Pismo sestrični
Sestrična, zdravo!
Sama si kriva! Ker se je prijetno pogovarjati s teboj, in ker si med redkimi, s katerimi mi je moč pogovarjati se o vsebinskih zadevah, o tistih, o katerih se v običajnem svetu ni moč tvorno pogovarjati, nadaljujem pogovor s teboj, čeprav si, v fizičnem smislu, odsotna, meni nedosegljiva.
Priznam, nisem bral del tistega filozofa, katerega si omenila (tistega, ki govori o »devetih stopnjah zavesti«), pravzaprav si nisem niti njegovega imena zapomnil. A ga zmorem, na temelju slišanega, uvrščati med idealistične filozofe.
Da, filozofija se deli na dve temeljni smeri, na materialistično (znotraj katere je, vsaj po mojem mnenju, na vrhu Marx) in na idealistično (znotraj katere na vrh umeščam Hegla), med obema pa obstaja pomembna razlika! Materialistična izhaja iz dejstva, ki govori o obstoju materije (materialnega) in v tej materiji išče vzroke (razloge) njenega »obnašanja«, izkazovanja, medtem ko idealistična svet razlaga na osnovi posledic (tega materialnega), na osnovi njegovega izkazovanja, potemtakem na osnovi ugotovitev, oblikovanih v okviru čutnega zaznavanja (in NE razuma!), pri čemer je največja težava prav v tem, da »imajo vsake oči svojega malarja«, da slehernik ta izkazovanja vidi na njemu lasten način (v okviru njemu danih, objektivnih zmožnosti), in potem po teh izkazovanjih razlaga stvarnost. Zaradi tega tudi, na tak način, ni možen dogovor, konsenz, na ravni človeštva, pač pa obstajajo posamične usmeritve, posamične resnice (a vse, od prve do zadnje, le delne, nepopolne, potemtakem, v odnosu do celote, NEresnice), posamezne prakse, načini življenja… kar vse je imenitna osnova za razslojen svet, za večne razlike, posledično – za nezmožnost uskladitve, za nezmožnost tvornega, uspešnega (vsem in vsakomur) sobivanja! Čeprav…
Vzrok določenega izkazovanja je VEDNO V sami stvari, v njenih naravnih opredelitvah, pa, če vzamem preprost primer, in pojasnim v podobi gravitacije, potem zapišem takole: na Zemlji je gravitacija bistveno večja, kot je na Luni, in to zaradi obstoječih naravnih opredelitev, danosti. Zemlja je namreč še vedno zelo živ planet, ima jedro, aktivno in dovolj veliko, to jedro se giblje in s tem ustvarja trenje, to trenje povzroča magnetizem, in ta magnetizem je – gravitacija. Luna, na drugi strani, je domala ugasel planet, in premore še toliko energije, kolikor je je potrebne za to, da samo telo, maso planeta, drži skupaj… in s tem izkazuje tudi svojo minimalno gravitacijo.
Potemtakem, če je vzrok VEDNO V konkretni danosti, potem je tudi vzrok določenega (načina) mišljenja opredeljen z naravnimi danostmi (in ne z izkazovanji, kot so vzgoja, učenje, načini sobivanja… vse našteto so, izključno, posledice konkretnega bivajočega!).
Tiste različne stopnje zavesti, devet naj bi jih bilo, so, kot prvo, napovedovanje bodočnosti, so torej zapisane v podobi trditev, čeprav naj bi bilo jasno, da bodočnosti NI moč opredeljevati kot nekaj definitivnega, neizbežnega, saj je kup zadevščin, okoliščin, trenutno nam še neznanih, ki zmorejo tokove časa preusmeriti po svoje. Z drugimi besedami lahko o bodočnosti zgolj predvidevamo (in to lahko počnemo v različne smeri), ne moremo pa o njej oblikovati dokončnih stališč, veljavnih za vse in vsakogar, in, še posebej pomembno, veljavnih za dejanski razplet, razvoj dogodkov! In ta, ki »ve« za naprej, ta, ki je v to svoje »vnaprej-vedenje« povsem prepričan, ta, zagotovo, o sedanjosti (preteklosti) napačno ve, in je nezmožen trezne presoje!
V bistvu pri večinski populaciji sploh NE gre za zavedanje, za zavest kot tako, pač pa gre (v vseh oblikah tega zavedanja, pa naj bo zasnovano na etični ali državni pripadnosti) zgolj za preprosto, naravno – pripadnost krdelu (plemenu). S to razliko, da se, skozi čas, oblike (velikosti) tega krdela spreminjajo, obenem pa »svet« kot tak (zaradi naraščanja števila prebivalstva, zaradi možnosti komunikacije, potovanja) postaja vse manjši. Da moja trditev o NEOBSTOJEČI zavesti drži, bom skušal dokazati v nadaljevanju…
Vzemiva splošno znano dejstvo o tem, da imajo VSI večinski neke »svoje« posameznike, ki jih pojmujejo kot »velike«, če sem natančnejši, kot »NAŠE velike«. Vsem (tem večinskim) so ISTI (»veliki«) posamezniki pomembni, vsem tem večinskim so ti »veliki« po okusu, pomeni, da do teh »velikih« VSI večinski izkazujejo povsem enak odnos (bojda jih slavijo, častijo, a samo tozadevno, in daleč od dejanskega čaščenja!). Ni zanimivo, da imajo po vseh ostalih stvareh, vsebinah, vsak svoj okus, da je nabor teh različnih okusov sila pester, celo tako nasprotujoč si, da je nezdružljiv?! In – čemu je tako, s temi »velikimi«? Preprosto…
V kolikor nisem zmožen prepoznavati vrednosti določenih vsebin (tega pa nisem zmožen, ker teh vsebin NIMAM V sebi, ker se s temi vsebinami nisem zmožen izkazovati), potem mi ne ostaja druga možnost, kot ta, da vrednosti »prepoznavam« na osnovi (družbenega) konsenza!
Povedali so mi, da so ti »veliki« pomembni, in zdaj »vem«, da so – zares pomembni, zares »veliki«!
Čemu pa mi služijo, ti »veliki«? Spet, povsem preprosto: ker imam, kot del nagonskega sveta, potrebo po uvrščanju na družbeni lestvici (ali vsaj po tem, da ne odstopam od splošno veljavnih opredelitev, da nisem drugačen, pač pa da sem »naš«, da sem del tistega »mi«), mi tudi takšne stvari, kot so »veliki«, pa Triglav, slovenstvo… pomenijo veliko, in vsaj toliko, da me okolje ne izloča (me ne sili v samostojno, suvereno življenje, katerega ne bi zmogel), obenem pa si tudi z drugimi rečmi, z nadomestki lastne (ustvarjalne) nezmožnosti gradim »veljavo« (tako v lastnih očeh, kakor tudi v očeh večinskega okolja), pa tekmujem z boljšim avtomobilom, službo, plačo, standardom, z boljšim položajem, z boljšim nazivom (spričevalom)… in se obnašam natanko tako, kot se znotraj svojega krdela obnaša volk! Tudi on namreč ve, da bo imel več ugodja, več pravic, če se bo na lestvici krdela prebil višje (samo da volk svoje prebijanje realizira na temelju SVOJIH dejanskih sposobnosti, medtem ko v večinskem človeškem svetu to dviganje omogočajo nadomestki - že prej naštete dobrine, ki imajo, po občem pojmovanju, ustrezno »veljavo«).
Koliko je takšna zavest realna, dejanska, o tem najbolje priča običajna – nogometna tekma, ki v trenutku razdeli »narodno ozaveščene« na tiste ZA, na tiste PROTI, in na tiste nevtralne (kakor v dnevni politiki, levi, desni, sredinski). Pomeni, da zmore skupnost (enotnost) kolikor toliko funkcionirati IZKLJUČNO v primeru (domnevne ali dejanske) ogroženosti »od zunaj«, in takrat lahko združuje tako na nacionalni osnovi, kot na osnovi podobnih »načinov življenja« (»civiliziranosti«), v končni fazi tudi na ravni celotnega planeta (v kolikor bi, denimo, pretil napad »marsovcev«), kar, z drugimi besedami pomeni, da zmore sobivanje delovati zgolj v podobi izbire »manjšega zla«, pa daje prednost (posameznikovemu) preživetju. Takoj pa, ko občutek ogroženosti izgine, se takšna »skupnost« razbije na nešteto posamičnih različnosti…
Ko bi šlo dejansko za zavedanje (za zavest), potem bi tudi v stanju (občutka) neogroženosti vedeli, da je moč s skupnimi močmi tvoriti (vsem in vsakomur) boljši svet, potem ne bi bile merodajne različnosti, pač pa bi vsaka različnost živela na sebi svojstven način, ne da bi s tem ogrožala vseh ostalih!
NE, to NISO niti skupnosti, to NI sobivanje, to nikakor NI posledica (izkaz) zavesti oziroma zavedanja, pač pa gre zgolj za popolnoma naravno obnašanje, opredeljeno v podobi nagonov, izkazujoče se v vsakokratnem iskanju (sebi) lažjih, uspešnejših poti pre/živetja!
In sva tako znova pri nagonskem izkazovanju (in pod nobenim pogojem pri razumskem!), ki je pogojeno s podobo mišljenja, poimenovanega enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje. Od katerega ne kaže pričakovati nekih evolucijskih izboljšav, in še posebno ne vsebinskih sprememb, ki bi zastavljen način mišljenja (in razvijajoč se skozi desettisočletja) iz nagonskega popeljal v razumsko! Pa tudi…
Ko izbruhne požar, v gozdu, takrat zmoreta volk in srna bežati skupaj, z ramo ob rami, vendar v istem trenutku, ko dospeta na varno, spet postaneta povsem »običajna« volk in srna.
Ja, žalostno dejstvo, a »javno izobraževanje« in večinska prevlada sta pripeljala tudi do tega, da obstajata tako znanost, kakor tudi »znanost«. Prva zmore obstoj svojih ugotovitev dokazati v »naravi«, v obstoječem (potemtakem tudi različnostim dostopnim dejstvom), druga pa lastne ugotovitve najraje podkrepi s trditvami, zastavljenimi v podobi absolutnih resnic, resnic potemtakem, ki takoj spremenijo svoje podobe, ko se znajdejo v drugačnem okolju. Pa, zaradi tega, sploh niso resnice!
O pasji (ali kar splošni) pameti
Za izhodišče vzamem doživet prizor…
Nič me ne uboga, mi je tožil lastnik pasjega mladiča, medtem ko ga je, zaman, skušal ujeti. Pa ga učite, sem povprašal v odgovor. Še ne…, sem zaslišal.
Kaj je moč ugotoviti, ob zapisanem? Preprosto to, da sta se srečali dve povsem enaki pameti, pri čemer je bila pamet pasjega mladiča krepko uspešnejša (mladič je počel natanko to, kar je želel početi – ni se pustil prijeti, pomeni, da ga je njegova pamet pripeljala do želenega rezultata) od pameti njegovega lastnika (ki ne samo, da se je brezuspešno trudil ujeti psička, pač pa je od njega pričakoval to, da ga »bo razumel« in se bo nenaučen na poklic odzval lastnikovi volji).
Kakopak, tudi moj Tar je pameten, pa še kako! Natanko ve, kaj mu prija, in na vse kriplje si to tudi prizadeva doseči. Pa – ker sem ga namenoma pustil čimbolj takšnega, kakršen je, po svoji naravi, porojen, tudi on uboga le deloma oziroma, če zapišem drugače: nisem ga učil »daj taco« in podobnih bedarij, zna pa priti, in zna še nekaj osnovnih zadev… nekaj kot posledico mojih prizadevanj (mojega učenja), nekaj pa v podobi povsem realne lastne zmožnosti povezovanja posameznih dejstev (denimo ve, da bo dobil piškot, takrat, ko mu povem, da je »zelo priden«).
In je pri njem tako, da ko zasliši SEdi, sede, ko porečem POči se, leže, in ko ga pošljem po nogavICE (kup starih, odpadnih nogavic, povezanih v pasjo igračo), poišče te svoje igralne nogavice. Pomeni, da je NAUČEN razumeti določene BESED(N)E (POVEZAVE), medtem ko mu sama narava ni dala zmožnosti ugotavljanja vsebin, vsega tistega, kar ni neposredno dostopno čutilom, pa…
Ko mu rečem, naj mi prinese krvavICE… ne bo šel po klobase, pač pa odfrči po svojo igračo. Da, ima nekoliko manjšo spominsko kapaciteto od ljudi, pa reagira (nagonsko, po pogojnem refleksu) na posamezne zloge, zaradi česar je priporočljivo, da so vsi ukazi, namenjeni živalim, izrečeni v podobi kratkih besed. Torej ima manjši spomin, a pamet, po kateri deluje…
Stroka pozna enostavno, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje. To je mišljenje, ki zmore biti uspešno izključno v okviru čutno zaznanega, mišljenje, ki ga vsebujejo nagoni, mišljenje, s katerim je narava vsa živa bitja pospremila v ravnanja po pogojnem refleksu. Pomeni, da je takšno mišljenje usmerjeno v preprost »boj za (pre)živetje«, in deluje tako, da se odziva na vsako konkretno (zaznano) stanje, okoliščino posebej. Pa če je ta okoliščina prijetna, vzbudi ugodje, če je neprijetna, pa neugodje, čeprav… čeprav ene same stvari ni, ki bi obstajala le v svoji enoplastni podobi, in zna, na primer, pogled na nož psa odgnati, čeprav je nož v roki zato, da taistemu psu pripravi obrok.
In natanko tako, torej v podobi enostavnega, konkretnega, neposredno vzročno-posledičnega mišljenja, v okviru nagonov in pogojnega refleksa… deluje absolutna večina človeštva!
Ampak, slišim ugovor, ljudje marsikaj vemo… marsikaj znamo… imamo tehnologijo, jo uporabljamo… hodimo v službo… rešujemo lastne težave…
Pojdimo po vrsti.
Ljudje marsikaj vemo. Res je, marsikaj, in izključno tisto, kar smo se NAUČILI vedeti, pomeni, da tudi sami povezujemo določene besede (s katerimi so nam znanja prenašali) z ustreznimi aktivnostmi. In znamo narediti mizo, stol, cesto, hišo, a vsega naštetega mišljenje, kakršno je dano večini živih bitij, NI ZMOŽNO izmisliti (se pa nauči izdelovati).
Ko bi ljudje RES vedeli (v smislu RAZUMEVANJA), in ko bi držala tista »vsi ljudje vse vemo«, potem… potem bi, bržčas, vedeli tudi to, kako »delati« pogoje sobivanja, da bi – normalno, nemoteno sobivali!
Tudi običajen nagonski, živalski svet marsikaj ve. Denimo ve kako (brez vseh pripomočkov in na osnovi izključno lastnih zmožnosti) pre/živeti v krutih naravnih razmerah. Ne da bi samemu sebi povzročal težave, kakor jih samemu sebi povzroča človeštvo. In tudi običajen živalski svet se uči, iz dneva v dan nabira izkušnje in jih, za razliko od človeštva, s pridom koristi – v lasten prid.
Ne nazadnje, pes se nauči iskati nevarne snovi, ali ponesrečence, nauči se brzdati agresivne osebe, nauči se opravljati poklic reševalnega, policijskega psa, psa vodnika, psa, namenjenega v terapevtske namene…
Torej: žival tudi marsikaj ve, in zmore s tem svojim vedenjem povsem normalno živeti v svojem (naravnem) okolju. Kaj pa človeštvo?!
Človeštvo pa, denimo, govori o »harmoniji v naravi«, čeprav (vsaj občasno) gleda kak poljudnoznanstven posnetek in vidi leva trgati uplenjeno žival…
Ljudje marsikaj znamo. Res je, znamo. In znamo (velja za že omenjeno absolutno večino) SAMO tisto, kar smo se NAUČILI znati. Znamo uporabljati orodje (pripomočke), znamo zidati bivališča, znamo uporabljati vse dosežke razuma (sicer na tem področju rado prihaja do absurda, in je v »dosežkih razuma« krepko več umnosti, kot v njihovih uporabnikih, a kljub temu), znamo večino tistega, kar potrebujemo znati v nekih običajnih razmerah in v okolju, v katerem živimo in na katerega smo se privajali skozi generacije. Koliko pa zares znamo – o tem pa pričajo vse tiste vsebine, katerih ni moč videti (z očmi), slišati (z ušesi), otipati (s prsti), vonjati (z nosom), okusiti (z brbončicami), o tem, denimo, najlepše priča tok dogajanj, imenovan »človeška zgodovina« - vrti se, iz časa v čas, povsem po enakih načelih, pa se izmenično menjavata čas »zdravljenja ran preživelih in gradnja« in čas »pobijanja in rušitve«. In koliko zares znamo, o tem priča tudi naše sobivanje, v katerem nikakor nismo zmožni dojeti, da je svet sestavljen iz različnosti, in da ima vsaka različnost pravico do svojega načina življenja!
Tudi običajne živali marsikaj znajo, tako s pripomočki (orodji), kakor brez njih (zahvaljujoč njihovim, naravno danim, zmožnostim). Znajo, kiti, brezžično govoriti na nekaj deset kilometrov dolgih razdaljah… znajo, ptice, z lastnimi močmi, preleteti pot s severa Evrope v Afriko… znajo se, delfini, brez opore, pognati dva metra nad morsko gladino… skratka: tudi živali znajo, vse tisto, kar potrebujejo za čimbolj nemoteno življenje. In znajo celo uporabljati orodja (pripomočke), bodisi takšna, kakršne najdejo v okolici (opica uporabi kamen, da stre kokosov oreh), bodisi te najdene stvari prilagodijo lastnim potrebam (določene ptice odlomijo delček vejice, da potem z njim izbezajo črviča iz luknje), bodisi ugotovijo, da zmorejo uporabljati dosežke človeštva (sraka nosi orehe na cesto, ter počaka, da jih avtomobilsko kolo stre). Predvsem pa znajo – normalno sobivati, tako znotraj vsake posamezne vrste, kakor medvrstno (niso ne pohlepne, ne maščevalne, ne pobijalsko nastrojene).
Ljudje imamo tehnologijo, in jo uporabljamo. Res je, tehnologija je obče dobro, a je res tudi to, da taista občost zanjo – ni zaslužna! Z enostavnim, konkretnim, neposredno vzročno-posledičnim mišljenjem ni možen celovit vpogled, in brez zmožnosti abstraktnega mišljenja ni moč »videti« zadevščin, ki so čutnim zaznavam nedosegljive! Zato je bila Zemlja toliko časa ploščata, zato so se posmehovali Pasterju (ko je govoril o bakterijah), zato so bili prvi poskusi elektrifikacije (in še marsičesa drugega) neuspešni, ker večina, preprosto, ni zmogla razumeti dejstev, preko katerih je bilo (torej POSREDNO) moč sklepati o nečem očem nevidnem. In zato tudi »zgodovinsko cikcakanje«, ker večina, preprosto, ni zmožna razumeti (vedeti o) niti posledic lastnih ravnanj (medtem ko vse na tem svetu poteka po strogo obstoječih pravilih, in se pri vsaki stvari neizogibno na koncu srečata prvi vzrok in zadnja posledica, v enem in istem »telesu«… KER sem izvolil nesposobne /torej sem jaz vzrok tega, da so nesposobni prišli do možnosti urejanja družbenih razmer/, izključno zaradi tega sem, na koncu, nezadovoljen z rezultati /moje lastne volje, izkazane pri odločanju).
Da, tako je, žal, in zgolj tako.
Tudi običajne živali znajo uporabljati tehnologijo. Srako (in njeno trtje orehov) sem že omenil, pa pripišem tudi rejne živali, ki znajo uporabljati hlev (za svoje zaklonišče), napajalne naprave, celo na uro znajo gledati (o čemer vedo tisti, ki zmorejo opaziti, da se, iz dneva v dan, ob približno istem času, živali v hlevu oglašajo, želeč bodisi hrano, bodisi molžo… in da se, iz dneva v dan, ob približno istem času, s pašnika nabere živina, pred vhodom, pripravljena za pot v hlev)… in znajo zdresirane živali (v cirkusu, denimo) voziti kolo, avtomobilčke… torej znajo natanko tisto, in toliko, kolikor so se naučile znati. Enako kot pri človeški večini. Je pa res, da običajnim živalim ne bi dajal v šape odločanja o uporabi jedrske energije. A tega ne bi dal tudi v večinsko človeško odločanje!
Ljudje hodimo v službo. Res je, tudi tega smo se naučili. In smo se naučili, da za delo prejmemo denar, in smo se naučili, da z denarjem lahko plačujemo. In to je to, bolj ali manj vse. Vendar…
Tudi službeni psi »hodijo v službo«, opravljajo neke svoje službene zadolžitve, tudi vprežna žival vleče voz, ali plug, pomeni, da se izkazuje z nekim (človeku) koristnim prispevanjem, in, ne nazadnje, tudi maček po službeni dolžnosti lovi miši. V čem smo, glede služb, tako posebni? Ker delamo za hrano (preživetje), torej zaradi tega, ker MORAMO? Ne, tudi v tem ni nobene razlike, napram običajnemu živalskemu svetu.
Ljudje rešujemo lastne težave. Tu bi se dalo ugovarjati na dolgo in široko, obenem spregovoriti tudi o prislovični pridnosti, prizadevnosti, sposobnosti, ter se hkrati čuditi preprostemu dejstvu: če smo tako zmožni reševati lastne težave, kako to, da se te težave v časih vsesplošnega (so)odločanja samo povečujejo?! Kako to, da se iz generacije v generacijo srečujemo s povsem istimi problemi, praviloma vezanimi na samo (pre)živetje? Kako, za vraga, vsaj del težav ne odpade, ko pa jih tako »znamo reševati«?
Pri običajnem živalskem svetu je znanje reševanja težav dokaj izkazano, kajti od tega znanja je dejansko odvisno golo (pre)živetje slehernega posameznika, s tem tudi vrste. In glede na to, da ti posamezniki (vrste) kar uspešno ohranjajo svoje mesto na planetu (razen takrat, kadar jih, tudi do iztrebljanja, privede človeška »pamet«), bi si upal trditi, da so dokaj pametne, in da ne precenjujejo lastnih zmožnosti. Tako kot to počne obče človeštvo, s tem, ko je prepričano v lastno – razumskost!
Da, in tu se pojavi tudi druga oblika (način, vrsta) mišljenja: celovito oz. kompleksno mišljenje, oplemeniteno z zmožnostjo abstraktnega mišljenja! Pravzaprav je abstraktno mišljenje PREDPOGOJ vsake (in vseh) iznajdb, odkritij, kajti le z njegovo pomočjo je moč »videti« - očem nevidno, dostopno izključno logiki, zmožnosti razumevanja (naravnih) zakonitosti, torej tistih pravil, po katerih vse poteka! In tu se zatakne, pri tem mišljenju – niti prstov ene roke ne potrebujem, da bi preštel odstotke tistih, odraslih, ki so znotraj človeštva zmožni abstraktnega mišljenja. In se zato človeštvo (kot celota) izkazuje z NERAZUMNIMI ravnanji (čeprav se ne bi smelo, ko bi bilo razumno, ko bi bilo zares sestavljeno iz razumsko zasnovanih posameznikov!), medtem ko se z nerazumnimi dejanji NE izkazujejo živali (ki ne skušajo prek lastne naravne zastavljenosti, prek lastnih sposobnosti)… in so zato odkritja, iznajdbe rezultat peščice posameznikov, katerim (domnevajoč, da smo sami razumni, domnevajoč, da sami »vse vemo«) pravimo »geniji«. A niso, ti posamezniki, nikakršni geniji, so zgolj – razumni ljudje. Četudi je potem, posledično, absolutna večina preostalih le – nerazumsko delujoče, povsem nagonsko (soodločujoče) telo.
Da, pasja pamet ali pamet občosti je – eno in isto. Gromozanska večina življenja razpolaga izključno s to danostjo. Pa »razume« še najraje tisto, česar dejansko NE razume.
»Družbena lestvica«
Nagonski svet poteka v podobi »družbene lestvice«. Le-ta je zastavljena piramidno, in višje ko si (na tej lestvici), boljši položaj imaš, več pravic ti pripada, večja je tvoja moč odločanja, tvoja veljava.
V »naravi« razvrščanje poteka izključno na osnovi sile (moči), in edino pravilo, ki velja (v »boju za preživetje«), je pravilo močnejšega.
Tudi v človeškem svetu obstaja nagonski del, celo v večini je, absolutni. In ta, »človeški nagonski del«, posluje po istih principih, kot so principi, ki veljajo v »naravi«. Pri čemer ga ovira ena sama težava, in ta je v tem, da je razumski človek izmislil neka »pravila obnašanja«, ETIKO, s pomočjo katere naj bi bilo izvedljivo »človečno sobivanje« (in v okviru tega tudi upoštevanje manj močnih, uvidevnost). Pa…
Ker ta pravila skušajo onemogočiti razreševanje zadev po sistemu grobe sile (moči), in je takšno delovanje (v normalnih, razumskih razmerah) celo protizakonito, se je nagonski del človeštva prilagodil, in skuša samemu sebi veljavo pridobiti na drugačen način. In je fizično silo oz. moč nadomestil s silo (močjo, zmožnostjo) pridobivanja vsega tistega, materialnega, kar nagonskemu svetu »pomeni«, kar ima zanj določeno »veljavo« - s pridobivanjem stvari (predmetov) in »položajev« (statusov, od šolskega spričevala, do položaja odločanja).
Če zapišem preprosteje: več kot imaš (materialnega), več lahko (drugim) pokažeš, več velja (tvoja moč), posledično več veljaš sam, in več jih je, ki ti zavidajo. Super, na prvi pogled, z eno samo napako, kajti – več kot je tistih, ki ti zavidajo, več nasprotnikov imaš, več je tistih, ki bodo z veseljem dočakali tvoj padec!
Potrošništvo je stanje, v katerem se nagonski del človeštva izkazuje s »kupovanjem prek vseh razumnih meja«: vse, kar vidiš, vse, kar imajo drugi, to MORAŠ imeti tudi sam! In v kolikor ti uspeva, si s kupovanjem (imetjem) porajaš zadovoljstvo (in »osebno veljavo«, v lastnih očeh in v očeh sebi enakih), v kolikor ti ne uspeva, se porodi nezadovoljstvo, ki samo raste (sorazmerno s časom tega neuspevanja).
Odgovor na to naravno danost (na večno glad), na t. im. potrošništvo, je »hiperprodukcija« (prekomerno proizvajanje) – kakor je nebrzdana glad po materialnem, tako je nebrzdana proizvodnja materialnega, ki v povsem preprosti naravni danosti ( = večna lakota) nagonskega sveta najde lastno priložnost za uspevanje. In NIKAKOR ni obratno, kajti – najprej se pojavi lakota, šele nato pride do tega, da omisliš tisti »nekaj«, s čemer jo boš hranil. Govorim, kakopak, o izhodiščnem položaju, za katerega je značilna POTREBA PO UMEŠČANJU (potreba po imeti vse in več). Kakopak, v nadaljevanju zmore proizvodnja (poznavajoč naravo nagonskega sveta) ponujati nove in nove proizvode, ki sploh NISO POMEMBNI za samo fizično preživetje, a štejejo na področju PRIDOBIVANJA OSEBNE »VELJAVE«… in to tudi uspešno počne.
Da gre pri tem za sila nehvaležen začaran krog, v katerem nagonska narava ogroža lasten položaj, si slabša možnosti nemotenega preživetja, je tudi dejstvo, kajti – v kolikor želi proizvajalec »proizvajati na veliko«, potem mora imeti veliko kupcev. V kolikor naj bi imel veliko kupcev, morajo biti cene proizvodov dosegljive večini. V kolikor naj bi bile cene dosegljive ( = nizke), je potrebno zmanjšati stroške (proizvodnje, prodaje). In – ker ni moč nižati stroškov surovin (vse surovine na planetu obstajajo v omejenih količinah, in z njihovo porabo se te količine le manjšajo, in manj kot je nečesa, večjo ceno ima…), ostaja izvedljivo eno samo področje, na katerem proizvajalec zmore obvladovati stroške, in to je – področje dela. Lahko niža plače, lahko odpušča (in uvaja, namesto fizične delovne sile, mehanizacijo), z drugimi besedami: proizvajalec, v želji po nižanju cen (kar je sila simpatično nagonskemu povprečnežu, kadar se nahaja v vlogi kupca/potrošnika), odpušča delovno silo in/ali jo ceneje (manj) plačuje, vendar sočasno, s tem, pripelje do tega, da se, posledično, oža krog morebitnih kupcev (če sem brezposeln ali če imam tako majhno plačo, da z njo komajda fizično preživim, potem ne zmorem kupovati vsega, kar bi želel), pa (proizvajalec, prodajalec) išče (najde) druge načine prodaje ( = posojila, hipoteke), s katerimi dodatno (na daljši rok) izčrpava plačilno zmožnost »potrošnika«, in, kakorkoli obrneš, takšna NEUMNOST, kakršna opredeljuje nagonski del človeštva (znotraj razumsko urejenega sveta), brezpogojno privede do stanja, v katerem se taisti potrošnik, ki ŽELI nizke cene (sebi dosegljive proizvode), znajde v vlogi NEZADOVOLJNEGA, kupno nezmožnega dela skupnosti.
In je še dobro, da se planet vrti sam od sebe, in se mu, zaradi neumnosti dvonoge nagonskosti, še ni zmešalo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar