Ko najprej »svet« obrneš na glavo, potem pa ga »ugotavljaš«
Obstajajo prepričanosti, da sta VEDENJE ( = znanje) in PREPRIČANJE ( = dokončnost trditve) VZROKA, ki postavljata ločnico med razumskim in NErazumskim pojmovanjem objektivnosti (in, posledično, med razumskimi in NErazumskimi ravnanji, izkazovanji). In, če prevedem takšna mnenja v podobe iz živalskega sveta, potem bi se dalo prebrati tudi tako: letenje je »krivo« (je tisto, kar opredeljuje) za to, da je ptica – ptica!
Da je takšen pristop povsem napačen, skušam pojasniti na sledeč način…
Samo IZKAZOVANJE (katerekoli) posamičnosti govori le o njenih značilnostih, in ker značilnost, sama po sebi, NE MORE BITI HKRATI SVOJ VZROK IN SVOJA POSLEDICA, pomeni, da je izkazovanje (kakršno je ugotovljeno) zgolj POSLEDICA neke zasnovanosti, in kaže VZROK tega izkazovanja iskati drugje, v sami zasnovanosti obravnavane posamičnosti, v naravnih danostih, ki to posamičnost obenem uvrščajo znotraj vrste, kateri pripada, obenem jo razlikujejo od preostalih posamičnosti, pripadajočih drugim vrstam.
Še bolj nazorno: v kolikor je »letenje« tisto, kar opredeljuje ptico, potem sem s takšnim »dojemanjem« zašel v težave, kajti – tudi čebela, netopir, metulj… letijo, a NISO PTICE! In, z druge strani, noj, pingvin, emu… NE letijo, a SO PTICE!
Pomeni, da »letenje« ( = izkazovanje) ni ustrezna osnova za postavljanje pravilnih ugotavljanj!
Svet, vse tisto, kar zmoreš zaznavati s čutnimi zaznavami, obstaja v materialni podobi, pomeni, da je moč njegove skrivnosti iskati, prav tako, v materialnem! In »letenje« NI materialno samo po sebi, postane materialno šele takrat, ko ptica ( = materialna) zamahuje s svojimi krili in leti. Pomeni, da brez ptice letenja ne bi zmogel zazna(va)ti, ker GA NI!
Tudi »vedenje« in »prepričanje« NIMATA, sama po sebi, svoje materialne podobe! Zadobita jo šele S TISTIM, KI VE (je prepričan) ali pa V PODOBI POSLEDICE (izkazanega produkta) tega »vedenja« (»prepričanja«). In če »vedenje« in »prepričanje« nimata svojega telesa, potem, kot prvo, sploh NE OBSTAJATA, kot drugo, ne moreta posegati (vplivati) na materialen svet! Pomeni, če grem korak dlje, da je NAJPREJ telo, šele naknadno sta V TEM TELESU tudi »vedenje« in »prepričanje«. Pomeni, da je telo tisto, ki s svojimi naravnimi opredelitvami POGOJUJE »vedenje« in »prepričanje«, in NE obratno! Kakopak, zadeve potekajo (v kasnejših fazah) interaktivno, pa tudi »prepričanosti« vplivajo na zmožnosti posameznika, a smo tu že pri SUBJEKTIVNIH momentih in smo že na področju psihe, psihoterapije, kajti prav njeno delovanje odpravlja OKVARE (torej NEnormalna stanja, stanja, ki NISO skladna z naravo, stanja, do katerih pride pod vplivom okolja na njegov okolju neenak del… si že slišal za otroke, najdene v gozdovih, odrasle med volkovi? Niso znali govoriti drugače, kot po volčje, niso se znali obnašati drugače, kot po volčje… ker so od malega rasli v volčjem okolju. Pomeni, da so se izkazovali KOT volkovi, vendar – po logiki, da je moč na temelju izkazovanja »ugotavljati« vsebine, bi moral zapisati, da so ti otroci dejansko BILI VOLKOVI?).
Zanemarimo »malenkost«, da je moč ZNANJE in PREPRIČANOST deliti na napačno (neuporabno v smislu doseganja izboljšav sveta) in na pravilno, zanemarimo »malenkost«, da je »biti prepričan« pri razumskem posamezniku neko posledično stanje, stanje, v okviru katerega je opravljen nek pravilen postopek ugotavljanja (ki vključuje tudi primerjave, in temelji na analitično sintetičnem odnosu do obravnavanega, pa obenem išče PRITRDITVE ugotovljenemu, kakor tudi njegova morebitna ZANIKANJA – če nekaj zares obstaja, potem moram zmoči to dokazati, in, obratno, če določena dejstva govorijo o drugačnosti ugotovljenega napram dejanskemu, potem ugotovitev NI pravilna!)… medtem ko je prepričanost v nagonskem svetu povsem preprosta zadeva: kakor vidim, tako je! In me pri tem ne moti to, da v različnih okoliščinah ISTO vsebino vidim RAZLIČNO (pomeni, da imam o njej nek nabor POSAMIČNIH resnic), in da se (zaradi enostavnega, NEcelovitega mišljenja, zaradi NEenovitega zavedanja) do te ene in iste vsebine obnašam po »pogojnem refleksu«, natanko tako, kot mi dražljaji velevajo, kajti – v kolikor sem nagonski, potem mi objektivno NI dana (z)možnost tega, da bi vse posamične resnice o konkretni vsebini združil v celoto, s tem oblikoval neko popolnejše vedenje o tej celoti, jo SOČASNO videl po vseh njenih plateh, pač pa to vsebino dojemam po principu »ali-ali« (ali mi je »dobra«, pomeni, da je dobra tudi kot taka, ali pa mi je »slaba«, in je, potemtakem, slaba tudi sama po sebi)!
Ne, ne, vedenje in prepričanje nista tisto, kar razumski svet deli od nerazumskega, sta le obliki izkazovanja obeh svetov. Pomeni, da ne vedenje, ne prepričanje ne vplivata na umske zmožnosti, pač pa je popolnoma obratno: umske zmožnosti opredeljujejo vedenje, prepričanost. In, še korak dlje…
Glede na to, da razum prepozna lastno vedenje šele takrat, ko ga dejansko zmore izkazati/dokazati (razum zastavi zadržano, ne »ve« v naprej, najprej MORA spoznati, ugotoviti, preveriti pravilnost ugotovljenega), je tudi prepričanost razuma v neko ugotovljeno dejanskost utemeljena.
In obratno: nagonski »VE« že po prvih izkušnjah, do katerih je dospel ob stikih s posameznimi vsebinami, zaradi tega (večno in v vseh časih) »ve VSE o VSEM« (a zares je njegovo vedenje napačno, necelovito, nedokazljivo v smislu izboljšanja sveta, pač pa, obratno, zmore razmere le po/kvariti)… zato je tudi prišlo do tistega znanega reka, da SAMO NEUMNOST VSE VE.
Pomeni, da razum, na eni strani, in nagonskost, na drugi, opredeljujeta vrednost znanj, prepričanj, in pomeni, da se lahko še tako trudiš, pa iz NErazumskega bitja NE boš naredil razumskega!
Zgolj razmišljanja
Zapis zasnujem na temelju določenih trditev, s katerimi sem se srečal med nekim branjem. In bom skušal čimbolj enostavno in jedrnato, pa bom predmetne trditve izpostavil (obenem) kot »naslov« poglavja, obenem kot izhodišče mojega pripisovanja.
Živali se med seboj razumejo in berejo misli človeka. Ljudje se med seboj ne razumemo.
Živali se zmorejo med seboj »razumeti« izključno zaradi tega, ker SO VSE ZASNOVANE NA POVSEM ENAK NAČIN: njih oblika/vrsta mišljenja je enostavno, konkretno, neposredno vzročno posledično mišljenje (se »zgolj« odzivajo na konkretne okoliščine, zato se odzivajo vsakokrat sproti in na različne načine – v odvisnosti od »dražljajev«, zato tej vrsti »razumevanja«, ki to v bistvu SPLOH NI, pravimo »pogojni refleks«). Pomeni, da živali NISO ZMOŽNE ZAVESTNO delovati na okolje, v katerem živijo, niso zmožne ZAVEDATI SE vsega potrebnega za tvorjenje/spreminjanje tega okolja, zato se okolju predvsem prilagajajo, in ga, šele posredno, v kolikor je »naravno ravnovesje« porušeno, tudi spreminjajo, vendar NE ZAVEDAJOČ SE TEGA! Ko bi se zavedale, se ne bi – v odsotnosti naravnih sovražnikov – nerazumno širile / množile, in s tem ne bi neposredno ogrožale samih sebe oz. lastnega preživetja. Živali, pač, jedo, dokler je za jesti, in nič več, nič manj.
Ves »razum«, katerega premorejo živali, je tisti »razum narave«, ki je izkazovan v podobi NAGONOV. In ta »razum narave« ( = nagoni) je zastavljen v eni sami smeri: v smeri boja za obstanek/preživetje, v smeri ohranitve posameznika (v prvi fazi), in ohranitve črede/tropa, kateri/emu ta posameznik pripada (posledično, torej v drugi fazi) in pripada IZKLJUČNO zaradi tega, ker s to pripadnostjo dosega neko potrebno varnost, ker si s tem pripadanjem poveča možnost pre/živetja, ker je to pripadanje predpogoj – razmnoževanja ( = ohranitve vrste)! Torej pripada iz (če temu tako rečemo) sebičnih razlogov, saj v pripadanju SEBI (in ne skupnosti!) išče koristi (čeprav posredno, torej naknadno, posledično, tudi skupnost beleži določeno korist od tega posameznikovega pripadanja: večja kot je, manjša je nevarnost s strani plenilcev za posameznika, večja kot je, večja je verjetnost uspešnega razploda = obstoja vrste).
Živali zmorejo (na svoje specifične načine) sobivati izključno znotraj posamičnih vrst (na temelju hierarhičnega reda, nikakor na temelju »enakosti«, »enakopravnosti«!), ne zmorejo pa sobivati različne vrste (sobivanje NI »živeti drug OB drugem«, pač pa je »živeti drug Z drugim«!). Pomeni, da vsaka vrsta (na istem prostoru, kot neke druge, drugačne vrste) rešuje le SVOJE probleme, in ne probleme skupnosti različnih vrst, kaj šele probleme celotnega živalskega sveta! Pa…
Ko malček razmisliš, potem: mar ne »sobiva« na POVSEM ENAK NAČIN tudi »človeštvo«, drug OB drugem, in NE drug Z drugim? Nenazadnje tudi »mi« (»naši«) in »NEmi« (»NEnaši«) pričata o tem, in »naš prav« ter »NEnaš NEprav«…
Pomeni, da tako kot (uradni) živalski svet NE POSLUJE po poenotenih pravilih (merilih), tako tudi »človeški« svet ne zmore doseči poenotenja (pravil, meril)!!! Pa NAJ BI BIL RAZUMSKI, pomeni, da naj bi bil zmožen na temelju RAZUMA (logika, razum – danost, ki je na povsem enak način dana njenim imetnikom, ne glede na to kje živijo, kako živijo, kateri jezik govorijo!)… ko bi bil tudi DEJANSKO RAZUMSKI!
Živali berejo misli človeka in človeka razumejo.
NE drži! Živali zmorejo zaznavati človekovo razpoloženje, vendar se zmorejo odzivati na določena človekova ravnanja (in/ali) besede izključno po poti »pogojnega refleksa«!
Živali zaznavajo omenjene človekove aktivnosti že v fazi zastavljanja teh aktivnosti. Primer: moj Tar »ve«, da se VEDNO preobujem, da oblečem jakno… preden ga peljem na sprehod. To je ugotovil, zahvaljujoč svoji zmožnosti zaznavanja. Zato se VSAKIČ, ko me vidi obuvati se/oblačiti se veseli, češ – zdajle grem ven, vendar – se zgodi, da se njegovo veselje spremeni v razočaranje, v žalost, kadar se obujem in oblečem zaradi tega, ker se odpravim v trgovino, kamor njega ne vzamem s seboj…
Podobno je z »živalskim razumevanjem besed« (in/ali znakov). Tudi na tem področju žival »ve«, kaj sledi konkretni besedi, vendar ne »ve« zaradi tega, ker pozna/razume vsebino, o kateri beseda govori, pač pa iz povsem preprostega razloga: ko sem ga učil sesti, sem vedno ponavljal besedo »sedi«, ter mu zadnjico potiskal k tlom… in ko je sedel, sem nehal »drezati vanj«, pa je povezal preprosta dejstva (besedo, katero sem, ob potiskanju, vselej govoril, samo potiskanje, in mir, ki sem mu ga dal, ko je sedel) v sebi zmožno ugotovitev: »sedi« pomeni, da moram dati zadnjico na tla in če jo dam, bom imel mir pred njim! Pomeni, da deluje povsem po »pogojnem refleksu«, in nikakor na temelju razumevanja (razuma).
Kakopak, tudi določene besede »razume«, in »ve«, da bo ob omembi »piškota« dobil posladek, in »ve«, da bo ob besedi »greva« (ali »sprehod«) šel ven… in je to edina, izključna zmožnost »razumevanja«, kakršno je dano NErazumskemu, potemtakem nagonskemu bitju. Ne verjameš? Potem…
Potem skušaj psu pojasniti kaj je to »blok« (stavba, sestavljena iz več posamičnih delov)! Ko ti uspe, javi, si boš prislužil/a Nobelovo nagrado, zanesljivo! In – poskušaj najti nekega nekosmatega dvonogega, v neki džungli, na primer, ki ne ve niti tega, kaj je mesto, kaj je stanovanje, kaj je večstanovanjski objekt, in mu skušaj pojasniti taisto besedo… potem pa ga poprosi, naj ti tudi NARIŠE tak »blok« (da preveriš, če zares razume).
Človeško znanje je omejeno na naš besednjak, saj ne moremo govoriti o stvareh, ki jih (še) ne poznamo.
NE drži, in to celo DVOJNO NE DRŽI!
Dajmo najprej iz sveta »praktičnih izkušenj«, z življenjem torej, ki je vsakomur, občestvu znano!
LAHKO govorimo o stvareh, katere ne poznamo, saj, ne nazadnje, govorimo o »bogu (bogovih)«, govorimo (in odločamo) o stvareh, s katerimi se v življenju nismo seznanili ne teoretično, ne praktično (lahko govorimo o pravu, o zdravstvu, lahko odločamo o tem, kaj kirurg ne/potrebuje za opravljanje svojega dela, lahko govorimo o tem, kje naj bi potekale meje, da bi bile »pravične«, lahko govorimo o tem, kako bi moralo potekati upravljanje/vladanje)… in to, žal, večinoma tudi počnemo: govorimo o stvareh, katerih OBJEKTIVNO niti ne poznamo, niti ne razumemo!
Da je uvodna (naslovna) trditev povsem nerealna, izkazuje tudi sledeče: besede VSELEJ nastanejo šele posledično! Najprej je ugotovitev nečesa, nato pride do poimenovanja tega »nekaj«! Obenem pa: kako je moč ugotavljati (še) neznano, karkoli, če pa za konkreten predmet ugotavljanja še ni besede, v bistvu niti spoznano še ni, je zgolj »videno« kot obstoječe, na osnovi razuma (razumevanja zakonitosti, logičnih sosledij, pravil)? Pomeni, da se o predmetu ugotavljanja ne zmorem izražati posredno, torej s pomočjo nekih drugih besed (in ne izključno tiste, s katero bom, naknadno, poimenoval neko razkrito vsebino)? Pomeni, da se o predmetu ugotavljanja (kadar obstaja ta možnost) ne morem izjasnjevati s pomočjo številčnega zapisa (formule) ali slikovnega prikaza (risbe)? Seveda se da tudi tako, a je res, da je takšno sporazumevanje izvedljivo IZKLJUČNO znotraj iste vrste (kakor pri živalih!) bitij, pa: če je nekdo razumsko zasnovan, potem tudi on ve, da resnica (še) ni (in nikdar ne bo, do konca) razkrita, da obstajajo spoznanja o posamičnosti, ki zmorejo biti zadostna, a ne obstajajo spoznanja celote kot take, torej celotnega »sveta«, vseh zakonitosti, po katerih le-ta deluje, vseh sosledij, do katerih pride ob različnih / spremenjenih izkazovanjih (tudi ali predvsem izzvanih s strani »človeštva«, torej do nečesa, česar v preteklosti še NI BILO)!
Beseda NI isto kot znanje, beseda je zgolj »opredmeteno znanje« (nekdo je moral znati ugotoviti potrebo po besedi, nekdo je moral znati besedo postaviti, nekdo je moral znati v postavljeno besedo vnesti tisto vsebino, o kateri beseda govori), kajti – ko bi bila beseda isto kot znanje, potem – bi ne bilo neznanja, bi že samo poznavanje besede zadoščalo za znanje, ob čemer… ko samo na to pomislim, da zmore občestvo besedo »spoštovanje« razumeti IZKLJUČNO v podobi (pomenu) upoštevanja nečesa, in nikakor v podobi neke moralne kategorije (ko bi šlo za moralno kategorijo, potem NE bi spoštoval vse in vsakogar, pač pa IZKLJUČNO tiste, ki si spoštovanje »zaslužijo«, ker so etično zasnovani oz. izkazujoči se), pa ko pomislim na podobne razlike dojemanja pri besedah »avtoriteta«, »pravica« ipd, potem… potem se nikakor ne morem strinjati ne s tem, da beseda brezpogojno predstavlja znanje (poznavanje), ne s tem, da dejansko (neposredno, kot taka, sama po sebi) omogoča sporazumevanje DVEH RAZLIČNIH VRST!
Potrebno je razlikovati med znanjem, pametjo in razumom!
Znanje = podatki o nečem, nič več, nič manj! Znanje je torej neko gradivo, nek material, ki mi je ponujen v uporabo.
Pamet = veščina izkazovanja (izvajanja) tega znanja. In s pametjo (sebi specifično) »razpolaga« VSAKO živo bitje, tudi rastlina, ki »ve«, da mora siliti navzgor, da mora (z)rasti, ker si bo le z rastjo izborila potreben prostor, svetlobo, zračnost, in bo le z rastjo uspela uspešno pre/živeti, posledično tudi tvoriti svoje potomstvo. Kakopak, rastlina se tega svojega znanja NE ZAVEDA (kakor se ga ne zaveda žival), saj je to znanje tisto, kar je bilo poprej omenjeno kot »nagon(i)«, torej kot »razum narave«. In…
V kolikor naučeno znanje najprej RAZUMEŠ, nato ga tudi znaš uporabljati (izkazati), potem deluješ »pametno«, v nasprotnem se izkažeš z NEspametjo, z NErazumskostjo, z NEumnostjo. Tako, kot se, denimo, »človeška« občost izkazuje redno, dosledno, vedno, takrat, kadar krene »graditi boljši svet«! Pa namesto raz/reševanja problemov, poraja nove težave, in še slabša stanja (kakopak, tudi takšna, slab(š)a stanja se enkrat preobrnejo, in začnejo prehajati v tisti »boljši«, vendar ne zaradi razumevanja – ko bi bilo razumevanje, se ne bi najprej tlačil v gnoj, da bi se kasneje iz njega izvlekel – pač pa zaradi preproste zakonitosti, katero, preprosto, zapišem takole: »prišel sem do dna, naprej več ne gre, zato se obrnem in zastavim v nasprotno smer« = padel sem na dno jame, zdaj skušam plezati proti vrhu, torej ven-iz-jame, torej v nasprotni smeri, katero sem s »padanjem v jamo« SAM zastavil)!
Razum = razumevanje vsebin, zajetih tako v podobah znanja, kakor tudi v podobah še NEznanega, a logiki povsem sprejemljivega v obliki »nekaj, kar obstaja, čeprav sam še ne vem (ne znam) o tem«.
In le v primeru, da znanje zares RAZUMEŠ, in da ga zmoreš razumsko izkazovati, boš imel možnost uspešnega tvorjenja sedanjosti in bodočnosti, uspešnega sobivanja z vsemi ostalimi, s celotnim »Svetom«, vendar IZKLJUČNO takrat, če obstaja potrebna masa (količina, število) tebi podobnih ( = razumskih), kajti – sam od sebe Sveta ne zmoreš spreminjati, in ti to ni dano še zlasti v primeru, ko si – kapljica v oceanih nagonsko zasnovanih!
Razuma se NE da (na)učiti, je naravna NE/danost. Je podobno kot pri živalih: živali NE učijo potomstva tega, kako (na kakšen način) naj razmišlja (porojen plenilec je plenilec do smrti, narava mu ne nudi druge možnosti), pač pa ga učijo »le« tega, kako naj svojo zasnovanost, svoje zmožnosti čim uspešneje uporablja (učijo ga torej spretnosti, veščosti, lastne izkušnje prenašajo na podmladek – in ta podmladek postane le mlada podoba starih življenj, se vsebinsko prav nič ne spremeni… kakor se to NE dogaja tudi pri »občestvu«, kljub nekim domnevnim, in predvsem nepomembnim »razlikam v mišljenjih«, ki so spremenjene zgolj toliko, da se od nekdaj obstoječa pola »za« in »proti« ukvarjata z nekimi novonastalimi vsebinami, pojm(ovanj)i). In vsakdo, ki je razumsko zasnovan, zmore pomisliti na lastne »mladostne izkušnje«, upoštevati tudi »mladostne izkušnje« tistih nekih slavnih tozadevno »genialcev«, sešteti vse vkup in priti do obnovljenega spoznanja: vsem sem bil/a čuden/na, in sem to še dandanes, in oni, ti vsi, so (bili) čudni meni.
Je pa moč razum (dobesedno) zatreti, lahko »le« deloma, lahko celo v POPOLNOSTI (pa naravno dane zmožnosti krenejo v produciranje razumskega nasprotja, v tvorjenje NEumnosti), odvisno od tega katera področja (in koliko teh področji) osebne različnosti posameznika, v odnosu do okolja, je bilo v fazi odraščanja (dozorevanja) tega posameznika – okolju »spornih«, nesprejemljivih, koliko je to okolje, nagonsko, dobesedno ZATRLO specifičnosti njegovega osamljenega (samemu sebi + vplivom okolja prepuščenega) delčka. A tu že prehajamo na področje psihe, posledično psihoterapije.
Delovanje slehernega bitja je opredeljeno z njegovo naravno zasnovanostjo, z zmožnostmi, katere mu je dala narava! Prek (izven) teh zmožnosti ne zmore nihče, in tudi »mimo« njih (da bi živel drugače, od lastne zastavljenosti) ne gre (razen v maloprej omenjenem primeru, ko nagonsko okolje ZATRE razumsko zasnovano bitje)!
Nagonskim bitjem so dani nagoni (enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje, pogojni refleks), NEnagonskim (razumskim) je dan razum (ki nagone, »vsajene« vsakemu živemu bitju, torej tudi razumskemu, o/brzda, po/tlači).
Nagonsko bitje deluje po sistemu boja za obstanek (preživetje) in najprej vidi SEBE in svoje interese, razumsko bitje se zaveda sobivanja, in se zaveda dejstva, da zmore sobivanje potekati uspešno le v primeru dogovorjenosti, obče sprejemljivosti… zato najprej sledi interesom sobivanja (skupnosti), šele nato, posledično, posredno, išče tudi lastne interese (znotraj skupnosti)!
Nagonsko bitje ne zmore etično (ravna po pogojnem refleksu in mu je dobro, lepo, pošteno vse tisto, in le takrat, kar in kadar njemu poraja dobro, lepo pošteno), razumsko bitje MORA biti etično (zaradi česar odklanja, ne izvaja vse tiste prakse, katere izkazuje večina, katere se večini zdijo povsem normalne, samoumevne takrat, kadar sebi koristi pridobiva, in nedopustne, nepravilne takrat, kadar nekdo drug koristi sebi)!
Nagoni in razum se med seboj IZKLJUČUJEJO, ne zmorejo so/bivati v obojestranskem zadovoljstvu!
In je absurdno celo pomisliti o tem, da je narava nekomu dala (z)možnost DVAKRATNE (dvojne, podvojene) SOČASNE UPORABE razuma: prvič v podobi nagonov (»razum narave«) in drugič v podobi zmožnosti logičnega ugotavljanja, sklepanja! Čemu, za vraga, pa bi to naredila, narava, ko pa nikomur ne daje dvojnih »doz« nekih danosti (pticam ne daje dodaten par kril, za rezervo…)! Pa tudi: v sami naravi ne obstaja etika, etičnost, s katero skuša razumsko zasnovano bitje omogočiti (vsem in vsakomur) nemoteno sobivanje!
Nasprotno: VSE, kar ni v uporabi, to VSE ZAKRNI.
In kako begajoče, RAZDVOJENO, moteče bi bilo, ko bi te z ene strani gnal »razum narave«, z druge pa tvoj »osebni« razum, saj, revež, ob poslušanju DVEH razumov sploh vedel ne bi, kaj početi!
Čemu se, potemtakem, »človeštvo« med seboj ne zmore spo/razumeti? Morda zaradi tega, ker ni iz ene same vrste sestavljeno? In zaradi tega, ker je v okviru ene izmed obeh vrst več različnih čred, krdel… ki se, vsaka/o zase bori za svoj teritorij, pravico žretja, pitja, parjenja (in taisti boj poteka tudi znotraj vsake posamične vrste)?
Ni komentarjev:
Objavite komentar