Življenje v »vesolju«
Ali obstaja življenje izven »našega« planeta, torej v vesoljih?
Upoštevaje logiko, bi bil odgovor – DA, zagotovo obstaja! In je njegovo dejansko obstajanje krepko večja možnost, kot neobstajanje. Poglejmo, čemu.
Prva ugotovitev, ki ne prenese treznega ugovora, je ta, da v Svetu (torej v vsem, celotnem prostoru, nam znanem in neznanem) nič ni prepuščeno naključjem. Nasprotno, vse se odvija po prepoznavnih pravilih, po t. im. naravnih zakonitostih. Pomeni, da tudi življenje na Zemlji ni naključno stanje, pač pa je logična posledica določenih okoliščin.
Če upoštevamo dejstvo, da so osnovne sestavine danost, prisotna v celotnem »našem« vesolju (in je njihovo izkazovanje, so njihove podobe odvisne zgolj od okoliščin, znotraj katerih se znajdejo), potem, z drugimi besedami, to pomeni, da je celotno »naše« vesolje zasnovano na istih sestavinah. In če to velja za »naše« vesolje, potem velja tudi za vsa ostala, sestrska oz. bratska vesolja, za celoten prostor, ki predstavlja vesolje vseh vesolj.
Iz česa je sestavljeno (narejeno) življenje? Iz snovnega, iz tvarin, med katerimi prevladuje – voda. Te sestavine niso obstajale (v svojih današnjih podobah) na Zemlji takrat, ko se je Zemlja pojavila kot Sončev okrušek, ko je bila le gmota gorečih plinov. Takšnih temperatur namreč nobeno življenje ni zmožno pre/živeti, kar pomeni, da se je najprej moral »naš« planet (na svojem površju) primerno ohladiti, da so se lahko na njem naselile prve podobe življenja, celo takšnega, ki ni potrebovalo kisika za svoj obstoj (anaerobne bakterije), kajti Zemlja na začetku ni imela svoje atmosfere v drugačni podobi, kot v podobi (za nas) strupenih plinov. In – če so se prve podobe življenja naknadno naselile na Zemlji, pomeni, da so morale priti iz prostora, ki Zemljo obkroža (iz »vesolja«), pomeni, da podobe življenja v »vesolju« obstajajo!
Če v Svetu (v prostoru, v katerem veljajo »naravne zakonitosti«) ni naključij, potem tudi življenje na Zemlji ni naključje, in – če ni naključje, potem je nekaj »standardnega«, nekaj običajnega, potem je pravilo! In če je pravilo, potem velja v vseh vesoljih, ki tvorijo skupno vesolje vseh vesolj!
Nič, ampak prav nič ne obstaja zgolj zaradi tega, da obstaja, samo po sebi in/ali samo zase, vse obstaja kot del neke celote, kot nek člen verige, ki s preostalimi členi tvori zaokroženo celoto. Pomeni, da vse, kar obstaja, služi nečemu drugemu, s tem tudi celoti. Po tej logiki tudi voda ne obstaja le zaradi same sebe, radi tega, da teče, denimo, pač pa obstaja zato, da – poraja (in omogoča) življenje. In to počne na več načinov. Ker vsebuje kisik in ker rastje ta kisik (s fotosintezo) izloča v ozračje, voda v bistvu omogoča proizvajanje ozračja, takšnega, kakršnega poznamo na »našem« planetu. Obenem je voda večinski del slehernega življenja, človeškega, na primer, kar v 70 %, zaradi česar je tudi tekočina, katero je potrebno obnavljati (jo piti, vsrkavati), da bi življenje zmoglo obstati. Zaradi tega tudi ni čudno to, da so vse prapodobe življenj, kakršne poznamo, izšle iz vode. Obenem voda, s svojim tokokrogom (izhlapevanja in ponovnega vračanja na zemeljsko površje) na svoj način prečiščuje ozračje, taisto ozračje, brez katerih naša življenja ne morejo vzdržati.
Ko »seštejemo« vse te posamične zapise, obenem obudimo v spomin »zgodbo« o Soncu, Zemlji in Luni, o razvojni poti omenjenih nebesnih teles, potem zlahka ugotovimo, da je potekanje življenja posamičnih objektov povsem enako: koncentracija mase – pok (s tem rojstvo goreče mase tvarin, otipljivosti, in sprememba taiste mase v maso gorečih plinov… lahko se del te mase okruši in iz njega nastane novo, manjše telo – kakor je to bilo v primeru Sonca in Zemlje, denimo) – postopno dogorevanje, izkazujoče se od zunanjosti proti notranjosti (jedru), s tem tudi postopno ohlajanje (in spreminjanje v čvrste podobe materije)… nato pa, po povsem logičnem redu:
- ker se pri izgorevanju sproščajo določeni plini, se le-ti dvigajo vstran od gorenja (v »zrak«),
- ker ima sleherna masa (torej tudi telo v ohlajanju) svoje gravitacijsko delovanje, v »zrak« dvignjeni plini ne morejo stran od tega telesa (pomeni, da oblikujejo »ozračje«),
- ker pri izgorevanju tvarin izpareva voda (ne pozabimo, da je sleherno življenje sestavljeno tudi iz vode, tudi »življenje« kamnin in/ali kovin, na primer), se le-ta nabira v »ozračju«,
- ko se zgoščenost v »ozračju« nabrane vode poveča, zaradi sile težnosti pade na površje (ohlajajočega se telesa),
- ker nič ne obstaja samo zaradi sebe, se voda pojavi kot porodnišnica življenja, obenem kot njegova negovalka (oskrbovalka), pomeni, da obstoj vode porodi tudi obstoj njenih odjemalcev, porabnikov.
