O »večnem bogu«
Preskočim, namenoma, ugotavljanje možnosti tega, da nekdo ( = »bog«) obstaja še preden obstaja »čas«, da obstaja izven vsega obstoječega, torej v NEobstoječem (v kolikor naj bi »bog« ustvaril vse, kar obstaja, torej »stvarstvo« kot tako, je moral ustvarjati kot ne-del tega stvarstva, torej je moral biti še preden je bilo vse ostalo, torej je moral biti v »praznini«… pri tej domnevi se pojavi dilema: je »praznina« sploh lahko »praznina«, če v njej nekaj – »bog« - že obstaja?!), in se posvetim le »večnemu bogu«…
Da, »bog« naj bi bil »večen« (in tudi vsemogočen). Dobro. Z ugotovitvijo, da šola(nje) poteka POVSEM ZAMAN, zastavim razlago na sledeč način…
V različnih časih so obstajali različni bogovi, in vsi, od prvega do zadnjega, so bili (po »vedenju« občestva) večni! Občestvo, kakopak, o »bogovih« dovolj ve, ne nazadnje je z njimi v nenehnem stiku, pa informacije dobiva »iz prve roke«, in je tudi res, da »občestvo« vsakega časa »ve vse«… čeprav v vsakem naslednjem času občestvo »ve več od vsega« (saj je znana ugotovitev »danes vemo več, kot so vedeli nekoč«)… pomeni, da so bili vsi bogovi, aktualni v posamičnih časovnih obdobjih, večni (in navdahnjeni z »božjimi močmi«).
Pri tem, kakopak, nastane vprašanje: kaj se je zgodilo s starimi (večnimi) bogovi takrat, ko so jih nadomestili novi? In kaj se je zgodilo z nekdanjo »vse vednostjo«, da jo je nadomestila neka nova, prav tako »vsevedna vse vednost«?! V vsakem času namreč, ponavljam, občestvo VE vse, tudi o »bogovih«, pa ne bi kazalo dvomiti v to »vsevednost« (niti takrat »nekoč«, niti dandanes), saj tudi ostale podobe izkazovanja občestva izpričujejo zasnovanost te »vse vednosti«…
Kakopak, pojavi se tudi obstransko vprašanje: v današnjem svetu obstajajo različni bogovi, različna verovanja, in so še vedno prisotni tako animizem, politeizem, kakor monoteizem… in celo med naštetimi temeljne opredelitve niso najbolj zanesljive (denimo, ko slišim tisti »v imenu svetega duha, očeta in sina« pomislim na TROJICO, ne na enega samega)… in, kakopak, pripadniki vseh posamičnih verovanj »vedo«, da je njihovo verovanje, da je/so njihov(i) bog(ovi) edini pravilen/ni, medtem ko so vsi ostali verujoči »nepravilno usmerjeni«. Pomeni, da mi ni dano ugotavljati o tem, kateri med pripadniki posamičnih verovanj imajo prav, in kateri ne, kajti – prav vsi »dokazujejo« obstoj predmeta svojega »čaščenja« izključno na osnovi trditev (prepričanj), in v popolni odsotnosti kakršnihkoli razumu sprejemljivih dokazov, argumentov. Pomeni, da je Svet dejansko razdeljen (v kolikor domnevam, da imajo vsi prav) na več »bogov«, da je Svet seštevek več stvarstev, da obstaja več praznin, iz katerih so številni bogovi preteklosti in sedanjosti ustvarjali Svet?!
Bojda je, pri teh stvareh, potrebno temeljiti na »zaupanju« ( = verovanju, brezpogojnem verjetju), kajti logika ne zmore tako daleč. Napaka, logika zmore dovolj v dolžino, in natanko toliko, kolikor potrebuje za to, da ugotovi, da je brezpogojno »zaupanje« kot tako (torej takrat, kadar zaupam v neznano) zgolj – izpričana neumnost! Nikjer drugje, v naravi, namreč ni brezpogojnega zaupanja (verjetja), pač pa se morebitno ne/zaupanje oblikuje IZKLJUČNO na osnovi negativnih/pozitivnih izkušenj v odnosu do tistega, čemur ne/zaupaš! In je narava živim bitjem dala »previdnost« in »strah« prav z namenom, da bi jih obvarovala pred (nespoznano ne)varnostjo… in – v kolikor je narava umna, potem je logično sklepati, da je NEumen tisti, ki njene umnosti ne upošteva, ji celo oporeka! Čeprav…
Da, res je, obstaja »večen bog«, celo en sam, za celotno občestvo (vseh časov), »bog«, čigar večnost je/bo natanko toliko večna, kolikor je/bo večno »človeštvo«… »bog«, ki povsem destruktivno posega v Svet (torej se izkazuje v nasprotju z verovanji v »boga stvaritelja, ustvarjalca, tvorca«), »bog«, ki ve vse o vsem (samo včasih ve celo več od vsega, ker se znajde v novih časih)… in ta »bog« je…
Čemu so se porodili »bogovi«? Iz preprostega razloga, ker »človeštvo« ni bilo zmožno razumeti določenih dogajanj, pojavov… obenem pa je čutilo potrebo po tem, da »vse ve«… obenem ni zmoglo te potrebe zadovoljiti z dejanskim poznavanjem, razumevanjem, znanjem… pa si je omislilo »bogove«, ter z njimi zlahka poiskalo odgovore na tisti večni »zakaj« - »ker je bog tako ustvaril/odločil«…
Z nevednostjo samo po sebi ni prav nič narobe, objektivno gledano dejanska vsevednost NE obstaja, in je povsem samoumevno, logično, da nihče ne more vsega vedeti, da niti celotno človeštvo ne zmore vsega vedeti (ko bi vedelo vse, potem ne bi bilo novih odkritij, potem ne bi bilo razvoja!)… in postane narobe, s to nevednostjo, šele takrat, kadar sama sebi zmore (čeprav Nevedna) pričarati takšne razlage, »resnice«, s katerimi svojo radovednost poteši, s katerimi si (v podobi »vednosti«) zmore »razlagati« Svet. In kdor je objektivno NEveden, obenem pa je prepričan v lastno vednost, ta je – neumen!
Pa, da ne bo nesporazumov: obstaja več podob verovanja, obstaja več podob »bogov«, in zaradi tega obstaja dejstvo, ki govori o tem, da tudi samooklicani »ateisti« (tisti-ki-ne-verujejo-v-klasične-podobe-bogov) NISO neverujoči, kajti – verujejo v drugačne »božje podobe«, verujejo v neke druge sile, stvari, pojme, ki naj bi »usodo človeštva krojili/e« (od denarja, oblasti, šolstva, znanosti, zdravstva, farmacije… do cest, orožja, trgovin), skratka, verujejo, da je posameznik nemočen, in povsem v odvisnosti od že omenjenih PREDMETOV, POJMOV…
In je celo res tako, vendar nikakor v razumskem svetu, pač pa izključno v svetu pogojnega refleksa, v svetu nagonov, v svetu nezmožnosti celovitega razmisleka, v svetu, v katerem se tudi moj Tar NE ZAVEDA posledic lastnih ravnanj!
Je svoboda zares svoboda…
… za tiste, ki je niso zmožni živeti? Ni, vsekakor da ni, nasprotno, preraste v lastno nasprotje, v NEsvobodo. Pojasnim, resda z »živalskim primerom«, a nič ne de, skušaj pojasnilo prenesti v t. im. »človeški svet«.
Predstavljaj si živalski vrt. Ima zunanjo ogrado, notranjost pa je razmejena z notranjimi ogradami, ki vrste, sobivanja nezmožne, ločujejo v njih lastno dobro.
So ogrožene samo rastlinojede živali, ker bi jih mesojede požrle?
NE, ogrožene so VSE, rastlinojede NEPOSREDNO, mesojede POSREDNO, a ogrožene so VSE. Poglej…
Recimo, da bi živalski vrt še vedno ostal »skupno bivališče« vseh živali, ki v njem bivajo (pomeni, da bi ZUNANJI zidovi = meje) ostali nedotaknjeni… in bi, da bi živali imele več svobode, odstranili samo notranje ograde. Normalno, levi, tigri, volkovi, medvedi… in še mnogi drugi plenilci, bi – planili na gostijo. In bi se gostili, gostili, lepo živeli, vendar – samo do takrat, dokler ne bi bila še zadnja žival, v podobi njih hrane, na krožniku. Kasneje…
Kasneje bi preostale, mesojede torej, lakota prisilila, da bi se začeli pobijati med seboj, se hraniti drug z drugim. In tudi to bi nekaj časa zadoščalo, za tiste močnejše, ampak… število ( = količina hrane) bi se manjšalo, lakota pa bi še vedno ostala. In bi takšna svoboda trajala natanko toliko časa, dokler zadnja (preživela) žival ne bi požrla predzadnje. In kasneje, zaradi lakote, tudi sama poginila.
Da, zaradi tega so v živalskem vrtu živali ločene, za ogradami, in oskrbniki skrbijo zanje, ker oskrbniki vedo tisti »kako in kaj«. In povsem enako načelo velja za t. im. »človeški svet«: če nisi zmožen, česarkoli, potem tega ne počni. In – če nisi zmožen samega sebe brzdati, in če tega ne zmorejo tudi vsi krog tebe, potem ostajata le dve možnosti. Prva, svobodna, ki se izkaže v medsebojnem žretju, druga, z omejeno svobodo, ki se izkaže v tem, da je tvoja svoboda omejena, a vsaj lahko (pre)živiš!
Ne gre, drugače, v zgolj tozadevno razumskem okolju!
Tudi živali so »inovativne«
Da, zares so, in bom trditev tudi pojasnil.
Da zmorejo, živali, “nadgrajevati obstoječe” (vse tisto, kar zaznavajo s svojimi čutili), da zmorejo sebi v prid uporabljati določena sredstva, okoliščine, in, povsem inovativno, sebi ustvariti drugačne pogoje življenja, to dokazuje...
Vsaka sraka (vrana), ki oreh odnese na cestišče, ga položi tam, kjer avtomobilska kolesa največkrat “tečejo” (da, celo to zmorejo ugotoviti, omenjene ptice, kje je možnost za učinkovito trenje oreha večja!), nato pa počaka, da ga kolo stre in - pozoba jedro... vsaka takšna sraka je inovativna!
Zmorejo tudi organizirano napram, npr. zabojnikom za “embalažo”... pa se prva odpravi (skozi luknjo) v zabojnik, druga čaka zgoraj in podaja tretji, četrti... in le-te bodisi odnašajo (v kolikor ugotovijo, da je predmet zanje “uporaben”), bodisi odvržejo (v okolici, če menijo, da je predmet zanje brez vrednosti)!
In zmorejo v določenih mestih ( = v njim /nekoč/ povsem “nenaravnem” okolju) pume, volkovi, kojoti... jedilnik obogatiti z “domačimi živalmi” (jih lažje ujamejo, pa še pred nosovi se jim sprehajajo)...
In zmorejo ptice gnezditi na dimnikih (lepa, ravna podlaga, čvrsta), pod strehami hiš (naravno zavetje), ali v hlevu (toplo, suho okolje, obenem dovolj muh - hrane)...
So, seveda, da so, tudi živali inovativne!
Enakost, enakovrednost, enakopravnost…
Trdijo, da narava (in/ali “bog”) ustvarja enaka, enakovredna, enakopravna bitja. Potemtakem bi se morala enakost, enakovrednost, enakopravnost v naravi tudi izkazovati, bi jo bilo treba videti (da bi bil njen obstoj dokazljiv)! Zastavim s primerom iz uradno opredeljenega živalskega sveta...
Volkovi (lahko pa razmišljaš o katerikoli drugi vrsti, kajti VSE poslujejo na povsem enak način, kakršnega izvajajo volkovi). Skotijo se enaki, a le NAČELOMA enakovredni in enakopravni. Enakost je pri volkovih izkazana v njih značilnostih, torej vsebinskih opredelitvah, po katerih so vsi volkovi mesojede živali (čeprav so to le neposredno, kajti posredno uživajo tudi rastlinske tvari - takrat, ko je na jedilniku želodec uplenjene živali... in drobovina je, pri zvereh, vselej tisti del plena, ki ga najprej požrejo); vsi živijo v okviru krdela (torej imajo sobivanje nagonsko opredeljeno... in se izven krdela znajdejo le tisti posamezniki, s katerimi je “nekaj narobe” - običajno zaradi tega, ker si znotraj krdela ne zmorejo izboriti ustreznega položaja, pa bodisi sami zapustijo skupino, ker se ne zmorejo sprijazniti s svojo podrejeno vlogo, bodisi so iz skupine izgnani, s strani vodečih samca in samice... bodisi so “le” številčni presežek v okviru konkretne sorodnosti z ostalimi člani krdela, in jih narava sama usmeri v iskanje nekega drugega krdela, in s tem prepreči “mešanje sorodstvene krvi”, posledično degeneracijo... in izven krdela trajno ostanejo le tisti, ki se ne zmorejo vklopiti v neko novo volčje okolje oziroma jih neko novo volčje okolje ne sprejme - v bistvu gre za eno in isto stvar, le da je zapisana z dveh zornih kotov); vsi “tulijo v Luno”; vsi imajo glavo, trup, štiri tace, rep... in to je VSA ENAKOST, ki jo volkovi premorejo (da, zavedam se dejstva, da imajo, načeloma, volkovi tudi zobe, jezik, oči, zavedam se, da se na enake načine izkazujejo skozi igro in/ali delo in/ali “urejanje družbenih razmerij”, pa še bi se našlo, vendar menim, da je zapisano povsem dovolj za razumevanje tega, kar skušam pojasniti). In so si med seboj povsem enaki, v izhodišču, pa čeprav so med mladiči vidne razlike npr. v velikosti...
Pomeni, da so si volkovi enaki le po danih opredelitvah (vrste kot take). In od tod naprej se njih enakost - PRENEHA! Nekateri so bolj iznajdljivi, pa več sesajo, bolje napredujejo, hitreje rastejo, postajajo močnejši... nekateri se tudi kasneje izkazujejo v večji spretnosti, zagnanosti, vztrajnosti... pa celo med volkovi pride do NEenakosti (zaradi česar imajo sobivanje urejeno v podobi povsem hierarhičnih odnosov, in so tisti zmožnejši na/pri vrhu družbenega ustroja, tisti, ki je najmanj zmožen, tisti pa je nekje na dnu, pri repu).
In, da ne ponavljam, zapišem, da je zlahka moč (iz prejšnjega odstavka) ugotoviti tudi to, da so volkovi enakovredni le ob skotitvi (in kasneje niso več, ker si, na temelju izkazovanih zmožnosti nekateri izposlujejo ugodnejše pogoje, drugim pa to ne uspe), zaradi česar tudi niso enakopravni (in je jasen “vrstni red”, po katerem med njimi poteka vse, od hranjenja, do odločanja). In - kamorkoli boš pogledal, v uradno opredeljen živalski svet, POVSOD boš videl, da obstajajo tisti vodeči, in tisti (vodečim) sledeči!
Povsem enaka dejstva obstajajo tudi v “dvonogem svetu”, v obeh vrstah, nagonski, večinski, in razumski, manjšinski: rojevamo se (znotraj obeh vrst) zaznamovani z enakimi značilnostmi (vrste), medtem ko je vse ostalo, naknadno, le posledica - izkazanih zmožnosti! Zmožnejši bo malo “bolj enak, enakovreden, enakopraven”, nezmožnejši pa malo manj.
Absurd, pri vseobčem zatrjevanju o enakosti, enakovrednosti, enakopravnosti je prav v tem, da taisti nagonski svet, ki se sklicuje na enakost (takrat, kadar se znajde v položaju “manjše enakosti” torej neenakosti, in ugotavlja, da je neupravičeno na slabšem od ostalih), zlahka pozabi na to enakost takrat, kadar zmore imeti več od ostalih, torej takrat, kadar mu je dano pridobivati izkaze “veljavnosti”, kadar zmore goltavo hlastati po materialnih dobrinah (po vseh tistih “simbolih” družbene pomembnosti, od količine hrane, prek imetja telefona-televizorja-avtomobila, do obiskov-javnih-prireditev-na-katerih-me-bodo-vsi-videli in do - opredmetenih “potrdil” domnevne osebne veljave, raznih šolskih izkazov, priznanj-za-veščega-gasilca... in jim je sila pomembno celo to, primer neumnosti, na primer, da taisti osebi, kateri zmorejo neposredno čestitati/voščiti, svoje želje sporočajo prek medijev - da bodo ja vsi slišali, kako smo dobri, kako radi imamo osebo, kateri čestitamo/voščimo)...
Vsaka skrajnost je izkaz…
Hopsa, stop! Tu bi pa izjemno veliko napako naredil, ko bi zadevo poenostavil in zapisal eno samo ugotovitev, npr. to, da je (vsaka skrajnost) izkaz nepravilnosti, deformiranosti, obolelosti... kajti tako preprosto v raznolikem svetu - ne gre! Celo znotraj “dvonogega sveta” ni moč po “skupnem imenovalcu” razlagati zadev.
Skušam pojasniti nekako takole: kar je povsem običajno v nagonskem svetu, to v svetu razuma pomeni “stanje-ki-priča-o-deformaciji”, kajti značilnost razumskega sveta je v tem, da ZMORE BRZDATI NAGONE, medtem ko je značilnost nagonskega sveta ta, da je nagonski, da RAVNA IZKLJUČNO PO NAGONIH!
Recimo, da v obravnavo vzamem hranjenje, pitje, čiščenje, druženje, spolnost, in zapišem v podrobneje...
V nagonskem svetu jedo takrat, ko je priložnost za jesti... in se takrat najedo do konca, se “nabašejo”, kajti nikdar ne vedo o tem, kdaj bo naslednja priložnost hranjenja... pomeni, da je v nagonskem svetu povsem “normalno”, da ješ, kadar je za jesti, in da prenehaš jesti šele takrat, kadar več nisi zmožen ničesar dodatnega vnesti vase. Pomeni, da je hranjenje opravilo, s katerim nagonsko bitje, posredno, prihaja do zadovoljstva (sita žival v miru, ugodno počiva)... ne nazadnje: obstaja eno samo “praznovanje”, v katerem ne bi bila hrana in jedača ena temeljnih predpogojev veselja?!
Pri razumskem bitju je hranjenje zgolj aktivnost, s katero organizmu dobavlja potrebno količino tvarin, katerih presnova bo porodila neko moč, energijo, in s tem zmožnost nadaljnjega živetja. Nikakršna zabava, zgolj “nujno zlo”. Kakopak, tudi razumsko bitje raje poje tisto, kar mu je bolj-všeč-od-ostalega, a mu je ta bolj-všeč zgolj merilo pri izbiri hrane, ni mu pa cilj, s pomočjo katerega uresničitve bi dosegel neko zadovoljstvo. Pomeni, da razumsko bitje je le toliko, kolikor potrebuje, in je le takrat, kadar potrebuje (mu telo sporoči, v podobi lakote, da so potrebe izkazane).
Iz tega bi se dalo zaključiti tudi to, da je prekomerno vnašanje hrane v nagonskem svetu nekaj povsem običajnega, medtem ko je v razumskem - posledica/izkaz deformacije, torej psihične okvare (ki priča o tem, da je razumsko bitje, pod vplivi nagonskega okolja, postalo v določenem delu temu okolju enako!).
Popolnoma enako je pri ostalih omenjenih izkazovanjih. Nagonski v pitju išče srečo, razumski se zaveda, da sreče pijača ne zmore dati. Pri čiščenju, kadar to postane redno, pogosto opravilo (a čiščenja ne izvajaš zaradi službene dolžnosti, ker si, npr. snažilka, in ga ne izvajaš zaradi potreb konkretnega prostora, denimo prostora, v katerem predeluješ mleko, pa morajo biti razmere čistosti vselej na ustrezni ravni...), tako pogosto, da objektivno stanje čiščenih površin/predmetov tega čiščenja sploh ne terja, takrat je pri nagonskem bitju takšno ravnanje lahko tudi posledica navade, naučenosti (t.im. vzgoje), medtem ko je pri razumskem bitju NUJNO obsesivno-kompulzivna motnja (tako kot prenažiranje in vse ostalo, česar je več, kot bi ga “smelo” biti za neko razumno delovanje/bivanje), pomeni, da s takšnim ravnanjem razumsko bitje izkazuje izključno “psihično okvarjenost” (ja, na različne načine je moč tozadevno “mašiti” tesnobe, tudi s hrano, tudi s pitjem, tudi z samo/nalaganjem kupa sicer povsem nepotrebnih aktivnosti, tudi s - spolnostjo... a o njej malček kasneje)!
Druženje? Je ena povsem običajnih izkazovanj naravnega sveta, in vsa bitja (tudi razumska) so - naravna bitja. Potemtakem z druženjem ni prav nič narobe, a je v “izvajanju” tega druženja, v njegovem učinkovanju tista govorica, ki, spet, izpričuje tako razlike med obema svetovoma, kakor zmore ločevati med ne/pravilnostmi razumskega bitja. Pojasnim...
Nagonski se radi družijo med sebi enakimi (poglej v “naravo”, in ugotovi, če se motim), torej se družijo s tistimi, ki radi enako vedo o temeljnih zadevah (“gliha vkup štriha”), pomeni, da se družijo s tistimi, pri katerih sebi najdejo potrditev o enakosti (v okviru nekih fizično drugih, a vsebinsko enakih), o ustreznosti/pravilnosti/sprejemljivosti (v odnosu do svojega okolja)... medtem ko se razumski sicer zmore družiti z vsemi (kadar je govora o NEpomembnih stvareh, npr. o vremenu, športu in ostalih “nedolžnih” vsebinah, pri katerih je povsem “normalno”, da ima slednji “pravico do lastnega okusa, mnenja”), a se težko druži z nagonskimi takrat, kadar pogovor nanese na temeljna vprašanja (v okviru katerih je dogovor med njimi možen izključno takrat, kadar je razumsko zasnovano bitje že do te mere psihično deformirano, da je imenitno zdresirano/modificirano in je, po stališčih/ravnanjih o teh zadevah povsem enako okolju!), pač pa si raje (po)išče družbo razumskih sogovornikov (glede na redko posejanost le-teh je družba večih že juhuhu zadetek na loteriji!), s katerimi zmore razpravljati, izmenjavati mnenja, jih argumentirati, na povsem logični, torej razumu sprejemljivi osnovi.
Pomeni, če nadaljujem, da je razumski že s svojo zasnovanostjo obsojen na to, da bo malo “odmaknjen”, tudi fizično, od preostalega sveta, in pomeni, da se ta odmik (z življenjem, s pridobivanjem izkušenj/spoznanj) samo še povečuje. Vendar - kadar se ta odmik realizira v podobi popolne osamitve (torej v podobi nedruženja tako z nagonskimi, kakor z razumskimi bitji), takrat je, spet, na delu - psihična motenost, celo huda.
Spolnost? Dokaj lahka zadeva, čeprav bi se dalo sklepati, na osnovi pogledov v “naravo”, da je zapletenejša. Nagonski udejanjajo spolnost IZKLJUČNO NA svoji NAGONSKI ZASNOVANOSTI, pomeni: ko jim kemični procesi porodijo slo, takrat je moč priti do zadovoljstva izključno v primeru, da tej sli ustrežem, da sem spolno aktiven...
Obstajajo mnenja, da tudi v živalskem svetu ni tako, da se živali parijo “na obdobja”, vendar je tudi način parjenja povsem odvisen od značilnosti/specifičnosti posameznih vrst in okolja, v katerem (od katerega) živijo. Npr. obstaja veliko vrst, ki se parijo takrat, ko je parjenje možno (miši, podgane, kopitarji, celo človekov prijatelj pes - ko ga zagrabi, takrat naskoči), in obstajajo vrste, katerim je “narava” omogočila pre/živetje s tem, da je njih spolno slo obrzdala na določena obdobja (tu so, praviloma, vrste, ki bodisi dolgo nosijo dokler ne donosijo, in vrste, katerih pretirano razmnoževanje bi porušilo naravno ravnovesje... denimo volkovi, ki zmorejo celo načrtovati lasten razplod, in se pripeti tudi to, da leto, dve, morda tri sploh ni novih legel, ker je v okolju natanko takšna količina hrane, kakršna omogoča le pre/živetje obstoječega števila plenilcev).
Potemtakem nagonsko bitje, TUDI DVONOGO, občuje zaradi nagonov, ki ga v občevanje usmerjajo in - v kolikor vem, da bo “družba” že nekako poskrbela bodisi za to, da bo odstranila morebiten neželen zarodek, ali pa za to, da porojen otrok ne bo umrl od lakote... ali pa vem, da je usoda otroka “zgolj” stvar božje volje, pa - če ne preživi, potem je že “bog” tako hotel - potem zmorem seksati z vsako/vsakim, ki mi pride v roke, če mi je vsaj toliko všeč, da vzbudi mojo slo... medtem ko je razumskemu bitju spolnost izključno del sobivanja z osebo, s katero ima dovolj stičnosti, da zmore ugotavljati tisti “imava se rada”...
Da, tisti ljudski rek, ki govori o “ljubezni”, katera gre skozi želodec (skozi sitost, ugodje), ali pa skozi posteljo (spolno sitost, ugodje), tisti, očitno, niti ne ve kaj to ljubezen (imeti nekoga rad) dejansko je! In... ko samo na vseznana Julio in Romea pomislim, hudika, bi bila njuna ljubezen sploh možna, v nagonskem svetu, ko pa je bila njena temeljna značilnost - odsotnost spolnosti?!
Pomeni, nagonski občuje kadar nanese priložnost (kadar ga kemični procesi v slo namenijo), razumski pa zmore sobivanje graditi tudi na drugih, številnih vsebinah, pa mu je spolno občevanje le ena izmed oblik sobivanja. Zaradi tega... je tudi nebrzdana spolnost, pri razumskem bitju, izkaz neke psihične okvare, kakor je izkaz psihične okvarjenosti tudi druga skrajnost, potemtakem absolutna spolna vzdržnost (“narava” je le dala “vse potrebno” za spolno življenje tudi razumskemu bitju)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar