»Kolikor znaš, toliko veljaš!«
Mnenje, ki je sila sporno, in zmore v podobi resničnosti obstati IZKLJUČNO znotraj razumskega sveta, medtem ko v nagonskem postavi vso logičnost dobesedno - na glavo! Jo, potemtakem, spremeni v njeno nasprotje, v NElogičnost. In pojasnim...
Najprej je dobro opredeliti termin “znanje” in ugotoviti, da je, v prvi vrsti, znanje le sklop, seštevek določenih podatkov (o nečem), dobljenih bodisi na neposredno osebnih izkušnjah, in zvečine na posrednih, torej na temelju izkušenj nekih drugih. Da je temu tako, o tem govorijo šolske, učne vsebine, do katerih se povprečna posamičnost ne zmore dokopati sama. Z drugimi besedami pomeni, da je znanje, samo po sebi, le “material”, in da je njegova (ne/pravilna) uporaba odvisna izključno od (ne)zmožnosti tistega, ki ta material uporablja. Na temelju te ugotovitve pridemo do vedenja o tem, da je moč znanje deliti na UPORABNO (takrat, kadar lahko neko znanje izkazujem v praksi, v življenju, in me njegova uporaba privede do želenih, načrtovanih ciljev) in NEUPORABNO (zgolj prazno, tozadevno, zgolj formalno, saj si z njim nisem zmožen pomagati na poti do načrtovanega, želenega cilja)... in če nadgradim zastavljeno, potem zlahka zapišem, da je takšno, neuporabno znanje, tudi tisto “znanje”, s katerim zmore, načeloma, razpolagati papiga! In papigi v življenju prav nič ne pomaga to, če “zna” vso enciklopedijo “na pamet”, kajti tudi, če jo zna, bo, še vedno - ostala papiga.
Potem je dobro, vsaj malo, vedeti o - pameti. Pamet, prav nič posebna zadevščina, je zgolj (in samo to!) zmožnost nekih preprostih miselnih procesov, na temelju katerih zmore posamično bitje, v okviru USTALJENIH procesov, delovati. Pomeni, da s pametjo razpolaga tudi (uraden) živalski svet... ki prav tako razmišlja, denimo takrat, ko levi znotraj črede kopitarjev ugotavljajo najšibkejši člen, tisto posamičnost, torej, ki naj bi lačnim levom zagotovila - kosilo. Da, sama “narava” je poskrbela za to, da zmorejo tudi levi izbirati, in jim je, prek izbire slabotnega, omogočila večjo verjetnost uspešno opravljenega levjega dela ( = odstranjevanje obolelih živali, preprečevanje nerazumnega povečevanja števila pripadnikov določenih vrst). Potemtakem pamet ni prav nič posebnega, in zmore nemoteno delovati v okviru ustaljenosti, v okviru nekih povsem samoumevnih, samodelujočih procesov, a, obvezno, ODPOVE takrat, kadar potek dogajanj zaide v neustaljeno, v neobičajno, kadar zaide “ven iz kalupa običajnega dogajanja”. To, z drugimi besedami, pomeni, da pamet ni zmožna ugotavljati vzročno-posledičnih povezav, in, vsekakor, ni, prav zaradi omenjene nezmožnosti, zmožna realne presoje obstoječega, bodočega ( = načrtovanega), potemtakem ni zmožna realno ugotavljati zmožnosti (vsega potrebnega) za to, da samostojno prevzameš - snovanje, tvorjenje, “graditev” bodočega!
Da je obravnavan rek povsem vstran od dejanskega, v svetu človeške nagonske zasnovanosti, izkazuje tudi preprosto dejstvo, ki govori o tem, da je eno temeljnih meril “veljave”, v tem svetu - IMETJE! Imetje je namreč moč izkazati v podobah, vidnih čutnim zaznavam, pa vsakdo opazi tiste(ga), ki ima(jo) več od ostalih, in si, vsakdo, želi ta več imeti tudi sam.
Znanje, uporabno, v človeškem nagonskem svetu ne more biti veljava, zaradi preprostega dejstva, ki govori o tem, da ima nagonski svet vselej neke svoje “resnice”, s katerimi “pojasnjuje Svet”, in so zaman vsa prizadevanja, ki nagonskemu svetu, skozi procese izobraževanja, ponujajo podatke, znanje, ugotavljano skozi tisočletja. Ne, nagonski, preprosto, “vedo” o tem, kaj je (in ni) prav, kaj je (in ni) res, pa celo argumentirano dokazovanje ne zaleže (in NE zmore zaleči!), kajti - izostanek zmožnosti abstraktnega mišljenja, izostanek zmožnosti vzpostavljanja/ugotavljanja vzročno-posledičnih tokokrogov, onemogoča - logično sklepanje! Da, abstraktno mišljenje je predpogoj RAZUMA!
Zaradi navedenega so “resnice” nagonskega sveta, zgolj “civiliziranega” dvonogega, seveda, v popolnem nasprotju od dejstev, zaradi tega nagonski svet nikdar ne zmore konstantne poti v smeri “izboljšave sveta”, pač pa ravna izključno, vedno in dosledno po principu pogojnega refleksa - kdor bo ponudil boljšo klobaso, temu bo volilno telo sledilo! In ne more biti drugače, kajti nagonski svet je zmožen realnost ugotavljati izključno na temelju POSLEDIC (torej nekih izkazovanj), ki so dosegljive čutnim zaznavam, medtem ko razumski svet (po)išče VZROKE teh posledic, vedoč, da bo le z odpravo/spremebno/izboljšavo samega vzroka odpravljena/spremenjena/izboljšana tudi njegova posledica.
Tako so, med stvarmi, ki so nagonskim “krive za nepravičen svet” tudi banke, denar, ceste... ne nazadnje jim je kriva tudi oblast (absurd - sami so jo izvolili, sami termite nosijo v lastno hišo, potem pa se, POSLEDIČNO, nad termiti jezijo, ker so jim požrli vse leseno!)... torej so jim krive vse stvari, katere je RAZUM udejanil zaradi tega, da bi z njih pomočjo omogočil lažje, boljše, uspešnejše (so)življenje! In niso zmožni spoznati, ti nagonski, da je odvisno od tega KDO upravlja/uporablja z naštetim, kajti - če je našteto v rokah nagonskih, potem bo (vse) potekalo po temeljnem načelu nagonov, v smeri “boja za preživetje” (in v tem boju, vselej, zmagajo močnejši, pretkanejši, neuvidevnejši), torej se bo VSE izkazovalo v “grdih” podobah, če pa je našteto v rokah razuma... ja, takrat pa Svet beleži obdobja (žal kratkotrajna), za katera tudi vsesplošnost ugotavlja (a zgolj na osnovi izboljšave lastnega ugodja/stanja!!!), da - vodijo v boljše!
Rek, ki povezuje znanje in veljavo, ne zmore veljati, v nagonskem svetu, tudi zaradi sledečega: kako bo nekdo, ki niti tega ne pozna, o čemer odloča (a kljub temu odloča!), kako bo takšen presojal vrednost/količino/verodostojnost dejanskega znanja, ko pa je le-to, praviloma, nasprotujoče znanju nagonov... nagonski pa, itak, od rojstva dalje “vedo vse o vsem”, in še zlasti o tistem, s čemer se niso neposredno srečevali ne v šoli, ne v praksi?!
(Za)upanje kot samoumevnost?
Zaupanje, ali zgolj upanje, NI samoumevnost, vsaj izkazuje se ne, kot tako, NIKJER, razen v svetu dvonoge nagonskosti, pa še tam le v tistem njegovem večinskem delu, ki je, bojda, postal civiliziran, in je, bojda, razumen, zgolj zaradi tega, ker - hiti spreminjati Svet, ker se je za razumnega samougotovil (samoprepričal bi bilo pravilneje, a kljub temu).
Da, POVSOD v “naravi” se sleherno bitje previdno odloča o tem, ali se bo določeni stvari/bitju, katero/ega prvič vidi, približalo, ali pa bo zbežalo. In ugotavlja znake, ki bi utegnili pričati o “nevarnosti približevanja”, pa se šele takrat, ko ugotovi, da te nevarnosti (vsaj neposredno) ni, približa, da poteši naravno mu dano radovednost... izhajajočo potrebo po ugotavljanju nečesa novega, še neznanega.
Prav tako ravnajo tudi tisti pripadniki dvonoge nagonskosti, ki živijo kot sestavni del “narave” (in ki zase ne menijo, da so nekaj-več-kot-zgolj-bitja-narave)... jim nagoni velevajo previdnost, pa se ob neznanem znajdejo v občutku ogroženosti/nevarnosti, torej, posledično, strahu/previdnosti, in si vzamejo nekaj časa za to, da opazujejo to neznano, in se na temelju opazovanja odločijo bodisi o tem, ali bodo (v primeru izkazane NEnevarnosti, neposrednega NEogrožanja) dovolili “zmanjšanje razdalje” (torej se bodo zadevi približali, ali dovolili, da se ona približa njim), ali pa (v nasprotnem primeru) izkažejo svoj povsem drugačen “odgovor”, pa ali (u)bežijo, ali pa napadejo (v kolikor okoliščine dovoljujejo, da agresivnost prevlada nad strahom).
Samo v svetu “civilizirane” dvonoge nagonskosti obstaja po vprašanju zaupanja, že v izhodišču, izrazita kontradiktornost. Medtem, ko po eni strani nenehno ponavljajo eno svojih temeljnih “deviz”, da je potrebno izhajati iz zaupanja, v praksi takšnih ravnanj NE izkazujejo, pa, praviloma, vse neznano, vse drugačno - zavračajo! Že zgolj zaradi tega, ker je neznano, ker je drugačno... pa zmore, s svojo drugačnostjo, ogroziti njihovo enakost!
V razumskem svetu je zaupanje natanko takšna kategorija, kakršna je tudi spoštovanje - razumsko bitje najprej UGOTAVLJA ZNAČILNOSTI (je, za razliko od nagonskega sveta, zmožno ugotavljati tudi po posrednih izkazih), šele nato se odloči o tem, če je opazovanost “vredna” zaupanja. In v kolikor ugotovi, najprej to, da je opazovanost NAČELNA (pomeni, da se trajno izkazuje na povsem enak način), potem VE, da ni moč (pri tej opazovanosti) pričakovati radikalnih (njenih) sprememb, in je potem samo še stvar načina izkazovanja te opazovanosti, to, ali se izkazuje etično, ali pa ne, merodajna za to, da pade odločitev o ne/zaupanju.
Sobivanje
Sobivanje je termin, katerega bi se, na daljši način, dalo zapisati kot bivanje-Z-drugimi, kot skupno-bivanje... potemtakem v smislu “(so)delitve istega prostora in časa”... in NIKAKOR ne kot bivati-OB-drugem(ih).
Sobivanje terja določene zmožnosti, med katerimi je, na prvem mestu - zmožnost dojemanja, razumevanja, zmožnost “biti razumen”. In prav te zmožnosti ni, v vsesplošnosti, oziroma je, z drugega zornega kota zapisano, posejana v preredkem obsegu, kajti...
Če zmoreš razumsko, potem se zavedaš... da je Svet sestavljen iz neštetih različnosti... te različnosti dejansko obstajajo, in v kolikor želiš doseči stanje sobivanja (delitve prostora in časa), potem moraš najprej te razlike priznati, nato jim moraš priznati PRAVICO DO TEGA, DA OBSTAJAJO (one že tako in tako obstajajo, in ti, zagotovo, NISI tisti, ki je pristojen drugačnosti ne/dovoljevati njen obstoj!)... potem se zavedaš, da sobivanja NE MORE BITI, v kolikor boš vse drugačnosti silil v to, da živijo “po tvoje”, kar, posledično, pomeni, da jim moraš dopustiti, da živijo na svoje načine... in, spet posledično, to pomeni, da si se dolžan določenim svojim pričakovanjem/zahtevam/ravnanjem odpovedati (in so taisto dolžne postoriti tudi vse drugačnosti), poiskati sprejemljive rešitve, za vse, ki sobivajo, na način, da bodo sprejeti kompromisi vsem sprejemljivi in da bo vsakdo sicer zares nekaj izgubil, a bo izgubljeno nadomestil - s sobivanjem, z dejanskim sobivanjem, pomeni s tem, da bo lahko v miru živel skupaj z vsemi ostalimi, in se bo lahko v miru izkazoval v svojih podobah (a le do tiste meje, s katero ne posega v pravice/načine življenja ostalih).
Nagonski svet NI ZMOŽEN SOBIVANJA! Površno gledano se sicer zdi, da je zmožen sobivanja znotraj sebi enakih, a je tudi to sobivanje - nemogoče. Poteka, že ves čas, že predolgo, da bi ga doslej ne bilo moč ugotavljati v njegovi dejanski podobi. Pa...
Četudi so si nagonski povsem primerljivi po izgledu (zunanjosti), četudi so si primerljivi po načinih izkazovanja (po mišljenju/ravnanju... za vse veljajo povsem isti mišljenjsko/ravnanjski kalupi!), pride do težav takrat, kadar posamezniki med njimi izkažejo, da so hitrejši, spretnejši, torej zmožnejši od ostalih, in se na podlagi teh zmožnostih dokopljejo do tega, da “imajo več kot ima povprečen pripadnik občosti”... in takrat sobivanja več - ni! Takrat (nagonsko) potrebo po sobivanju nadomesti zavist, iz nje izhaja nezadovoljstvo, iz nezadovoljstva pa ravnanja, ki na temelju neskončne lakote (pogoltnosti, pohlepa) vodijo tudi do agresivnosti.
In je zadeva, sobivanje, še toliko bolj nemogoče, pri nagonskih, takrat, kadar naj bi prostor in čas delili z drugačnimi, kajti - pri teh drugačnih se čutijo ogrožene že zaradi njihove drugačnosti! In se bojijo, da bo njihova čreda/krdelo izginilo, v kolikor bo drugačnost posegla vanj/o. Pri čemer je tudi v takšnem primeru prisotna nezmožnost sobivanja, opisana v prejšnjem odstavku.
Absurd nihajočega »volilnega telesa«
Predstavljaj si, da stojiš na neki izhodiščni točki, od katere sta kraj A in kraj B oddaljena natanko enako, recimo deset kilometrov, s tem, da je edina razlika med obema krajema v tem, da v kraju A zmoreš videti neke, ki imajo malo več, kot imaš sam, medtem ko v kraju B vidiš neke, ki so bogati (a ne vidiš tistih, ki to niso)...
Kakopak, tako prvi (tisti, ki imajo malo več), kakor drugi (tisti, ki so bogati) zmorejo svoje imetje doseči izključno na temelju svojih zmožnosti... in na temelju opredelitev, značilnih za oba kraja - v kraju A bogatenje ni dovoljeno/omogočeno, v kraju B pa je (prvi kraj je bolj “socialno naravnan”, drug pa izspostavlja zmožnosti posameznika).
In se odločiš, da se boš podal v določeno smer. In hodiš, dokler imaš moči, dokler ti “kondicija” dopušča, a z vsakim korakom ugotavljaš, da pot ni tako preprosta, kot se ti je zdela na začetku. Kajti - tudi na poti moraš “znati” izkazovati svoje zmožnosti, pa že na sami poti začne prihajati do razlik, med posameznimi hodci...
In se odločiš, na pol poti, da boš odnehal, ker ti pot ne zagotavlja tistega, kar si mislil, da ti bo zagotavljala, obenem pa si spotoma pojedel vse sendviče, in popil vso vodo, zaradi česar si postal dodatno nezadovoljen. Zato se obrneš v povsem nasprotno smer, ter se podaš proti kraju, od katerega si se prej oddaljeval. A, smola, tudi te poti ne vzdržiš do konca, in se, nekje na sredi, premisliš, se znova obrneš, ter se podaš tja, kamor si se podal na samem začetku...
Da, natanko tako se dogaja tudi v “zgodovini”, skozi katero se izkazujejo nihanja, zdaj v eno skrajnost, zdaj v drugo. In - v čem je težava?! V preprostem dejstvu, ki govori o tem, da občeveljavne “resnice” (tudi tista, ki govori o tem, da smo na svet porojeni v enakost/i) v praktičnem življenju NE vzdržijo, da, potemtakem, NISO resnice! In tudi ne zmorejo biti, če zaradi drugega ne, potem prav zaradi različnih zmožnosti!
In je dejstvo, da bo v obeh krajih, tako v kraju A, kakor v kraju B, tisti, ki je bolj zmožen, tvoren, prizadeven, racionalen, in v odpovedovanju vsakodnevnega ugodja uspešen... ustvarjal več, kot bodo ustvarjali ostali, pa bo, posledično, od svojega več-ustvarjenega tudi hotel - imeti več, kot imajo tisti, ki niso zmožni ustvarjati tistega in toliko, kot ustvarja sam! Od tod dejstvo, da imajo v “socializmu” nekateri več od večine, medtem ko v “kapitalizmu” prihaja do ekstremnejših razlik. Ampak...
Načini izkazovanja, torej tudi načini bivanja, torej tudi razni družbeni sistemi... vse to je odvisno (je posledica) IZKLJUČNO od umskih zmožnosti, od tega, ali zmoreš razumsko (in se zavedaš, da ekstremne razlike ne vodijo v trajnost sobivanja, kakor v to ne vodi niti “uravnilovka”!), ali pa si zgolj nagonski, in segaš po vsem, kar se ti (tozadevno) ponuja. Da, tudi, celo PREDVSEM od dojemanja, razumevanja, razuma (oziroma njegove odsotnosti) je odvisen NAČIN pridobivanja...
Razumsko bitje je, v prvi vrsti - NAČELNO (pomeni, da se ne spreminja “po potrebi”, pač pa vselej deluje po nekih temeljnih principih, samo/zapovedih, nastalih na temelju razumskega dojemanja sveta, potemtakem na upoštevanju različnosti, potemtakem - na etičnih pravilih). Pa razumskemu ne bodo sprejemljive niti “zveze in poznanstva”, niti komolčarstvo in vsa ostala pritlehna ravnanja, ki ničevost osebnostne vrednosti izkazujejo, pač pa bo ravnalo v okvirih - etične sprejemljivosti. In mu sam doseg nekega cilja ne bo opravičeval - sredstev, potrebnih za dospetje! Pri nagonskem pa je prav nasprotno, za 180 stopinj drugače: ker ne razpolaga z objektivnimi zmožnostmi, mu ne preostane drugega, kot to, da svoje “sposobnosti” uresničuje v podobi etično nesprejemljivih ravnanj. In ga vleče sam cilj ( = lastno čim boljše!), ter uporablja sredstva, ki NIKAKOR ne zmorejo zagotoviti niti sobivanja, niti pravic(e)!
In, ker je nagonski svet večinski... zato se “zgodovina” nenehno vrti.
Verjetje, verovanje – stvar subjektivnega doživljanja
Da, natanko tako je, v svetu nagonskih, ki ni zmožen ugotavljati po dejstvih, pač pa Svet “meri” (presoja, ocenjuje) po sebi, po lastnem počutju znotraj tega Sveta! Na primer...
Kadar sobiva v neki skupnosti, ve, verjame, veruje... da ga ima sočlan taiste skupnosti “rad”, dokler mu s svojo prisotnostjo, s svojim izkazovanjem poraja “prijetnost”. In, prav tako, ve, verjame, veruje... da ga taisti sočlan nima “rad” takrat, kadar ta sočlan ravna na način, da (pri “ocenjevalcu” tega rad/nerad) zbuja “neprijetnost”. Bi se dalo preprosto pojasniti nekako takole...
Dokler me nekdo pusti povsem pri miru, mi dovoljuje, da počnem natanko tisto, in tako, kar/kakor meni prija, do tedaj imam tega “rad” (in do tedaj menim, da ima ta “rad” mene). Ko pa ta nekdo začne siliti vame, pričakovati/zahtevati od mene, da se, proti lastni volji, izkazujem na načine, ki so temu drugemu “normalni” za sobivanje, meni pa niso... takrat pa začnem ugotavljati, da taistega, ki me sili, nimam več “rad”, in da taisti nima “rad” mene.
Pa, če nadgradim: če ravnam povsem enako, kot ravna okolje, potem sem temu okolju sprejemljiv (sem enak med enakimi), in me bo okolje “pustilo pri miru”, mi nihče ne bo “težil”, mi nagajal, me skušal onemogočiti (večna “uniformiranost” mišljenj in ravnanj, tisti “naš/nenaš”)... od tod zgolj ugotovitev o tem, da obstaja tudi drugačnost, ki (po principu ne/všečnosti) razdeli tudi na ne/verujoče v boga (ne more pa odpraviti vseh ostalih verovanj!), na “leve” in “desne” in “sredinske” (ne more pa pripeljati do ugotovitve, da je rešitev prav v “miksu” vsega, da je potrebno vzeti od vsakega po malo, pa bi bil Svet vsem sprejemljiv!)...
Podobno tistemu iz otroškega vrtca, tistemu če-mi-daš-bonbon-te-imam-rad-če-mi-ga-ne-daš-pa-te-ne-maram. Pač, umska zasnovanost se s časom ne spreminja, in...
... kakor zmore telička razmišljati izključno “po goveje”, tako bo, kasneje, razmišljala tudi odrasla krava, “po goveje”. Z eno samo razliko (ki pa ne spreminja principa, NAČINA razmišljanja): z odraščanjem sleherno bitje pridobiva določene izkušnje (nova znanja), pa se nauči tudi tega, da “padec za/boli”.
Ekonomija, čudna zadeva!
Da, zares, sila čudna je, ekonomija, saj dopušča, če ponazorim na povsem preprost način, različne načine, različna izvajanja, in s tem tudi - različne izide. Tako, denimo...
- lahko posluješ na način, da porabiš več, kot pa ustvariš;
- lahko porabiš natanko toliko, kolikor si ustvaril;
- lahko porabiš le del presežka, oziroma razlike med ustvarjenim, na eni strani, in stroški, na drugi;
- lahko pa ves presežek, vso razliko med prihodki in stroški, pustiš lepo pri miru...
V prvem primeru je v zelo kratkem času neizogiben propad! Stroški poslovanja so nenehni, in v kolikor zmanjka sredstev za njih kritje... ni surovin, ni energentov, ni ničesar tistega, kar je potrebno kot predpogoj izvajanja neke dejavnosti!
V drugem primeru se bo zgodba malo kasneje, a še vedno hitro, končala, saj podjetje (država, posameznik) ne bo NIKOLI imel/o/a na razpolago sredstev, potrebnih za kritje vseh obdobnih stvari (npr. obnavljanje delovnih sredstev, vzdrževalni posegi), ali pa stvari, ki se, brezpogojno, izkažejo kot spremenljivke (povišanje cen dobavljenih storitev/materialov, potrebnih neposredno za izvajanje dejavnosti), in bo imel/o/a še manj na razpolago za kritje nepredvidenega, pa čeprav zgolj za premestitev nekega časa, v katerem se izkaže, npr, upad proizvodnje. Obenem pa je na tak način izvajanje dejavnosti obsojeno na to, da se nikoli ne bo zmoglo razširiti, povečati, okrepiti.
V tretjem primeru bo podjetje poslovalo uspešno, vsaj tekoče, a le v primeru, da je načrtovanje bodočega skladno z dejanskimi razmerami na tržišču. In ker popolne skladnosti med načrtovanim in uresničenim ni, in je ne more biti (ker tržišče ni odvisno samo od posameznikovih želja, namer, pač pa ima svoje zakonitosti, v okviru katerih na posamezne razplete vplivajo tudi dejavniki, katerih ni moč predvideti), je tudi varnost “bodočnosti”, prav zaradi razdelitve dela ustvarjenega presežka, manjša.
Četrti primer je primer poslovanja - dobrega gospodarja. Ki naredi vse, kar zmore narediti, da z ustvarjenim ne poskrbi le za današnje preživetje, pač pa misli tudi na jutrišnje...
Da je država, nagonska, slab gospodar (pravzaprav dobesedno beden), je dejstvo. Kakor je tudi dejstvo, da je prav tako slab (beden) gospodar - ljudstvo. Čemu tako menim? Zaradi preprostih dejstev, dveh, temeljnih... prvo dejstvo so izkušnje, ki sem jih smel pridobiti v svojem dvajsetletnem delu v gospodarstvu, v različnih okoljih in s krepko dovolj številčnim vzorcem, da je moč govoriti o “principih delovanja povprečneža”, potemtakem - ljudstva... izkušnje, ki so prizadevnost občestva še najraje izkazovale z “kdaj-bo-višja-plača”, “kdaj-bo-(če-sploh)-dobiček” in “zakaj-ne-razdelimo-če-pa-imamo-na-računu”! Druge izkušnje so pa tiste, ki govorijo o minuli tridesetletni preteklosti, v kateri vse-vedoče ljudstvo teh pravil ekonomije, očitno, ni poznalo (in jih, roko na srce, tudi sedaj ni zmožno poznati, kaj šele udejanjati!), prav tako pa ni poznalo (enako, kot nagonska “država”!) temeljnega pravila, ki pravi, da MORAM najprej imeti neko dejavnost, nato MORAM imeti delovna sredstva, potrebna za izvajanje te dejavnosti, nato MORAM imeti potrebno znanje (ne samo za izvajanje dejavnosti, pač pa tudi za pre/živetje v sedanjem in v prihodnjem času), predvsem pa MORAM IMETI POTREBNO LOGIKO ( = RAZUM), da zmorem vse predhodno zapisane “moram” tako razumeti, kakor udejanjati... in šele takrat, ko bodo vsi ti “moram” izpolnjeni, takrat šele bom imel možnost ne samo ustvarjati vrednost, pač pa z njo tudi - suvereno razpolagati, odločati o tem, kam, za kaj bom ustvarjeno namenil! Ko bi ljudstvo karkoli uporabnega vedelo o tem, bi ne bilo tiho trideset let (in se država ne bi znašla v razmerah, v katerih se nahaja)!
Sicer, aleluja, se zdaj (to ljudstvo) vse pogosteje oglaša, meneč, da je zmožno razrešiti, uspešno, nastalo situacijo. Bojda se je naučilo, bojda sedaj (spet! spet! spet! kot že ničkolikokrat poprej!) “vse ve”, vendar... prav nič ne pomaga vse DOMNEVNO vedenje, prav nič ne pomaga vse DOMNEVNO znanje, kadar je papagajske narave, kadar “zgodovina ničesar ne na/uči”... kadar ni izpolnjen tudi ČETRTI MORAM, ta pa ni izpolnjen zaradi tega, ker ne more biti, saj - NI logike, NI razuma. Ko bi bil, potem - potem se zgrešena švicarska zgodba ne bi pripetila!
Podobno je z miškami, če se jih odločiš imeti za hišne ljubljenčke: dokler bodo zaprte, nadzorovane, obvladovane v mišjaku, bo, načeloma, vse v redu, če pa jih imaš na prostem, v “svobodi”... takrat pa bodo vse požrle, obžrle, uničile, posračkale! Briga miško (in vsa nagonska bitja!) za tisti “kaj pa jutri”, ravnajo po sistemu “uživaj dokler je”!
Ni komentarjev:
Objavite komentar