Ko pomislimo na to, da je znanost že potrdila obstoj vode na Luni in na Marsu, potem je, povsem logično, sklepati, da sta tudi omenjeni telesi doživeli podobne zgodbe razvoja, kakršne ugotavljamo na Zemlji, torej sta tudi Luna in Mars imela svoje ozračje in svoja življenja.
So, kakopak, različna ugibanja o tem, kako naj bi voda dospela na omenjeni nebesni telesi, od domnev, da naj bi nanju prispela s kometi, do domnev, da se tam nahaja od samega začetka dalje, vendar – kako bi voda, v zatečeni podobi (torej v svojem bodisi tekočem, bodisi zaledenelem stanju) zmogla preživeti proces rojevanja nebesnega telesa (proces, s katerim je povezana tudi faza gorenja)?!
Pomeni, da je (bila) od samega začetka voda na slehernem nebesnem telesu zgolj v podobi sestavnega dela materije (tistih delčkov, ki se združujejo v posamične mase in s tem tvorijo podobe »vesolja«), pomeni, da se voda (v svoji posredni podobi) nahaja v celotnem »vesolju« oz. v vseh »vesoljih«!
Razširimo odnos med Soncem in Zemljo, ter mu dodajmo še Luno, v zvezi katere obstajajo tako domneve, da je nastala iz »našega« planeta, kakor nasprotne, da ni.
Obstaja več domnev, med njimi ta, da je Luna nastala kot odkrušek Zemlje, da je Luna posledica trka Zemlje z nekim drugim, ustrezno velikim nebesnim telesom, da sta Zemlja in Luna nastali sočasno, da je Zemlja ujela določeno maso v svoje gravitacijsko polje. Poglejmo te trditve, poglejmo jih (vsaj z moje strani) povsem laično. In začnimo od zadaj!
V kolikor bi Zemlja ujela (že oblikovano) Luno v svoje gravitacijsko polje, to pomeni, da bi se pred tem ujetjem Luna nahajala izven Zemljinega dosega, torej izven Zemljinega gravitacijskega polja, pomeni, da bi morala biti Luna (s svojo orbito oz. s smerjo svojega potovanja) obrnjena (usmerjena) proti Zemlji (bi se ji iz oddaljenosti približevala). Prav, recimo, da se je. Vendar bi, v takšnem primeru, dve sili delovali na to, da bi se Luna še naprej približevala, pomeni, da bi Luna vstopila v gravitacijsko polje Zemlje s podvojeno močjo (s seštevkom lastne sile in sile Zemeljske privlačnosti), pomeni, morda, da bi dosegla podobno hitrost (in usodo), kakršno doživijo kometi, ki prodrejo v polje Zemljinega delovanja?
V kolikor bi Zemlja v svoje gravitacijsko polje ujela posamezne delčke (iz katerih naj bi se, šele naknadno, porodila Luna), potem – se Luna ne bi mogla poroditi, saj bi Zemljina privlačnost te delčke »posrkala« na svoje površje.
Pomeni, da je takšna domneva nerealna.
Domneva, da sta Zemlja in Luna nastali sočasno, je tudi malo verjetna. Po njej naj bi, potemtakem, Sonce, ob svojih eksplozijah, malodane sočasno »izpljunilo« v isto smer »vesolja« dva svoja delčka (dve svoji masi, manjšo in večjo), ki pa se nista (po sistemu kapljic) združila v eno samo telo, celo nasprotno, njuna pot se je (kot da bi bila posledica strogega preračunavanja, načrtovanja) sočasno zaustavila, in to na način, da je Luna obstala na samem robu Zemljinega dosega – dovolj blizu, da jo Zemlja drži ob sebi, in dovolj daleč, da je (Zemlja) ne »posrka« na lastno površje.
Upoštevaje, da je Zemlja krepko večja od Lune, bi morala biti tudi sila, potrebna za njeno »izstrelitev« s Sonca, krepko večja od sile, potrebne za »izstrelitev« Lune, pomeni, da bi Zemlja zastavila z večjo hitrostjo, kot Luna. Ker ne Zemlja, ne Luna, nista (ne bi) imeli, med samo potjo, enake hitrosti potovanja, pomeni, da bi Zemlja v istem času dosegla večjo razdaljo. Oziroma drugače: ko bi bila Luna »izstreljena« (kot manjša od Zemlje) z enako ali večjo silo, kot je bila sila pri »izstrelitvi« Zemlje, bi »narava« (naravne zakonitosti) izkazale lastno nesmiselnost, saj bi za porajanje »manjšega napora« izkazale enako/večjo porabo energije (kot za porajanje »večjega napora«).
Domneva, da je Luna posledica trka med Zemljo in nekim drugim nebesnim telesom, dovolj velikim, da bi »izpodrinil« (okrušil) tako velik del »našega« planeta, da bi (po velikosti) ustrezal velikosti Lune, je tudi težko sprejemljiva, kajti tako silovit trk bi, zagotovo, pustil trajne (vidne) posledice na celotnem površju Zemlje, obenem pa je vprašanje, če bi obe telesi, udeleženi v takšnem trku, trčenje sploh preživeli (če ju ne bi, preprosto, razsulo).
Potemtakem ostane le možnost, da je Luna nastala kot okrušek Zemlje, vendar ne takšne Zemlje, kakršno poznamo v njeni današnji podobi, Zemlje z ohlajenim (in čvrstim) površjem, pač pa Zemlje, kakršna se je izkazovala v podobi goreče gmote. Pomeni, da bi Luna lahko nastala natanko na enak način, kakor je nastala Zemlja (s tem, da je Luna posledica Zemljinih eksplozij, medtem ko je Zemlja posledica Sončevih), in je pri obeh eksplozijah izkazana zgolj tolikšna sila, da sta tako Zemlja, kakor Luna, uspeli doseči dovoljšno oddaljenost (od svojega matičnega, porodnega telesa), da sta na njej obstali kot samostojni celoti, obenem pa ostali priklenjeni (z gravitacijo) na matično telo.
In - ker je Zemlja krepko manjša od Sonca, se (je) hitreje ohlaja(la), ker je Luna krepko manjša od Zemlje, je že preživela življenje, kakršno je značilno za »naš« planet.
Čemu je ta zapis pomemben? Preprosto zato, ker v treh primerih (od zapisanih) govori o tem, da sta Luna in Zemlja nastali iz – istih materialov (in zgolj v primeru »ujetosti nekega tujega telesa, v polju Zemljine gravitacije« dopušča neenakost – ki pa je, mimogrede, v »vesolju« ni, vsaj ne po vprašanju temeljev, osnov tvarin), potemtakem iz istih osnov, potrebnih za življenje! In, ker se to življenje odvija po istih pravilih, od samega nastanka, do izginotja, v istem okolju (»vesolje«), je absurdno trditi, da bi samo praživljenje (torej tiste podobe življenja, ki predstavljajo zametek nam znanega življenja), po nekem »všečnostnem vzorcu«, sklenilo, da se bo naselilo na Zemlji, medtem ko se bo Lune, na primer, izognilo!
Potemtakem življenje v »vesolju« (»vesoljih«) je (ko ga ne bi bilo, ne bi moglo »dospeti« na Zemljo), pri čemer kaže tudi Zemljo upoštevati zgolj kot delček tega »vesolja« (in ne kot nekaj izven njega)!
Kako to, da tega življenja še nismo (uradno, znanstveno potrjeno) zaznali? Obstaja, potemtakem, možnost »višjih inteligenc«, nekih »bolj razvitih bitij od nas«?
»Vesolje« je, za naše trenutne zmožnosti, neobvladljivo prostranstvo, in ko temu »našemu« Svetu, »vesolju«, dodamo še ostala, se to prostranstvo poveča v nedojemljive podobe. Še vedno nam večina »našega vesolja« predstavlja neznanost, in še večjo neznanost nam predstavlja način – možnosti dospetja v/na neraziskana področja. V bistvu so raziskovanja »vesolja« komajda zastavljena in še tista malenkost, ki je (vsaj domnevno) razkrita, poraja celo vrsto vprašanj. Pomeni, da smo daleč celo od že »odkritih« (v raziskovanje zastavljenih) vsebin, v smislu njihovega poznavanja, razumevanja. Koliko dlje smo šele od preostalosti, bivajočih na nam nedosegljivih razdaljah.
In, če taisto zapišemo drugače, obratno: je moč pričakovati, da imajo tudi (preostala) življenja, kjerkoli že se nahajajo, v »vesolju« (»vesoljih«) podobne zagate, kakor so naše? In tudi ona, ta preostala življenja, ne vedo niti tega, v kateri smeri (»vesolja«) naj iščejo, kaj vse se (v podobi preprek, ovir) na tej smeri nahaja, in ne omogoča dostopa signalov (zvočnih, svetlobnih) v »globino« (oz. v želeno oddaljenost, k večji »pokritosti« terena)?
Zmoremo sploh, ne poznavajoč konkretnih okoliščin posameznih področij »vesolja«, ugotavljati dejanskosti (tudi hitrost svetlobe in/ali zvoka skozi elemente, nam neznane) celotnega prostora? Ko pa že za nam znane okoliščine vemo, da pogojujejo drugačna odzivanja (in zvok oz. svetloba skozi, na primer, vodo drugače potujeta, kot skozi zrak). Zmoremo ugotavljati pod katerim kotom (s tem tudi kam) se odbijajo naši signali, poslani v določene smeri »vesolja« (ko naletijo na posamične ovire)? Kaj pravzaprav sploh vemo, dejansko, o tem, poleg nekih začetnih (marsikdaj celo le domnevanih) informacij? To, da »skušamo vzpostaviti stik« in da to počnemo v okviru tega, s čemer razpolagamo: z malenkostnim znanjem (poznavanjem) in tehnološko opremljeni na način, ki ustreza začetni fazi ugotavljanja »vesolja«?
Ko bi zapisal malodane prislovičen »iskati iglo v plasti sena«, bi, prepričan sem, krepko premalo izrazil razmerje med iskanim predmetom (njegovo velikostjo) in velikostjo področja iskanja tega predmeta, takrat, kadar je govora o iskanju življenja v nepredstavljivih nam prostranstvih »vesolj«.
Ko pa je že »naše« tako veliko, da nihče ne zmore z gotovostjo trditi o njegovi nes/končnosti! Obenem pa taisto »vesolje« (in vsa ostala) živi, pomeni, da se razvija, pomeni, da se spreminja, pomeni, da tudi – odmira. In se, malodane na njegovem mestu, sočasno (a za nas vseeno v neki drugi dimenziji, tako prostorski, kakor časovni) dogaja nastajanje novega.
»Črna luknja« je dobesedno »izpljunila« raziskovalno sondo. Nekaj časa jo je vrtela, v svojem vrtincu, nato jo je odslovila. Pomeni, da nismo pravilno razumeli principa, te »črne luknje«, da ne razumemo najbolje njene vloge, njenega delovanja, kajti – če »požira« preostalost, prostor, če »vesolje« izginja skozi njo, kako to, da ni mogla prebaviti takšne malenkosti, kakršna je sonda?!
Pomeni, da bi radi vedeli, z gotovostjo, kakopak, več, kot smo dejansko zmožni izvedeti, ugotavljati, spoznavati, razume(va)ti?! In to počnemo na način, ki odstopa od razumskosti, kajti – mar ne bi bilo razumno, ko bi stopnice obvladovali posamično, najprej prvo, nato drugo, in tako naprej, po vrsti, ne pa, da jih kar preskakujemo, želeč priti v treh korakih na vrh stopnišča? Oziroma drugače: še Lune ne poznamo dovolj, da bi jo zares razumeli, in da bi prek tega razumevanja razširili krog »poznavanja vesolja«, in da bi prek stičnih točk, veljavnih tako za Zemljo, kakor tudi za Luno, prišli do nekih principov, na temelju katerih bi, po sistemu »verjetnostne logike«, lahko sklepali tudi o širšem okolju. Namesto, da najprej ugotavljamo o tem, kako so določene tvari (vzete, v podobi vzorcev, z Lune) popolnoma drugačne od Zemljinih, kasneje pa ugotovimo, da ta drugačnost sploh ni »tako drugačna«. In s tem izkažemo temeljno nerazumevanje vsebin(e), izkažemo, preprosto, to, da sklepamo (ugotavljamo) na temelju nam ne(po)znanih okoliščin, da iščemo enakost (Zemljinih) tvarin v drugačnih okoljih, v drugačnih fazah razvijanja taistih tvarin. Pa je dobro zavedati se preproste resnice: Luna (in s tem tudi tvarine, ki jo sestavljajo) je svojo življenjsko zgodbo že oddelala, in se nahaja v fazi, v katero bo, nekoč, dospela tudi Zemlja (in pomeni, da se v taistih, različnih torej, fazah nahajajo tudi tvarine na Luni in na Zemlji), in te, Lunine faze, mi še ne poznamo, je še nismo imeli priložnosti spoznati, potemtakem, povsem logično, tudi nismo zmožni dajati dokončnih sodb o čemerkoli, kar je izven dosega nam spoznanega! Ali pa, morda, vemo, kako bi se obnašalo, na primer, železo, ko bi se (milijone let) »pacalo« v razmerah, značilnih za umiranje Lune?!
Iščoč življenje v »vesolju« se ne zavedamo sledeče preprostosti: celo življenja na »našem« planetu ne poznamo v celoti, pa ne le zaradi tega, ker se vrste »sproti« porajajo, pač pa tudi zaradi tega, ker še nismo uspeli prodreti do zadnjega kotička »našega sveta« in s tem odkriti davno porojene podobe življenja.
Po vprašanju »višjih inteligenc« oziroma »večje razvitosti« od te, ki jo beležimo na Zemlji, zastavim po vrsti, postopoma torej. Najprej s samo obravnavo vprašanja – kaj je to inteligenca, kaj je to razvitost (oziroma v obratnem vrstnem redu).
Kaj je to razvoj, oziroma razvitost? Je to dosežek določene stopnje bivanja, je izkazana, ta razvitost, v tehnološki zahtevnosti pripomočkov, katere uporabljamo za živetje? Ne, in nikakor ne, kajti, če bi bilo takšno merilo razvitosti, potem zagotovo ne bi mogli trditi, da »smo razviti«, upoštevaje preprosto dejstvo, ki govori o tem, da se (tehnološki) razvoj odvija, je (še vedno) v teku, pa je zlahka moč sklepati, da bomo »jutri« za kanček bolj razviti in – če bomo »jutri« trdili, da »smo razviti«, potem to (razviti) »danes« ne moremo biti. Z druge strani – so vsa preostala življenja, ki ne poznajo dosežkov tehnologije, nerazvita? So, na primer, nerazviti delfini, ki zmorejo brezžične povezave, ki zmorejo orientacijo brez vseh (zunanjih) pripomočkov, ki zmorejo »rentgenski pogled« in »vidijo« stvari skrite očem (v zaprtih posodah). So nerazviti, čeprav sprotno razrešujejo življenjske težave oz. zahteve, čeprav sami sebi ne porajajo (kakor to počne »sodobni človek«, EDINO poznano bitje, ki zmore napram samemu sebi destruktivno delovati!) zapletov?
V kolikor ocena razvitosti izhaja iz samega razvoja, potem jo kaže temu primerno tudi razumevati!
Kaj pa je razvoj? Verjetno, da je to proces, v okviru katerega se posamičnost (in/ali celota oz. vrsta) uspeva prilagajati novonastalim okoliščinam, in to počne do te mere, da zmore, znotraj teh spremenjenih okoliščin, pre/živeti. To je, si upam trditi, temeljno merilo razvitosti (oz. uspešnosti razvoja).
Je, potemtakem, slepec (žival) razvit? Seveda, da je! Ko pomislimo, da izhaja iz rodu kuščarjev (pomeni, da je nekoč imel noge!), ko upoštevamo, da se izkazuje brez nog, ne moremo mimo ugotovitve, da se je uspel popolnoma prilagoditi svojemu načinu življenja, in da uspešno počne to, kar je temeljna značilnost njegovega živetja – rije skoti trdo tvar (zemljo).
Kamorkoli v Naravo pogledamo, povsod bomo ugotovili, da si je sleherna vrsta (torej tudi posamičnost) zagotovila, tekom lastnega razvoja, primerne (potrebne) pogoje za uspešno živetje. Vse, z izjemoma ene, standardne – »sodobnega človeka«! O njem bom kasneje, da bo razumljivejše, čemu tako trdim.
Pomeni, da je vsako uspešno raz/reševanje življenjskih potreb znak razvitosti! In, temelječ na domnevi, da življenje (katerokoli in kjerkoli) samo od sebe (odvisno izključno od lastnih zmožnosti) ne zmore preživeti v spreminjajočem se okolju, v kolikor ni zmožno tem spremembam okolja slediti (se tudi samo spreminjati, prilagajati, se razvijati), potem zapišem, da tudi »izven Zemlje« obstajajo izključno razvite vrste življenja.
Kakopak, pojavijo pa se različnosti po vprašanju »inteligence«, odnosno uma, razuma, in to krepke, bistvene, odločujoče razlike. A začnimo takole: kaj je znanje, kaj je pamet, kaj je um (oziroma razum)?
Vse, kar govori (katerikoli) »človeški jezik«, je zase prepričano, da je razumno. Zmotno prepričano, pravzaprav naučeno v prepričanje!
Da, res je, tovrstna trditev je (še vedno) zajeta v učni snovi, kar pa ne pomeni, da je (zgolj zaradi tega) tudi pravilna. V učni snovi je bila tudi »ploščata Zemlja«, »Sonce, vrteče se okrog Zemlje«, »srce kot središčni organ telesa«, pred kratkim je iz nje odpadel atom, kot najmanjši, nedeljivi delec!
Učna snov je zgolj, in samo – prenašalec oblikovanih spoznanj. Pomeni, da učna snov (šola) vselej zaostaja za dognanji, ki se nenehno izpopolnjujejo, potemtakem tudi spreminjajo!
Z razvojem znanosti, s širitvijo obsega in količine spoznanega, z nastajanjem določenih (tehničnih) pripomočkov… zmoremo vse globje prodirati v neznano, in s tem ugotavljati tudi verodostojnost (domnevno) znanega. In celo takšne vsebine, kakršna je »javna beseda« (množična možnost izpovedovanja stališč, mnenj, znanj), odločujoče delujejo na samo ugotavljanje (spoznavanje) dejanskosti, kajti zlasti po vprašanju umske razvitosti je moč vse ugotoviti (torej samo razvitost oz. nerazvitost) na osnovi (samo)izpovedovanja, na osnovi slišanih ali branih besed izpovedovalca. Torej je moč ugotoviti samo izkazovanje, medtem ko do vzrokov takšnega izkazovanja vodi izključno stroga analitično-sintetična pot, po principu ugotavljanja »v naravi vzdržnih dejstev« (pravil), ob njej pa temeljno zavedanje o tem, da se vzroki vselej nahajajo znotraj (in ne izven) izkazujoče se posamičnosti (oz. vrste, kot seštevka teh posamičnosti)! Voda ne zmrzuje zaradi mraza, pač pa zaradi lastne nezmožnosti kljubovanja temu mrazu (kadar vodo »oblečemo« v izolirano cev, takrat tudi ob mrazu ne bo zmrznila).
Znanje – količina naučenih informacij (podatkov) in naučenih spretnosti. Da na tej stopnji razum sploh ni neposredno prisoten, dokazuje, v nadaljevanju, delitev znanja na uporabno (oziroma dejansko) in neuporabno (oziroma formalno).
Tudi vse uporabno znanje ne temelji na razumu, pač pa je lahko zgolj posledica ustrezne izurjenosti, naučenosti. Če te naučijo izdelovati mizo, jo boš znal izdelovati tudi sam. In boš, s tem, izkazal določene zmožnosti upoštevanja posamičnih (čutnemu zaznavanju dosegljivih) dejstev, zmožnost prepletanja teh dejstev, in s tem dospetja do želenega cilja. In boš, s tem, izkazal zmožnost, ki jo izkazuje vsaka ptica, katero nihče ne nauči izdelovati gnezdo (razen »nagoni« in neposredne, njene izkušnje), a ga zna narediti!
Da je »uporabnost znanja« (njegova dejanskost) zares izkaz razumskosti, o tem priča (povsem običajen, tako konkreten, da konkretnejši ne bi mogel biti) šolski predmet »zgodovina«. Vsi se učimo tega predmeta, letnic, imen, dogajanj, a se absolutna večina iz predmeta ne nauči ničesar uporabnega, ne nauči se razumevati (s pozitivno oceno) obvladano (učno) snov, kajti – ko bi bila zmožna tega razumevanja, potem bi prepoznavala (v sprotnih okoliščinah) porajanja povsem enakih stanj, kakršna so bila v (nenehni) preteklosti stanja, vodeča v določene »družbene spremembe«, in bi tak razplet dogodkov ( = nenehno ponavljanje »zgodovine«) onemogočila, bi »zgodovina« potekala samo naprej, v smeri vse višje stopnje sobivanja!
Da, tudi za t. im. »družbena izkazovanja« veljajo naravna pravila (naravne zakonitosti), kajti sestavni delčki slehernega (družbenega) okolja smo bitja, ki smo v prvi vrsti – naravna bitja! Zaradi česar je moč predvidevati bodočnost, konkretno način razpletanja zastavljenih izkazovanj (v prisotnosti, v okviru dejanskega obstoja razuma!).
Večina (večinskega) znanja je zgolj »naučenost vedenj in/ali ravnanj, primernih za okoliščine, v kakršnih so se ta vedenja in/ali ravnanja izkazala kot uspešna«, pomeni, da sleherno odstopanje od teh okoliščin tozadevno znanje izkaže v podobi – neznanja, nezmožnosti raz/reševanja problemov, zahtev živetja.
Pamet – zmožnost (usposobljenost) izvajanja naučenega v okoliščinah, ki temu naučenemu ustrezajo. Do naučenega prihajamo na dva načina (sočasno), na osnovi lastnih izkušenj (spoznanj) in na osnovi tujih izkušenj (spoznanj). Koliko pa je ta pamet zares uspešna, o tem priča uporaba naučenega v smeri uspešne razrešitve težav, s katerimi se soočamo.
Osebnih (lastnih) izkušenj ni potrebno razlagati, tuje pa so vse izkušnje, s katerimi se srečujemo v podobi bodisi učnih snovi, bodisi v podobi (zgolj) določene izmenjave mnenj.
Da takšna pamet zmore biti uspešna izključno v okvirih naučenega, in v okvirih (temu naučenemu) ustreznih okoliščin, o tem govori sleherno stanje, v katerem se izkažemo kot nemočni njegovega reševanja, celo nasprotno – s tem, ko se lotimo (njegovega) reševanja, s tem (neopremljeni z dejanskim, razumljenim znanjem) zadeve samo še (po)slabšamo! O tem, ne nazadnje, priča aktualen »zgodovinski tok«, ki govori o tem, da absolutna večina ni zmožna samostojnega tvorjenja lastnega pre/živetja (pač pa zmore le kot del »od zunaj« organiziranega, delujočega ustroja, opravljati odrejena ji dela, se torej izkazovati v podobah izvajalca, nikakor pa tvorca delovnih vsebin, organizacije delovnega procesa, oblikovanja tržišča…). O tem pričajo vse (in vsaka) »ekonomska kriza«, ki absolutno večino neizogibno pripelje v nezaviden položaj, v odvisnost od pomoči drugih (pomeni, da ne obstaja zmožnost samostojnega življenja, samostojnega zagotavljanja pogojev pre/živetja).
Seveda, takšna stanja se izkazujejo pri (že nekajkrat omenjanem) »sodobnem človeku« v okviru (zgolj) »družbene prerazporeditve moči« (medtem ko vse ostale okoliščine, okolje kot tako, ostaja nespremenjeno), medtem ko v preostali naravi (pri plemensko organiziranih, na »nižjih« stopnjah »civiliziranosti« živečih, in pri »živalskem svetu«) takšne nesposobnosti ni opaziti: živijo kot sestavni del narave, uspešno usklajujejo lastne zmožnosti in potrebe (želje, zahteve), in jih zmore le ekstremna sprememba okolja (denimo trajna suša, ki bi pomorila celotno področje) prisiliti v spremembe, v, na primer, selitev (poiskanje nekega drugega, ustreznega okolja, znotraj katerega bi, znova, zmogli uspešno pre/živeti).
Da, pamet je zmožnost učenja in izbiranja (med različnimi možnostmi), in je značilna tudi za živalski svet.
Um oziroma razum – je danost v podobi najvišje možne stopnje (oblike) mišljenja**. To je tista vrsta mišljenja, ki zmore istočasno vedeti (zavedati se) tako nekega konkretnega (trenutnega) stanja, kakor tudi stanja, ki bo šele nastopilo, kot posledica odvijanja trenutnega. Pomeni, da gre za mišljenje, ki je zmožno vedeti ne le o trenutni danosti (ki se izkazuje kot vzrok nečesa »bodočega«), pač pa tudi o posledicah (torej o tem »bodočem«) oziroma preoblikovanjih (oblikah) te trenutne danosti, pomeni, da je zmožno predvidevati razpletanje (razvijanje) posamičnosti. Zaradi tega je zmožno tvorno delovati na okolje, predvsem pa je zmožno (na temelju abstraktnega mišljenja oziroma posrednega ugotavljanja) prepoznavati tokokroge, pravila, po katerih se vse, kar obstaja, odvija, torej je zmožno ugotavljati t. im. naravne (s tem tudi družbene) zakonitosti.
Je moč razumeti več, kot se da razumeti? Ne, ni. V kolikor namreč obstajaš v podobah zmožnosti »logičnega ugotavljanja«, potem funkcioniraš na istih »valovnih dolžinah«, na katerih funkcionira celotna realnost, ves Svet, pa tisto, kar spoznaš (ugotoviš) tudi razumeš, in obratno – tisto, kar razumeš, tisto tudi ugotavljaš (ugotoviš) kot dejansko poznavanje, kot dejansko znanje. Zapisano drugače: razum je zaslužen za nastajanje učnih vsebin, ki pričajo o razkritjih, pamet je zaslužna za učenje teh učnih vsebin.
Živimo na planetu nagonskega izkazovanja – ves živalski svet in absolutna večina človeškega, deluje po nagonski zasnovanosti, po principu »pogojnega refleksa« (pomeni, da se vsakokrat drugače odziva na vsakokrat drugače izkazovane iste vsebine). Nagoni so izrazito nasprotje razuma, in ker se dve nasprotji ne zmoreta izkazovati istočasno (hkrati), je zgolj zmožnost obvladovanja nagonov (njih zatiranja) tisto, kar omogoča razumsko izkazovanje (principielen, načelen odnos do sleherne vsebine, ne glede na to, da se ta vsebina, v različnih okoliščinah, prikazuje v različnih podobah), obenem pa je pravilno zapisano tudi to, da je razum(skost) tisto(a), kar omogoča to obvladovanje (zatiranje) nagonskega izkazovanja.
Če je neka beseda največkrat zlorabljena, v t. im. človeškem svetu, potem je to, zagotovo, beseda »razumem«, kajti razumeti besedo, termin, ki »govori o nečem« nikakor NI isto, kot je razumeti »tisti nekaj, o katerem beseda govori«.
**o tem bo več zapisanega v nadaljevanju; poznano je t. im. praktično, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje (ki je naravna danost, značilna za ves človeško-živalski svet) in celovito, kompleksno mišljenje, katerega predpogoj (torej njegov sestavni del) je abstraktno mišljenje (zmožnost razumevanja s pomočjo posrednega ugotavljanja), in (še)le ta podoba mišljenja je tisto stanje, ki omogoča razum(skost), dejansko razumevanje celote (določene vsebine)
Za morebitno lažje razumevanje zapišem nekaj odstavkov, ki bodo obenem tudi zaključek tega, prvega dela, govorečega o »vesolju in življenju v njem«.
V čem je temeljna razlika, ki vodi ločnico med pametjo in umom (razumom)? V zavedanju, v tem, ali je zavedanje zasnovano v (lastni) enoviti podobi (kot nedeljena celota), ali v NEenoviti (v podobi posameznih »oddelkov«, med seboj neposredno nepovezanih); iz tega posledično izhaja ne/zmožnost upoštevanja vseh »zornih kotov«, vseh »plati« izkazovanja posamičnosti, s tem tudi ne/zmožnost spoznavanja (razumevanja) celote, njenega načina izkazovanja (naravnih pravil), s tem tudi ne/zmožnost predvidevanja (po sistemu verjetnosti) oziroma ne/zmožnost abstraktnega mišljenja!
Je pri prepoznavanju oz. ugotavljanju odločujoča forma, oblika, zunanjost (čeprav v podobi izkazovanj oz. ravnanj opazovanega) ali je merodajna vsebina? Vsekakor je merodajna vsebina, torej tisto, kar je čutnim zaznavam nedostopno, torej tisto, do česar lahko prodremo šele na posreden način, prek taistih izkazovanj in z zmožnostjo »predstavljati si«, z zmožnostjo abstraktnega mišljenja. Da je temu zares tako, o tem priča sledeče vprašanje:
Bo orangutan, v kolikor ga bodo (s kirurškimi posegi) spremenili v podobo človeka, postal človek (zgolj zaradi tega, ker bo zgledal kot človek, po svojem videzu)? Verjetno se ni težko strinjati, da NE bo, kajti »notranjost« (zasnovanost, značilnosti) bo ostala nespremenjena, torej bo orangutan še vedno ostal orangutan, le kazal se bo v podobi človeka.
Podobno je pri razumevanju, tudi to se (kakor znanje in pamet) deli na dejansko (to je tisto, ki se izkaže z zmožnostjo pravilnega/uspešnega reševanja težav v vseh /različnih/ okoliščinah, torej v vseh /različnih/ podobah življenja) in na domnevno (to je tisto, ki se izkaže kot neuspešno raz/reševanja težav v istem trenutku, v katerem se spremenijo okoliščine /življenja/ in je tisto, ki teh sprememb ni zmožno predvidevati, pač pa jih »dojame« šele naknadno, z določenim časovnim zamikom, torej takrat, ko sprememb ni več možno nadzorovati, jih obvladovati, morda celo preprečiti, pač pa se te spremembe pojavijo kot »gotovo dejstvo«).
Vse na tem svetu se dogaja po načelih »razumem, da je vnos kemičnih sredstev v naravo povzročil njeno oškodovanost, razumem, da je vnašanje kemičnih sredstev v naravo njej škodljivo« in hkratnem »nasprotovanju vnašanja že prepoznanih (kot škodljivih) kemičnih sredstev v naravo ter istočasnem vnašanju nekih novih (kemičnih sredstev), naravi domnevno neškodljivih« (torej gre za nezavedanje preprostega dejstva, da z vsakim vnašanjem, s tem tudi večanjem koncentracije vnašane snovi, rušimo naravno ravnovesje, to je tisto stanje, ki je nujno potrebno za to, da narava nemoteno deluje in nas (s svojim nemotenim delovanjem) neljubo ne preseneča).
Splošno vedenje govori o tem, da so izumrli dinozavri, mamuti, da je izumrl Neandertalec. Pa povprašam: je izumrl tisti kuščar, ki je imel noge, in si je privoščil odpadlost taistih (lastnih) nog, da je lahko postal današnji slepec? Je izumrla jablana, tista izvirna, »divja«? So izumrli (kot vrsta!) vsi tisti, ki so živeli v preteklih, oddaljenih stoletjih? Seveda, da niso, so le umrli, kajti – ko bi izumrli, potem njih vrste več ne bi bilo, kajti če nekaj izumre, potem nima potomstva, potem ne nadaljuje živetja lastnih značilnosti v nekem drugem, »bodočem« času in v neki drugi (drugačni) lastni podobi!
Res je, ni več nekih (konkretnih) podob življenja, kakršne so bile v pradavnini. Res je, na primer, ni več pterodaktilov, vendar – v kolikor so ptice potomke dinozavrov (torej tudi taistega pterodaktila), potem so se ti dinozavri le modificirali, se preoblikovali, se tokom evolucije preobrazili (v svojih podobah) na način, da s to svojo preobrazbo uspevajo reševati težave, s katerimi se srečujejo živeč v povsem drugačnih (spremenjenih) okoliščinah, kot so bile okoliščine, v katerih je živel pterodaktil. In jamčim, da se narava ni trudila znova (in še enkrat) ustvariti (današnjih) slonov (tudi časa ne bi imela, za kaj takega, v kolikor bi jih ustvarjala »iz nič«), po tem, ko so mamuti »izginili« (»izumrli«). Daleč od tega, je raje prepustila evoluciji (torej sami sebi), da je odstranila odvečno velikost in dlakavost (značilno za mamute) in ustvarila nekoliko manjše in manj dlakaste slone!
Da bo še bolj jasno: izumrle so le tiste posamičnosti, katerim je t. im. človeštvo, s sistematičnim pobijanjem (iztrebljanjem) namenil usodo dokončne odstranitve s sveta (denimo ptica, imenovana dodo), medtem ko so se vse ostale, po principu da »življenje vselej najde pot«, zgolj – prilagajale novonastalim razmeram in se jim tudi prilagodile. Ko temu ne bi bilo tako, in ko bi življenje v preteklosti dejansko izumrlo, potem tudi današnjega (v nam poznanih oblikah) ne bi moglo biti, saj sama narava ne bi utegnila (v krepko krajšem obdobju nastajanja življenja) nadomestiti izgubljenega, izumrlega.
In še to (o tem tudi več v nadaljevanju): kako je izumrl Neandertalec, ko pa je pri dobrih 70 % svetovne človeške populacije moč najti njegove genske zapise (in je moč, resda pri spremenjeni formi oz. zunanjosti, pri taistem odstotku najti isto vsebino = nagonsko ravnanje in nezmožnost enovitega zavedanja in nezmožnost abstraktnega mišljenja)?!
Da znati izvajati (početi, delati nekaj) in dejansko razumevati (biti razumen) ni eno in isto, skušam pojasniti s stolom, oziroma z njegovo ne/uporabo.
V t. im. »civiliziranem« svetu je stol postal nekaj povsem samoumevnega, nekaj, kar lajša (naj bi lajšalo) sedenje (s tem tudi tisti del življenja, katerega preživimo sede, v mirovanju). Je odločitev o »sedeti na stolu« izkaz razuma ali (zgolj) naučenosti? Slednjega, zgolj naučenosti.
V kolikor bi bila ta odločitev stvar razuma, potem:
- se majhni otroci izkazujejo nerazumno, torej so po pravilu VSI (od prvega do zadnjega) naravno nerazumsko zastavljeni (razum, biti razumen, je namreč naravna danost, zmožnosti razumevanja se ne da naučiti, naučiti oziroma pridobiti se da le podatke, potrebne za spoznavanje neke /obravnavane/ vsebine, da na temelju teh podatkov /torej na posreden način/ ugotoviš, spoznaš, razumeš to, konkretno vsebino!), zaradi tega, ker raje sedijo na tleh, kot na stolu? Seveda, da se ne izkazujejo nerazumno, zgolj zaradi neuporabe stola, nasprotno, sedijo tam (in tako), kjer (in kakor) jim najbolj prija, tam (in tako), kjer (in kakor) se počutijo najbolj udobno (in svojim dejavnostim = igranju) najbolj primerno, tam (in tako), kjer (in kakor) se počutijo najbolj varne (s tal ne moreš pasti, s stola lahko), pomeni, da raje sedijo tam (in tako), kjer (in kakor) jim je omogočeno najlažje raz/reševati težave (probleme), s katerimi se (skozi lastno igro/raziskovanje) srečujejo v svojem življenju, torej tam (in tako), kjer (in kakor) si ne povzročajo dodatnih, nepotrebnih težav (tudi sedeti /varno/ na stolu se je potrebno naučiti, tudi »navaditi se na žuljenje stola« se je potrebno naučiti);
- se nerazumno izkazujejo vsa okolja, v katerih sedijo na tleh (ali pa si, v najboljšem primeru, pomagajo z uporabo določenih podstavkov, na primer blazin)? Je nerazumno izkazovanje to, da se, po tem, ko (po)ješ nek obrok, sedeč na tleh, sit in zadovoljen, preprosto, zlekneš na tla in se odpočiješ leže? Ne da bi bilo potrebno v vmesnem času (torej med »sedečim uživanjem obroka« in »ležečim počitkom«) izvajati dodatnih aktivnosti, vstati, oditi do ležišča in se uleči? Seveda, da ni, nerazumno izkazovanje, kajti to, da sem že na tleh, mi poenostavlja zadevo (s tem tudi življenje), mi omogoča, da se brez dodatnih (v bistvu nepotrebnih) aktivnosti (truda) tudi uležem! Ne nazadnje: ko bi se izkazovali nerazumno, na primer pripadniki »na tleh sedečih plemen«, živeči v neki džungli, kako bi uspevali sami (torej na temelju lastnih zmožnosti) in brez pomoči »od zunaj« preživeti v okolju, v katerem v nobenem trenutku ne veš, s katere strani (ti) preti nevarnost, v okolju, v katerem ni »socialnih pomoči«, da bi razreševale posledice mojih (lastnih) nezmožnosti?!
Pomeni, da je »sedeti na stolu« dejansko le posledica naučenosti, nikakor razumevanja (razumskosti). Je pa sam stol posledica (produkt) razuma, a le tisti »prastol«, torej tista zadeva, ki je bila ustvarjena »iz nič« (iz ugotovljene potrebe po izdelavi »pripomočka za sedenje« in na osnovi zamisli /predstave o tem, kako naj bi zgledal ta pripomoček), in je s tem, ko je bila ustvarjena, občutno spremenila okoliščine živetja, pomeni, da sodi med stvari, ki (na zavestni ravni tvorcev) razrešujejo ugotovljena stanja in z razreševanjem sočasno ustvarjajo nova (stanja, nove čase = bodočnost). In, mimogrede: tudi maček (in/ali) pes zna sedeti na stolu (tudi ležati, v kolikor je stol dovolj udoben), pa mu, bržčas, zaradi tega ne smemo pripisati razumskosti!
In, če smo že poprej prišli do odgovora »ne«, na vprašanje o razvitejših življenjih, obstajajočih izven »našega« planeta, potem smo sedaj prišli tudi do odgovora na vprašanje o »razumnejših podobah življenja, živečih nekje v vesoljih«: jih ni, kajti več kot razumeti, preprosto, ni izvedljivo!
In, nujno pridodam: že res, da večja količina dejanskega znanja (poznavanja) omogoča širši vpogled v posamično vsebino, a je obenem res tudi to, da mi vse znanje tega sveta ne zmore uspešno pomagati (v smislu uspešnega razreševanja »življenjskih težav«), v kolikor mi ni (naravno) dana zmožnost razumevanja, zmožnost »biti razumen«! Pomeni, drugače, da je zgolj od časa spoznavanja vsebin(e), s tem tudi od količine obstoječega znanja (poznavanja) odvisno to, kaj bom na osnovi spoznanega (in razumljenega) dosegel, kako se bom, na tej isti osnovi, izkazoval, bom, denimo, tehnološko bolj ali manj »razvit« (pa lahko, zaradi tega, neke starejše podobe življenja, od teh »naših«, živeče v »vesolju vesolj«, izkazujejo višjo stopnjo »tehnološke razvitosti«). Ne kaže namreč pozabiti temeljnih, povsem preprostih dejstev:
- celo »vesolje vesolj« je zasnovano iz (vsem) istih osnovnih tvarin;
- v celem »vesolju vesolj« obstajajo (vsem) iste naravne (fizikalne, kemične, biološke, družbene…) zakonitosti;
- stopnja, višja od (dejansko) razumeti, ne obstaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar