosti)
Da bo nekoliko bolj razumljivo, zastavim s posameznikom, in naknadno preidem na skupnost (državo). Zakonitosti določene vsebine so namreč povsem enake, neodvisno od podobe (količine) izkazovanja.
Kaj potrebuje posameznik za to, da je samostojen, suveren?
Najprej, si upam trditi, potrebuje to, da ga je sploh MOČ PREPOZNATI KOT POSAMEZNIKA, kot nekoga, ki se razlikuje od preostalih. V primeru namreč, da posamičnosti ni moč ugotavljati kot nekaj-od-okolja-drugačnega, potem je ta posamičnost le del konkretnega okolja, enaka enakim, popolnoma nič drugačna, potemtakem je - brezličen del brezlične celote.
Nato potrebuje ZMOŽNOST ZAVEDANJA TEGA, DO KOD OBJEKTIVNO ZMORE SEČI. Torej se potrebuje zavedati lastnih zmožnosti, mora poznati njih meje, kajti v nasprotnem primeru, ko sili prek meja lastnih sposobnosti, se neizogibno znajde v neprijetni situaciji: povzroči si težave, katerih sam (samostojno, suvereno) NI zmožen (raz)rešiti.
Nato potrebuje ZMOŽNOST KONSTANTNEGA IZKAZOVANJA “SAMEGA SEBE”, potemtakem trajnost, načelnost, s katero potrjuje tako prvo vsebino (da, VSELEJ sem natanko takšen, kakršen sem, in zaradi tega me je, kot takšnega, tudi moč prepoznavati, ugotavljati), kakor tudi drugo (da, v kolikor ne segam prek lastnih zmožnosti, potem ne izkazujem neuspehov, potem izkazujem to, da sem zmožen uspešno opraviti tisto, česar se lotim). Pomeni, da mora znati ne-podlegati-vplivom-okolja, mora znati izkazovati izključno samega sebe.
In potrebuje, na koncu, tudi ZMOŽNOST USTVARJANJA VEČINE TISTEGA, S ČEMER ZAGOTAVLJA LASTEN (psiho-fizičen) OBSTOJ, pomeni, da mora imeti sposobnost ustvarjanja, kajti le na temelju te sposobnosti lahko pride do tega, da počne neka konkretna opravila, s pomočjo katerih si omogoča (pre)živetje. In - v kolikor te zmožnosti nima, potem je, vselej, odvisen od nekih drugih, potem ne razpolaga s samim seboj, potem ne zmore biti samostojen, suveren.
In, če to prenesem na področje države, potem bi se dalo brati...
Edina zadeva, po kateri se država (danes so, za razliko od “nekoč”, države večinoma tvorjene na “nacionalni bazi”) razlikuje od drugih držav, je - KULTURA (in z njo tudi jezik, ki je del kulture). Na vseh ostalih področjih izkazovanja ni ločnic, dejanskih, pa če se jih še tako trudiš najti!
Nato država potrebuje IMETI SVOJE MEJE, kajti - če ne vem, do kod potekam, potem ne vem niti tega, do kod sežejo moje pristojnosti, potem (zaradi spornih situacij) tudi ne morem uveljavljati/izkazovati teh pristojnostih tam, kjer so “zadeve sporne”... pomeni, da nimam same sebe (kot države) dejansko v “svojih rokah”, pomeni, da s samo seboj (državo) ne zmorem ravnati kot s samostojno, suvereno (pač pa moram vselej upoštevati tiste, s katerimi spornosti nisem razčistil, tiste, ki tudi trdijo, da so sporna ozemlja njihova)!
Tretji pogoj, značilen za posameznika, bi se dalo prevesti takole: da zmore biti država suverena, potrebuje - svoj obraz, potrebuje svojo (samostojno, suvereno) ZUNANJO POLITIKO! Pomeni, da mora razpolagati z zmožnostjo oblikovanja lastnih stališč/ravnanj, neodvisno od mnenj/pritiskov preostalih držav, in da mora izkazovati, obenem - konstantnost teh stališč (če izkazujem “različne obraze”, v odvisnosti od okoliščin, potem sem prepoznaven le kot več-obrazen, torej kot NEprepoznaven, kot nezanesljiv).
In mora imeti, država, da bi lahko bila samostojna, suverena, ZMOŽNOST ZAGOTAVLJANJA VEČINE TISTEGA, KAR POTREBUJE ZA LASTEN OBSTOJ, za lastno delovanje, kar pomeni, da mora biti relativno ekonomsko neodvisna, mora biti zmožna prehraniti, obleči, zaposliti... lastno prebivalstvo. In mora imeti tudi lastno plačilno sredstvo (valuto), katere vrednost zmore sama “uravnavati” in ji s tem opredeljevati tudi njeno “prodajno-kupno moč” (s pomočjo opredeljevanja lastne valute namreč zmorem svoje proizvode narediti cenejše, in s tem kupcem sprejemljivejše, pomeni, da zmorem z znižano vrednostjo denarja zagotoviti večjo prodajo, posledično večji obseg proizvodnje, posledično večjo zaposlenost, posledično manj “socialnih težav”... in obratno, seveda: v kolikor razpolagam z nečim, s čemer drugi ne razpolagajo, v kolikor zmorem svoj proizvod prodajati po višji ceni, potem s tem tudi ustvarjam povečano presežno vrednost, ki jo lahko, posledično, namenim v reševanje “socialnih težav”).
O tem sicer govori tudi stroka, a ker je le-ta povsem drug “pojem”, kot je “znanje občestva”, je prav, da malo preprosteje zapišem. In, obenem, povprašam: katere točke izpolnjuje “samostojno, suvereno” Podtriglavje? In katere točke izpolnjuje “samostojen, suveren” povprečnež občestva?
Ugotavljanje dejanskega
Kadar ugotavljam/spoznavam določeno konkretnost, takrat je prvi korak v tem, da se opremim s potrebno količino osnovnega znanja o tej stvari. In že pri tem znanju se rado – zaplete!
Obstajata namreč dve, na videz različni vrsti znanja o sleherni zadevi. Prvo je tisto znanje, ki neposredno opisuje/pojasnjuje samo posamičnost, drugo pa je tisto znanje, ki govori o taisti posamičnosti, postavljeni v »okolje«, potemtakem obravnava posamičnost kot del(ček) določene celote (s tem pojasnjuje tudi medsebojne/interaktivne vplive/dogajanja, izkazovanja, torej obravnava konkretne vzročno-posledične povezave). In tu se že izkaže, da je zgolj poznavanje posamičnosti lahko zelo vprašljiva zadeva, v kolikor je nisem zmožen obravnavati kot del(čk)a vsega, v kolikor ne poznam njenega »obnašanja« znotraj neke celote, v kolikor mi je celota – ne(po)znana!
In velja povsem enako načelo tudi v obratni smeri, pa je moč trditi, da je poznavanje celote praktično neizvedljivo, v kolikor ne vključuje tudi poznavanja njenih sestavnih delov, torej posamičnosti.
Kakopak je priporočljivo vsa pridobljena znanja (o čemerkoli) sproti preverjati, ter jih, v primeru, da se v praksi, v življenju izkažejo kot dejanska, izkazljiva, s tem tudi dokazljiva, sprejeti v podobi spoznanj, ali pa jih, v nasprotnem primeru, preprosto – zavreči kot neuporabna, kot nedejanska, v praksi neizkazljiva, neobstoječa.
Ker je ugotavljanje vseh (do zadnje) posamičnosti (znotraj neke skupine/vrste) neizvedljiva zadeva, je do spoznanj moč priti na osnovi zadostnega števila vzorcev – čim večje je, to število, verodostojnejše je spoznanje – pri čemer je potrebno te vzorce iskati/obravnavati v različnih okoljih/stanjih/situacijah, saj je postavljanje pravil(a) izvedljivo izključno ob ugotovitvi enakega (enakosti), in smejo biti morebitne razlike (različnosti) zgolj posledica različnih vplivov (torej posledica nečesa, kar je izven obravnavane posamičnosti), nikakor pa se te različnosti ne smejo izkazovati znotraj ugotavljanega (kajti tovrstne, »notranje« razlike ne dovoljujejo postavitve pravila). In v tem primeru je priporočljivo poznati tudi ugotovitve nekih drugih, tistih, ki se ukvarjajo z istim »predmetom opazovanja«, ter, na osnovi primerjave, s temi ugotovitvami – dopolnjevati lastno spoznano.
Ugotavljati je moč na dva načina: neposredno in posredno. Neposredno ugotavljanje je izključno tisto osebno, pomeni, da poteka na osebnih izkušnjah/vrednotenjih, medtem ko je moč posredno spoznavanje deliti v dve vrsti…
Prva vrsta posrednega spoznavanja je tisto običajno »učenje«, ki poteka na osnovi seznanjanja z izkušnjami/spoznanji nekih drugih (proučevalcev), denimo (šolski) uk.
Druga vrsta posrednega spoznavanja pa je – spoznavanje prek tistih zadev, s katerimi se, na različne načine, izkazuje predmet preučevanja. Pojasnim: po načinu je to »posredno« spoznavanje v bistvu neposredno, saj ga izvaja preučevalec osebno, in ga izvaja s tem, ko opazuje/ugotavlja konkretno posamičnost, a je te vrste ugotavljanja kljub temu posredno, saj prek izkazov posamičnosti ugotavlja značilnosti vsebine. Denimo, pri opazovanju človeka, pri ugotavljanju njegovih umskih zmožnosti, ni potrebe po tem, da mu fizično »sežeš« v možgane, je dovolj, da ugotavljaš njegova stališča (njih ustreznost z dejanskim, njih trajnost v istih in spremenjenih okoliščinah), ravnanja (njih skladnost s stališči), zmožnost dojemanja razlage in sploh – zmožnost sodelovanja v pogovoru, na način, ki izkazuje tvornost, konstruktivnost (in ne nenehno enega in istega ponavljanja enih in istih stališč, katerih sogovornik ne zmore niti argumentirano pojasniti in jih, v odnosu do stvarnega, ubraniti/zagovarjati/izkazati).
Kakopak, tovrstne ugotovitve je moč oplemeniti/podkrepiti tudi s spoznanji, dobljenimi na povsem »fizičen« način, torej z različnimi ugotovitvami, pridobljenimi v obliki preučitve konkretnih vzorcev (npr. s pomočjo ugotovitve »genske zasnovanosti«).
In šele takrat, ko je zapisano zaokroženo v podobi celovitega, takrat, ko je proučevana vsebina spoznana v zadostni meri, da odklanja možnosti napačnega sklepanja, šele takrat se je moč od ugotovljenega/spoznanega dokopati do (po)iskanja VZROKOV, merodajnih za to, da se obravnavana posamičnost izkazuje natanko v takšnih podobah, vsebinah, izkazovanjih, kakršne so bile tekom preučevanja ugotovljene. In ker gre za povsem ENAKE vsebine, znotraj določene vrste, je moč te vsebine opredeliti v podobi pravil, ki veljajo za sleherno posamičnost, ki konkretni vrsti pripada (ko ne bi veljale, bi, preprosto, pripadala neki drugi vrsti).
Pri proučevanju človeštva je torej brezpogojno potrebna zmožnost »znati-videti-razumeti-posredno-dostopne-in-čutnim-zaznavam-nedosegljive-značilnosti«, potemtakem zmožnost abstraktnega mišljenja oziroma – razuma. So pa priporočljive tudi izkušnje na področju t. im. psihe, saj je ugotavljanje bistveno olajšano s tem, če dejansko veš, kako so zmožni »zunanji dejavniki« poseči v nekega konkretnega posameznika, kako ga je zmožno nagonsko okolje psihično (in tudi fizično) deloma ali v celoti ohromiti, omrtvičiti, onesposobiti… in če dejansko veš, kako je moč temu posamezniku to ohromljenost, omrtvičenost, onesposobljenost tudi odpraviti, povsem odpraviti. In tu je zgolj »naučenost«, formalna, krepko premalo, saj tudi na tem (sila občutljivem) področju velja temeljno pravilo, ki pravi, da je dejansko znanje izključno tisto, ki vodi do želenega cilja (potemtakem ga je nujno moč izkazati tudi/predvsem v praksi), takšno znanje pa ni zgolj naučeno, pač pa MORA biti dejansko razumljeno (in le zaradi razumevanja vsebin prihaja do »odkritij«, o stvareh, potemtakem, o katerih se njih spoznavalci niso imeli kje učiti)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar