O zgolj tozadevnem razumevanju
Razumevanje in/ali NAUČENO »razumevanje«
Kjer obstaja razumevanje, tam deluje vedno. Razumevanja (dejanskega) se NE da naučiti.
Tudi moj Tar izkazuje (a le na prvi, površen pogled) razumska ravnanja, ki pa to v bistvu niso, pač pa se je, preprosto, NAUČIL »razumevati«. Pojasnim…
V urbanem okolju je praviloma na povodcu. Povodec je resda dolg, dovolj dolg, da mu omogoča relativno prosto (»svobodno«) izbiro poti (oz. gibanja), a, še vedno, meni omogoča, da Tarovo gibanje omejujem, da ga nadzorujem, v smislu varnosti, tako njegove, kakor varnosti okolice, kajti…
V kolikor bi bil brez povodca, in bi na drugi strani ceste zagledal (njemu) mikavno zadevo, bi nemudoma (»brezglavo«), tako kot NENAUČEN otrok, stekel prek ceste. S tem bi tvegal, da ga povozi »avto«, s tem bi tvegal povzročitev prometne nesreče (v kolikor bi ga spredaj vozeč voznik pravočasno uzrl in sunkovito zavrl, medtem ko vsi ostali – za njim vozeči – vozniki, s svojimi odzivnimi časi, ne bi zmogli slediti prvo zavirajočemu). Kakorkoli že…
Spočetka sva imela »težave«, ko sva, denimo, hodila po »terenu«, sestavljenem iz pločnika ( = moja pot) in ob njem ležeče zelenice ( = Tarova pot), in so nama delale preglavice razne ovire, postavljene na samem prehodu s pločnika na zelenico (prometni znaki, drogovi uličnih svetilk, semaforji, drevesa…). Pa – ker je Tar skušal nadaljevati svojo pot ( = po zelenici), in ker sem jaz nadaljeval svojo, po pločniku, in je med nama bilo nekaj metrov razdalje, in ker je povodec tako grd, da se ne želi naučiti »iti skozi oviro«, je prišlo do »zapletanja«: Tar je, ves nebogljen, stal na svoji strani (naprej več ni mogel, ker je bil povodec do konca napet), jaz sem, na pločniku, čakal, kdaj ga bo »pamet srečala«, in bo ugotovil, da mora priti na mojo stran ovire.
Zaradi tega sem začel, na sprehodih, pravočasno govoriti »tu bo treba« (in sem ga, s pomočjo povodca, sočasno usmerjal na »mojo stran«) in je postajal ta »tu bo treba« sčasoma vse redkejši, dokler se Tar ni naučil OPAZOVATI pot, po kateri hodiva, in IZBIRATI stran, po kateri bo šel mimo ovire, tako da sedaj, tudi če je nekaj metrov vstran od pločnika, pred neko določeno oviro pride na »mojo linijo«, gre mimo ovire (po »moji liniji«), potem pa spet nadaljuje po svoje (do naslednje ovire). Kakopak, to deluje le takrat, kadar mu zbranosti (načrtov) ne skazi neka »mikavnost«, ki mu pozornost (tako, kot pri vseh nagonskih, po pogojnem refleksu delujočih bitjih) preusmeri k sebi (in stran od same poti).
Pomeni, da se je Tar NAUČIL »razumevati« ovire na poti (ko bi jih dejansko razumel, bi jih brezpogojno tudi upošteval ter se temu primerno izkazoval – ga »mikavnosti« ne bi vodile v težave).
Na povsem enak način se NAUČIJO »razumevati« vsa nagonska bitja, potemtakem tudi večina t. im. človeškega sveta. NAUČIJO se vsega, tudi »hoditi v šolo/službo« in »menjavati denar za želene dobrine«. Celo tega se NAUČIJO, da se odzivajo na številne »zvonce«, delujoče v »družbi«, »zvonce«, ki zapovedujejo različne odzive. Od šolskega in cerkvenega »zvonca«, prek »zvonca« razprodaje ali novega, še boljšega izdelka, do »zvonca«, ki obznanja »naše največje cankarje/prešerne« in v imenu »našega plemena in svetih triglavov« (in/ali »zvonca« občutne socialne diferenciacije) poziva NAUČENA bitja v agresivnost napram »nam« NEenakim, drugačnim.
Je treba zaupat…
Kar nekajkrat sem že slišal, da “se ne da vsega pojasniti z logiko”, in da “je treba marsikdaj zaupati”. Poglejmo, kako je s tem.
Če ni moč vsega pojasniti z logiko (razumljivostjo, razumevanjem, potemtakem tudi s poznavanjem, z dejanskim vedenjem o nečem), potem so stvari, katere je moč pojasnjevati z NElogiko ( = z drugačnim od logike), potemtakem z NErazumljivostjo, z NErazumevanjem, z NEpoznavanjem, z NEvedenjem o tistem, kar pojasnjujem! Pomeni, da lahko popolnoma vsakdo, izhajajoč iz lastnega NEvedenja, po svoje “razume” in po svoje “ve” o nečem, čemurkoli, kar NAJ bi bilo, po možnosti, celo prepoznavno v podobi dejstva. Potemtakem dejstvo kot tako, NE obstaja, v kolikor se ne zmore vsem in vsakomur prikazati v podobi lastne istosti in s tem tudi dokazljivosti! Pomeni, če poenostavim, da lahko voda zmrzne tako ob svojem ledišču, kakor tudi ob svojem vrelišču, odvisno od tega kako posameznik »razumeva« zadeve (in se to “razumevanje” izkazuje kot popolno nasprotje logičnega)!
Pomeni, če grem korak dalje, da je narava dala možgane po nepotrebnem, če t(akšn)i možgani niso zmožni ločevati niti med objektivnim in NEobjektivnim, če, posledično, niso zmožni razlikovati med dejanskim in umišljenim, kajti dvomim, da se je kdorkoli doslej uspel odžejati z vodo, ki se mu je prikazala v podobi slavne Fate Morgan!
Kakopak, takšno »razumevanje« potegne, brezpogojno, tisti, da »je treba zaupati”. Zaupanje pa je čudna zadeva, ki govori predvsem o umski treznosti tistega, ki se za zaupanje odloča!
Baje je narava (na katero se nenehno sklicujem) opremila vsa živa bitja z orodji, potrebnimi za zaznavanje, posledično za ugotavljanje in prepoznavanje med različnostmi, tudi med okusnim in NEokusnim, varnim in NEvarnim. In bojda je narava tako naredila, da k sleherni NEznanosti prihajaš s potrebno mero previdnosti, kajti le previdnost te lahko obvaruje pred brezglavim skokom v lastno slabo, v lastno škodo.
Pomeni, da je za naravo povsem normalno, potemtakem tudi logično, da zaupanje (oziroma nezaupanje) izhaja šele iz (s)poznavanja, iz (s)poznanega, pomeni, da je NElogično, NErazumno, dobesedno NEumno zaupati v nekaj (karkoli), o čemer niti toliko ne vem, da bi zmogel zaupanje graditi na poznavanju in s tem, posledično, samega sebe trezno, odgovorno voditi skozi življenje.
Verjamem, da “se ne da vsega pojasnjevati z logiko”, tam (in/ali takrat), kjer logika ne obstaja (ali je, zaradi določenih okvar, “zablokirana”). Sicer se pa da, a se je potrebno naučiti tistega “ne vem”, in se je potrebno sprijazniti z dejstvom, da obstaja veliko vsebin, o katerih nihče (pa tudi vsi skupaj) ne ve(mo).
Je razum posledica volje po »biti razumen«?
Obstaja prepričanje, da je moč nerazumsko večino pripeljati (vzpodbuditi) do tega, da bo pričela razumsko delovati. Poglejmo, kako je s tem, kako je z zadevami, porojenimi s strani narave.
Vsako bitje, ki ima noge, jih uporablja. Se ne sprašuje o tem, če bi jih, ali ne, pač pa jih, preprosto, uporablja. Ker jih ima s konkretnim namenom, in ker mu uporaba nog lajša življenje, mu omogoča, da se spretnejše znajde v okviru okoliščin, v katerih živi.
V kolikor pride do spremenjenih okoliščin, v katerih se noge izkažejo kot nepotrebne, morda celo kot ovira, takrat »evolucija« sčasoma poskrbi za razvoj, za ustrezno prilagoditev (bitja na okoliščine), in noge, zaradi neuporabe, najprej zakrnijo, nato odpadejo (seveda – ne v življenjskem času ene same posamičnosti). Lep primer za to je žival, znana pod imenom »slepec« - sodi v rod kuščarjev, pomeni, da je nekoč imel noge, a so mu najprej zakrnele, kasneje odpadle iz enega samega, preprostega razloga: slepec se giblje pod (zemeljsko) površino, pomeni, da rije skozi prst, in za ritje mu bolj ustreza sedanja oblika telesa.
Podobno, vsaj v smislu »odpadlosti nog zaradi njihove neuporabe«, se lahko zgodi znotraj posameznikovega življenja. Sicer sem že o tem, a ponovim: po vsaki dolgotrajni neuporabi nog, se mora posameznik bodisi ponovno naučiti hoditi, bodisi bo dospel do trajne odpovedi spodnjih okončin.
Popolnoma enako je z vsemi deli, iz katerih so sestavljena bitja. Zaradi redne neuporabe pride, skozi čas, do odpovedi, postopoma do odpadlosti (pomisli na rep, s katerim so se krasili naši prapredniki), znotraj življenjskega obdobja pa do deformiranosti (in, s tem, ne samo neuporabnosti, pač pa tudi obolelosti). Veliko (kroničnih) ledvičnih obolenj je povzročenih zgolj zaradi nezadostnega vnašanja tekočine v telo (da, ledvice, noge, roke… je potrebno »siliti« v delovanje, jih »obremenjevati« v okviru zadolžitev, za katere so ustvarjene, katerim jih je narava namenila). In natanko ENAKO je z možgani!
Pomeni, da možgani NE sprašujejo o tem, če naj delajo ali ne, možgani, preprosto, MORAJO delati! Obenem sodijo (možgani) med tiste dele slehernega življenja, na katere ne moremo neposredno vplivati, v smislu odločanja o njih uporabi. Srce bije, samo od sebe, ne sprašuje za dovoljenje. In možgani delujejo, tudi takrat, kadar ugotavljaš, da »ni čas za razmišljanje«, tudi takrat, kadar se odločiš »dati možgane na pašo«. So središčni del življenja, so računalnik, ki zajema, nenehno, informacije iz okolja, ki nenehno te informacije melje, jih obdeluje (pomisli na »sanje« - ti spiš, torej se ne odločaš o tem kaj boš »počel« z možgani, oni ti pa, sami od sebe, »vrtijo film«)… je pa res, da se večine tega početja možganov NE zavedamo, večinoma namreč poteka podzavestno.
V kolikor bi se zgodilo, da možgani ne bi bili »polno obremenjeni« (v svojem delovanju), bi se, posledično, v evolucijskem smislu, temu ustrezno tudi razvijali. Z drugimi besedami – »odvrgli« bi svoj odvečen del, bi se zmanjšali, bi se prilagodili konkretnim potrebam (znotraj konkretnih okoliščin) in bi, kakor »slepec«, denimo, »ostali brez nog«, oziroma bi naredili nasprotno od tistega, kar so naredili v preteklosti, ko so se, zaradi vse zahtevnejših »operacij« (del), s katerimi so se srečevali predniki »človeštva«, večali, spreminjali! In bi razvijali tisti(e) del(e), katere(ga) bi potrebovali za svoje delovanje.
Ne verjameš? Skušaj dospeti do informacij o Ajnštajnovih možganih: že pogled nanje je zadoščal, da so proučevalci ugotovili to, da so MANJŠI od povprečnih možganov, obenem pa imajo za 15 % VEČJI čelni reženj (to je tisti del možganov, ki je, med ostalim, zadolžen za t. im. abstraktno mišljenje, ki je PREDPOGOJ razuma) od čelnega režnja povprečnih možganov. Torej MANJŠI možgani (kot celota) z VEČJIM čelnim režnjem (»razumskim delom«).
In razmisli o tem: glede na to, da razvoj (evolucija) »človeštva« poteka vsem enako dolgo obdobje, kako to, da se vsi NE razvijamo (posledično tudi izkazujemo) na enak način?! Morda zaradi različne zasnovanosti?
Pomeni, da možgani delujejo, in v njih (znotraj njih zmožnosti) ni ničesar »v rezervi«. In če sam NE morem vplivati na funkcioniranje (lastnih) možganov (pač pa le-ti delajo, nenehno, »po svoje«), potem tudi nekdo drug tega NE zmore. Jih ne zmore spodbujati v tej obliki, da bi pognal, aktiviral domnevno zastal, neuporaben njih del (funkcije)! Pomeni, da NI nekega »ozaveščanja«, s katerim lahko iz NErazumsko delujočega bitja narediš razumsko delujoče! Pač pa gre za preprosto dejstvo: kakor je zasnovano, v okviru tega zmore delovati. Z nogami lahko hodim (ne morem leteti), z razumom sem lahko razumski (brez njega pa ne).
Dejansko poznavanje učnih vsebin
Da je javno izobraževanje povsem nepotrebna zadeva, vsaj v obstoječi podobi, o tem mrgoli dokazov. Morda je še najbolj znan, in prav "imeniten", dokaz, ki smo ga nedavno doživeli v obliki trditev (celo!) "doktorjev znanosti" (obe besedi namenoma dajem v navednice, ker omenjeni s svojim tozadevnim znanjem izkazujejo popolno odsotnost razumevanja realnosti, pomeni, da izkazujejo zgolj naučenost podatkov), ki so prepričali (sebi enako nedojemljive "politike"), da "je država slab gospodar in da bo bolje uspevala, če bo odprodala imetje" (pa ne rezidenc, raznih ministrskih palač, torej gradbene šare, ki je povsem NEproduktivna, v ustvarjanju nekih novih vrednosti, a tako produktivna v ustvarjanju neumnih odločitev, in, kakopak, hudih posledic taistega odločanja!), imetje v podobi GOSPODARSKIH obratov (torej produkcijo, edino sredstvo, s katerim lahko njen lastnik/imetnik dejansko ustvarja nek družben proizvod, ter s tem samemu sebi zagotavlja tako odločitev o zaposlovanju, kakor tudi odločitev o porabi ustvarjene presežne vrednosti = "dobička"). In je država, kakopak, poslušala te "strokovnjake" ter - sama sebi spodrezala "vejo"! Kajti...
Ni ga (samostojnega) podjetnika, kateremu bo med prvimi stvarmi v mislih tudi zagotavljanje ustreznih socialnih stanj (družbenega) okolja, pa da bi se odrekel lastne pogoltnosti in zaposloval tudi v primeru ne-pretirano-visoke-donosnosti, pač pa sleherni tovrsten posameznik stremi predvsem k temu, da SEBI ustvarja zadovoljstvo, in zaposluje le toliko (in na takšne načine/plačila), kolikor (in kakor) njemu ustreza, v dejavnosti, ki bi jo lahko preprosto poimenovali "vloži čim manj (stroškov) in pobaši čim večji izplen"!
Kaže, da omenjeni "doktorji znanosti" ne zmorejo niti preprostega računanja, s katerim bi ugotovili, če je država prihranila, s tem, ko je, na eni strani, odprodala gospodarstvo (ter, kar sproti, porabila s prodajo pridobljen denar), in, na drugi strani, prevzela zagotavljanje socialnih pomoči vsem brezposelnim (ki so to postali IZKLJUČNO zaradi neumnosti politikov, zaradi neumnosti občestva, pravzaprav zaradi nagonske zasnovanosti večine), občutila znatno upadanje kupne moči (s tem tudi zmanjšanje priliva v davčno blagajno, in priliva "prispevkov" iz plač) ter, med ostalim, tudi zaznala porast stroškov na področju zdravstvenih uslug (brezposelna oseba, oseba z negotovim socialnim položajem, zagotovo ni zadovoljna, in to njeno nezadovoljstvo se odraža tudi na zdravju), obenem pa je, s tako začrtano "politiko", pripeljala do rasti "družbenega nezadovoljstva", pa je samo vprašanje kdaj bo "zgodovina" zopet pokazala zobe!
O tej, uvodni temi, le še to: pravilna ugotovitev bi bila, da "država zagotavlja sebi relativno ekonomsko neodvisnost, s tem, da ima svoje gospodarstvo, in da je res to, da državo vodijo NESPOSOBNI, neprimerni "kadri", pa bi bilo treba zagotoviti menjavo kadrov in obdržati nadzor (last) nad gospodarstvom"! Kajti gre za isti princip, kot pri kmetiji: če kmet proda svojo kmetijo, potem zagotovo ne bo mogel od nje neodvisno živeti, pač pa se bo lahko le udinjal nekemu novemu gospodarju. Zdaj pa - če je kmet nesposoben, potem si drugačne "usode" verjetno niti ne zasluži, in je, v smislu (pod)uka, dobro, da se znajde v vlogi hlapca (če ima to srečo, da ga, nesposobnega, nov gospodar zaposli)!
Omenil sem, v naslovu, nekaj o tozadevnem poznavanju učnih snovi, tistih, dosegljivih občosti, pa se odločim za predmet "biologija". Ne gre za neka visokoleteča znanja, pač pa prej za osnove, med katerimi so tudi vsebine, ki pripovedujejo o nastanku, razvoju človeka, in o tem, po čem se človek razlikuje od preostalega, živalskega sveta. Že dolgo se ukvarjam s stvarmi, s katerimi se sicer ne bi (tako imam tudi odprt "profil" na fejsbuku, nekoč pa sem imel aktiven tudi blog, v okviru časopisne hiše, s katero sem sodeloval), ker je moč znotraj teh stvari ugotavljati pretežno popolno neumnost! A sem, kljub temu, sodeloval v tovrstni "izmenjavi mnenj" ter na tak način ugotavljal stanja po vprašanju UMSKIH zmožnosti sogovornikov. Tako da sem, vsem ostalim oblikam tega ugotavljanja, dodal tudi to.
Da, beseda kot taka popolnoma zadošča za prepoznavanje vsebine slehernega, s katerim to besedo izmenjuješ: ugotavljaš "načelnost", dejansko poznavanje obravnavanih vsebin, dejansko razumevanje istih, in, seveda, razumevanje nekih "novih okoliščin", podanih v podobi pojasnil, trditev, dokazovanja drugačnosti od tistega, v kar je sogovornik prepričan/naučen (mimogrede: razum RAZUME /to je njegova temeljna značilnost/ pojasnjevano in z argumenti = dejstvi, obstoječimi v realnosti, izkazano/dokazano... in kadar gre za neka splošna, vsakodnevna dejstva, vsem dobesedno "na očeh", in ne za neko jedrsko fiziko, na primer, takrat takšna dejstva VSAKO razumsko bitje MORA razumeti!). Kakorkoli že, med vprašanji, katera sem zastavljal sogovornikom, je bilo tudi o tem, če mi lahko pojasnijo vsebinsko ( = bistveno) razliko med človekom in živaljo.
Tu in tam sem slišal trditev (brez kakršnekoli razlage te trditve oz. njene vsebine), iz "topa izstreljeno" in zgolj naučeno (a NE tudi razumljeno!), o "človeštvu, sestavljenem iz razumskih bitij", a pustimo tovrstne trditve, v tem trenutku, pri miru, kajti: - tudi o ploščati Zemlji, o Soncu, vrtečem se okoli Zemlje, ne nazadnje o atomu, kot najmanjšem nedeljivem delcu... je šola razlagala. - šola je zgolj "prenašalka" (spo)znanj, medtem ko se spoznanja, skozi čas, dopolnjujejo, spreminjajo (in traja, včasih dolgo - pomisli na okroglo Zemljo, je tisočletja potrebovala, da je zašla v učno snov - kar pomeni, da ne kaže nekritično sprejemati vsega, česar se učiš, v kolikor vidiš, da obstajajo razhajanja med učenim = teorijo in "življenjem" = prakso). - je res, da je človek razumno bitje, a JE RES tudi to, da "človeštvo" ZAGOTOVO NI razumno (a bi MORALO biti, ko bi bilo zares sestavljeno izključno/ali vsaj pretežno iz razumskih bitij).
Kakorkoli že, odgovori so bili sila pestri in enega samega (zadovoljivega) nisem prejel, v okviru katerega bi bilo izkazano vsaj osnovno znanje o vsebinah, "učenih" skozi učno snov! Torej enega samega odgovora, ki bi ga lahko upošteval (vsaj pogojno) v podobi "pravila", v podobi značilnosti, danih vsem in značilnih za vse (vrste se med seboj razlikujejo po določenih, specifičnih značilnostih, in znotraj vsake vrste ima njen vsak pripadnik iste značilnosti/zmožnosti/ravnanja). In sem poslušal pojasnila o "hoji v trgovino", o "vožnji avtomobila", o "uporabi orodja"... celo do tega, da "se človek razlikuje od živali po tem, ker veruje v boga" (mimogrede - v katerega? in - kaj je s tistimi, ki verovanja ne prakticirajo?), skratka - VSA pojasnila so se nanašala izključno na specifičnosti v načinu življenja (torej na izkazovanja, na POSLEDICE), in enega samega nisem prejel, ki bi bilo zmožno prodreti globje ter dospeti do VZROKOV (naravnih danosti/zasnovanosti) teh (navedenih) izkazovanj ( = posledic)! Pomeni, da so se VSA pojasnila nanašala IZKLJUČNO na tiste stvari, katere je moč zaznati s ČUTNIMI ZAZNAVAMI (in NE z razumom, s samim mišljenjem).
Pa je tako preprosta zadeva, glede teh vzrokov: ves človeško-živalski svet se med seboj razlikuje IZKLJUČNO po tem, da je za človeka značilen razum, za ostala življenja pa nagoni! In V ČEM je VSEBINSKA razlika, med obema stranema razvrstitve? V tem, da človek ZMORE tvoriti tako sedanjost, kakor tudi bodočnost (zmore delovati do te mere na okolje, da ga spreminja = izboljšuje = razvija, skratka, da deluje na način, da NE ogroža okolja, v katerem živi, in s tem, posledično, tudi sebe!), medtem ko preostala življenja zmorejo zgolj živeti v nekem danem okolju, se nanj (vsaj relativno) prilagoditi, NE ZMOREJO pa ga tvoriti v smislu (dejanskih) izboljšav, v smislu napredovanja, razvoja (mar ni čudno, to, da je sila malo tistih, znotraj človeštva, ki se izkazujejo z nekim "samo sebi svojstvenim načinom", mar ni čudno to, da je sila malo tistih, katerih "oblast ne pokvari", mar ni čudno to, da so redki, ki se ne uvrščajo po sistemu "naš-NEnaš", pač pa svoja mnenja, odločitve, ravnanja izkazujejo na temelju konkretnih vsebin in neodvisno od okoliščin, v katerih se sami znajdejo?!).
Dejstvo, je težava, kadar NE VEŠ kaj je to razum (kako deluje, kako se izkazuje), obenem pa temeljiš na učni snovi, s tem pa si tudi zase prepričan, da si - razumen (čeprav, v nasprotju od razuma, ki PREDVIDEVA posledice lastnih ravnanj, posledice lastnega delovanja ugotavljaš šele z zamikom, takrat, ko se dejansko pojavijo, pa še takrat so "drugi" krivi, da ti, v lastni nezmožnosti, nisi uspel).
Vem, se zavedam, da, po vsej verjetnosti, s svojimi zapisi porajam najmanj "poglede čudenja", češ "ta pa ni pri pravi", a kljub temu tvegam, in zapisujem. Upajoč, da bo nekoč dejstvo tudi prepoznano kot tako, kot dejstvo. In da bodo "geniji" (končno) postali - povsem preprosti razumski ljudje, ki so se odločili delovati na posameznih področjih in na istih odkrivati (logiki, razumu) povsem sprejemljive, razumljive "naravne in družbene zakonitosti".
Vzrok je vselej V, in NE izven
Kadar skušaš določeno posamičnost pojasnjevati z nečim, kar se nahaja IZVEN nje (torej ni njen sestavni del, ni del njene naravne zasnovanosti), je popolnoma vseeno, če tistemu, kar naj bi opredeljevalo to posamičnost, praviš »bog« ali pa »politik«, »denar«, »družben sistem«, »banka«… v vsakem (takšnem) primeru VERUJEŠ, da se posamičnost izkazuje na določene načine zaradi nečesa drugega, in ne zaradi sebe (zaradi svoje zasnovanosti). Pa poglejmo, če je to res tako.
Drevo je drevo, načeloma se, po vsebinski plati, med seboj bistveno ne razlikujejo, drevesa. Gre za rastje, ki se izkazuje v svoji oleseneli (bolj ali manj čvrsti) podobi, za rastje, ki poganja na deblu in se razrašča v krošnjo (ki, običajno, sega nad preostalo rastje – grmovje, trave, rože).
Nekoč je bilo drevo pradom človeka. Kakor opica, tako si je tudi davni prednik človeka drevo izbral za svoje zavetje, za prostor, ki mu je nudil občasno (po potrebi) dnevno zavetje in stalen ter relativno varen nočni počitek. Pomeni, da je prednik človeka živel v drevesnih krošnjah? Ne, pomeni, da je del svojega časa preživel v njih, medtem ko je preostali del, v iskanju hrane, preživel izven njih, celo na tleh. Potemtakem je bil kombinirano drevesno-talno bitje, natanko takšno (po okolju, v katerem je živel) kot so, še vedno, večinoma opice.
Seveda, v času drevesnih plodov ni imel potrebe po tem, da bi pogosto zapuščal svoj varen kot (krošnjo), je hrano našel v podobi drevesnih plodov. A kaj, ko ti plodovi potrebujejo čas, za to, da sploh nastanejo, in da dozorijo ter se zreli ponudijo v zaužitje, pa še takrat, ko dozorijo, zmorejo obstati relativno kratek čas na vejah – prezreli, preprosto, (od)padejo na tla. In tudi sicer so, ti plodovi, številčno omejeni, jih ni v nedogled, da bi tudi v nedogled tešili lakoto vseh tistih, ki se z njimi (občasno) hranijo. Pomeni, da je tudi prednik človeka MORAL večinoma hrano iskati na tleh (kakor to, še vedno, počno opice).
V preteklosti se je zgodilo nekaj, kar je radikalno vplivalo na prednika človeka, da se je le-ta odločil preseliti se, in zamenjati drevesno krošnjo (začetni dom) za tla (novi dom). Da se je, skratka, odločil (besedo »odločil« uporabljam pogojno, ker dvomim, da je šlo za zavestno odločitev, pač pa mislim, da je bila sprememba bivališča povsem nagonsko pogojena) o tem, da ne bo več v krošnji iskal svoje postelje in pribežališča, pač pa bo spal kar na tleh, morda v zavetju neke jame (brloga). In se, s tem, izpostavil krepko večjemu tveganju (v odnosu napram preostalim plenilcem), kot je bilo tveganje v času, ko je krošnja določenim plenilcem (tistim, pač, ki nimajo zmožnosti plezanja na drevo oziroma jim okolje drevesne krošnje onemogoča takšno učinkovitost plenjenja, kakršno so zmožni izkazovati v svojem okolju, na tleh) onemogočala ogrožanje tega prednika človeka.
Ta »nekaj«, kateri se je pripetil, se je pripetil za VSA v krošnjah živeča bitja, kajti narava (konkretno naravno okolje) se NE ZNA spreminjati na način, da se za nekatere spremeni tako, za druge pa drugače (trava raste za vse enako, suša pomori zelenje za vse enako, gozdni požar uniči rastje za vse enako), pomeni, da bi se VSI v krošnjah živeči MORALI NA ENAK NAČIN ODZIVATI (in se, v nadaljevanju, tudi razvijati), da bi potemtakem tudi opice morale slediti poti prednika človeka, in da bi, če nadaljujem v tej smeri, tudi opice morale biti danes povsem enake človeku! KO bi o posamičnosti (s tem tudi o vrstah) dejansko odločalo okolje! Pa niso!
Res je, okolje (posledično način življenja) in posamičnost, živeča v tem okolju, se medsebojno pogojujeta. A le do določene mere, do mere (meje), ki jo lahko obravnavamo kot NARAVNO ZASNOVANOST. Ali, povedano drugače: posamičnost se lahko do določene meje prilagaja okolju, NE ZMORE pa se spremeniti na način, da bi postala popolno nasprotje sama sebi! Človek, denimo, ima noge in roke (tako, kot jih je imel, v pradavnini, njegov prednik, tako, kot jih ima opica, tako, kot jih imajo številne druge živali – pa čeprav tem, njihovim nogam in rokam, pravimo taca, šapa, karkoli že, gre za štiri okončine, s pomočjo katerih se te živali gibljejo, si z njimi tudi pomagajo oziroma jih uporabljajo za neke druge aktivnosti, s katerimi se izkazujejo), vendar – ne zmore leteti. Ne, ne zmore, čeprav je od nekdaj pogledoval v nebo, za pticami, čeprav ga je to pogledovanje pripeljalo do tega, da je iznašel način, s katerim si je občasno letenje omogočil, a sam po sebi, brez umetnih kril, letenja NI zmožen. Pomeni, da sama želja (po letenju, ali katerakoli druga) ni dovolj, da bi se dogajale (evolucijske) spremembe, pač pa je potrebno nekaj drugega, nekaj, kar je zapisano v zasnovanosti, naravni, sleherne posamičnosti (vrste). In – tudi opice se ozirajo proti nebu, pa ne zmorejo ustvarjati umetnih kril.
Res je, s tem, ko je prednik človeka zamenjal svoje življenjsko okolje, s tem so se porodile tudi TELESNE spremembe. Spremembe ŽE OBSTOJEČEGA, in prav ničesar novega ni izraslo (se porodilo) temu predniku človeka, nasprotno – celo manko je dočakal (s tem, ko ni več živel v krošnjah, ni potreboval repa, da bi se z njim oprijemal vej, in mu je le-ta sčasoma odpadel).
Kakopak, obstajajo, še vedno, tisti, ki »vedo«, da je »bog« ustvaril človeka, in »vedo«, da sta bila »Adam in Eva« (od »boga ustvarjena človeka«) brez repa, a tem, žal, ni najbolj jasno to, kaj je trtica, in ti, kaže, ne vedo za primere (redke, resda, a še vedno prisotne), v katerih dojenčkom kirurško odstranijo repe (kadar se »narava« poigra in dosledno ne upošteva odpadlosti repa, pa ga, tu in tam, nekomu nameni).
Res je, spremenile so se noge, zravnale so se, sčasoma, stopala so pridobila bolj plosko podobo, da bi zagotavljala večji oprijem tal, večjo stabilnost. Res je, telesna drža se je spremenila, bolj se je zravnala, kajti v savani je bilo potrebno (prek visoke trave) stoje oprezati za morebitno nevarnostjo. Res je, s prijemanjem drugačnih stvari (kot so drevesne veje) se je spremenila tudi roka, še najbolj dlan. In je res, da so se v drugačnem okolju (v drugačnih okoliščinah) pokazali tudi drugačni problemi, na katere se je prednik človeka moral priučiti, pa so se, s tem, spremenili tudi možgani. Vendar…
Tudi med opicami obstajajo, ki živijo na tleh, denimo gorske gorile. In je tudi njim odpadel rep. In so se tudi one morale naučiti določenih vsebin, v odnosu do lastnih prednikov (ki so, utemeljeno domnevam, kakor vse opice, nekoč iskali zavetje v krošnjah), da so se uspele uspešno prilagoditi novim pogojem živetja. Z drugimi besedami: tudi gorske gorile so izbrale tla za svoje življenje (kakor človek), pa so ŠE VEDNO – gorske gorile (opice). Kar pomeni?
To, zgolj to, da »okolje« (tako naravno, kakor t. im. družbeno) lahko DELUJE na posamičnost (vrsto), je pa NE MORE vsebinsko spreminjati, NE MORE spremeniti njene naravne zasnovanosti. Te različne zasnovanosti so se dogodile časovno krepko nazaj, celo »tik« pred tem, ko se je življenje tega planeta »odločilo« porazdeliti se v več smeri, in je del tega življenja zlezel iz vode, na kopno. Od takrat naprej pa so se te različne zasnovanosti samo razvile, se izpopolnjevale, a IZKLJUČNO znotraj zasnov(anosti), kajti »od zunaj« ničesar niso mogle zaužiti ali vdihniti, popiti, da bi se tisti »zunanji nekaj« vrasel vanje, da bi postal njih del, celo tisti del, ki bi pogojeval nadaljnji razvoj. Pomeni, če se vrnem k človeku in/ali opici in/ali človečnjaku (nagonsko, človekoliko bitje, denimo Neandertalec), da ŠE VEDNO obstajajo RAZLIČNE vrste, ki živijo v ISTEM naravnem okolju (če tlom lahko tako porečem) in ki bi MORALE biti danes povsem enake (bi morale postati ISTA vrsta), KO bi zares okolje odločilno pogojevalo evolucijo (razvoj), in ko ta razvoj NE bi bil odvisen od same naravne zasnovanosti!
Ne nazadnje, kaj pa je sploh to »okolje«, denimo »človeško«? Nič več, nič manj kot zgolj – seštevek posamičnosti ( = posameznikov), pa kakršen je pretežni del teh posameznikov, takšno zares je tudi »okolje«. Se sicer zmore navzven (in zgolj domnevno) spreminjati (se lahko izkazuje na različne načine, in je, takrat, ko se relativno ugodno počuti, bolj zadovoljno, s tem bolj umirjeno, s tem manj težav povzročajoče, a se izkaže v povsem drugačni podobi takrat, ko količina ugodja pade pod želeno raven, in je to moč opaziti dobesedno pri vseh NAGONSKIH vrstah, in v vseh okoljih, tako v »človeškem«, kakor v živalskem). Z drugimi besedami: sitost (pa ne samo sitost v smislu nahranjenosti s hrano, pač pa tudi nahranjenosti z ostalimi »dobrinami«, ki v odnosu med posameznikom in »okoljem« razvrščajo na »družbeni lestvici«) poraja umirjene, »pridne« posameznike (in s tem tudi umirjeno, »pridno« celoto = okolje), medtem ko lakota vzbudi (tako pri posamezniku, kakor pri okolju) povsem drugačne načine izkazovanja. A se vsebina, dejanska zasnovanost, s tem NE SPREMENI, niti za pikico (ko bi se, bi se, skozi čas, spreminjala tudi izkazovanja teh posamičnosti/okolij, a se ne).
Naučiti nekoga, ki nima lastnih kril, leteti (brez pripomočkov)? Nemogoče. Naučiti nekoga, ki nima pljuč (ribo, denimo), da bo preživel na kopnem? Nemogoče. Naučiti nekoga, ki mu ni dana razumska zasnovanost (pač pa je nagonsko zasnovan), da bo postal razumen?
Nemogoče. In, z druge strani: kdor ima krila, ima NAČELOMA možnost letenja (samo načeloma, kajti tudi med pticami so neleteče!), kdor ima pljuča, ima NAČELOMA možnost živeti na kopnem (samo načeloma, kajti delfin brez vode = lastne »zmočenosti« pogine!), in kdor ima zmožnost abstraktnega mišljenja, ima NAČELOMA možnost biti razumen oz. razumski (samo načeloma, kajti zmožnost abstraktnega mišljenja imajo tudi umobolni, vendar nimajo sočasnega zavedanja realnosti… in zmožnost abstraktnega mišljenja imajo tudi razumsko zasnovani posamezniki, tisti, katere je nagonsko okolje do te mere spravilo v svoje kalupe, v fazi njih odraščanja oz. dozorevanja, da jim je razumsko delovanje okrnilo, deformiralo!).
Politiki pogojujejo okolje? Res? Se takšni že rodijo, takšni pogojevalci? Jim je »usojeno« to, da bodo politiki? Daleč od tega: rodijo se kot povsem običajni rojenci, in OKOLJE je tisto, ki jih IZBERE za politike, jih ustoliči na položaje, jim da moč odločanja! In okolje je tisto, ki izbira po sistemu sebi všečnega. In okolje je tisto, ki ne premore zmožnosti enovitega zavedanja, potemtakem tudi ne zmožnosti ugotavljanja »značajev« in sposobnosti izbranih, pa izbira po sistemu »ta je pa meni enak, pomeni, da ga »razumem«, in mi je všeč«.
Mediji pogojujejo okolje? Nimam »daljinca« (če se mi že vstajati ne da, da bi preklopil program) in MORAM gledati/poslušati neumnosti? Ne moram, a kaj, ko mi te neumnosti, kaže, povsem ustrezajo, ker enako tudi sam zmorem »razmišljati«, ker enako tudi sam zmorem »dojemati« svet, ker za zahtevnejše (in meni tako drugačne vsebine/programe), preprosto – nisem zmožen! In, ne nazadnje: razum NE VERJAME kar tako, slepo, razum premore DVOM, razum premore POTREBO po tem, da stvari PREVERI (preden ugotovi njih resničnost), pomeni, da bo razum prav zlahka »preklopil program«, ko bo ugotovil, da je ponujeno neumno (se NE bo pustil »poneumljati")!
Ne, ne, popolnoma vseeno je, če veruješ v tega ali onega »boga«, popolnoma vseeno je, če je ta »bog« v podobi »medijev«, čim veruješ, da je vzrok tebe samega (tvojega početja) IZVEN tebe samega, že izkazuješ NErazumevanje temeljnih zadev, že izkazuješ svojo NErazumskost!
In, mimogrede, da bo, morda, lažje razumljivo: če »okolje« (nekaj IZVEN posamičnosti) brezpogojno pogojuje posamičnost, povej – čemu različne tvari, različne vsebine zmrzujejo pri različnih temperaturah (če je zmrzovanje odvisno od »mrzlega«, bi bilo to »mrzlo« za vse enako)! Morda zaradi tega, ker ISTI dejavnik RAZLIČNO vpliva na RAZLIČNE vsebine (vrste, zasnovanosti)?
In, razmisli, za zaključek: bi bilo lačno »človeštvo« kaj bolj zadovoljno, ko bi mu »mediji« ponujali same kakovostne, "pametne" vsebine?!
Je Zemlja okrogla ali ploščata?
»Danes vemo veliko več (kot so vedeli nekoč)«, je splošna prepričanost.
BEDARIJA! Danes absolutna večina zgolj razpolaga z večjo količino podatkov, le-teh pa NE »vidi«, NE razumeva prav nič drugače, kot jih je »videla«, »razumevala« v preteklosti, takrat, ko je uradno veljalo, da »je Zemlja ploščata«.
Nagonska zasnovanost je danost, naravna, katere NI MOČ spreminjati, pa je obsojena na delovanje (izkazovanje) v podobah »pogojnega refleksa«. Kajti njeno »razumevanje« ( s tem tudi »vedenje«) poteka IZKLJUČNO znotraj čutnega zaznavanja (pomeni, da dojema le tisto, kar zmore s pomočjo čutil zaznavati), obenem pa so njene zaznave le delne (in med seboj ločene), kajti NEenovitost zavesti (zavedanja, spomina) ji preprečuje sočasno ( = hkratno) upoštevanje različnih spoznanj (ugotovitev) o isti stvari (vsebini).
In, ker ŠE VEDNO »vidi«, »razumeva« (ta, absolutna večina) samo v okviru čutnih zaznav, se lahko le NAUČI »vedeti« o tem, da je »zemlja okrogla«, medtem ko, še vedno, realnost (konkretno življenje znotraj konkretnih okoliščin) vidi v njeni »ploščati« podobi.
KO bi zares vedeli več, KO bi to »vedenje« razumeli, KO bi bili zmožni razumskega delovanja, potem se, bržčas, ne bi (iz časov v čase) ponavljale ene in iste napake, potem se, bržčas, ne bi vrteli v krogih. Kajti vrtenje v krogih, capljanje na enem in istem mestu, vsekakor NI značilnost razuma, razumskih bitij!
»Ljudje ustvarjajo okolje«
Vzemimo, za boljše razumevanje tega "ljudje ustvarjajo okolje", primer našega planeta: tisočletja je potrebovala, Zemlja, da se je iz ploščate spremenila v okroglo! Pomeni... Da "okolje" ( = pretežna, absolutna večina) PRAV NIČESAR NE USTVARJA, v smislu neke tvornosti, pač pa zgolj ohranja (skuša ohranjati), kakor vsa nagonska bitja, okoliščine, znotraj katerih so "obsojeni" biti, znotraj katerih so (na)učeni obstati. NE spreminja "okolje", spremembe so rezultat delovanja (razumsko zasnovanih) posameznikov.
Po tem vprašanju lahko pridemo tudi do sledečega: je moč NARAVNE DANOSTI spremeniti v njih nasprotje? Je moč nagonsko zasnovanost spremeniti v razumsko funkcioniranje? Mislim, da se strinjaš, če zapišem, da (zaenkrat vsaj tak čarovnik ne obstaja) tega NI moč storiti. Z drugimi besedami: noben posameznik, ki je drugačen od okolja, NI zmožen to okolje spremeniti (po vsebinskem vprašanju), je pa zmožen na to okolje delovati izključno z nekimi otipljivimi rezultati (lastnega dela), v kolikor ti otipljivi rezultati prijajo okolju (to okolje v njih sebi in zase vidi ugodnosti), pa zmore (na)učiti živeti v stanovanju, voziti avtomobil, hoditi v trgovino... in to je to, nič več, nič manj. In prav zaradi tega se "preteklost" nikakor noče posloviti iz "zgodovine", ker SE NI ZMOŽNA (vsebinsko) spreminjati.
Ljudje (absolutna večina) SO okolje (pomeni, da ga ne ustvarjajo, pač pa ga /same sebe/ le izkazujejo - živijo, takšni, kakršni so).
»Kar se Janezek nauči, to Janez zna!«
Rek, ki vsekakor ni brez osnove, nasprotno, vsebuje ugotovitve, ki sicer niso neposredno zapisane, a je do njih moč priti z razmislekom.
Če zmorem le to, kar sem se naučil zmoči, pomeni, da sem zmožen izključno ponavljanja (naučenega).
Pomeni, da je moje znanje omejeno v okviru tistega, v kar so me zdresirali (naučili).
Pomeni, da to, kar znam (počnem), izvajam brez slehernega razmisleka, samodejno (ponavljajoč naučeno).
Pomeni, da nisem zmožen upoštevati morebitnih spreminjajočih se okoliščin (ki so v svetu vsakdanje dejstvo).
Pomeni, da zmorem biti, s svojim naučenim znanjem, uspešen izključno v okoliščinah, ki so enake tistim, znotraj katerih so me naučili znati.
Pomeni, da v bistvu ne znam, da ne razumem lastnega znanja (in vsebin, skozi katere svoje tozadevno znanje izkazujem).
Pomeni, da sem zmožen zgolj ohranjati obstoječe stanje (okoliščine), potemtakem nezmožen tvoriti spremembe ( = razvoj).
Pomeni, da sem natanko takšen, kakršna so vsa preostala »naravna bitja«, naučena pre/živeti znotraj odmerjenih jim okoliščin.
Pomeni, da ne delujem razumsko.
Pomeni, da vsi tisti (in njihovi dosežki), ki tvorijo spremembe (dospevajo do odkritij, ustvarjajo nove vsebine = tvorno spreminjajo čas, ga nadgrajujejo, izboljšujejo) niso »moji«, saj se izkazujejo v popolnem nasprotju napram »mojemu« izkazovanju.
Pomeni, da s samim seboj (s svojimi izkazovanji) delujem v nasprotni smeri od smeri teh »NEmojih«.
Pomeni, da nisem zmožen kakovostno izbirati učiteljev (če nisem zmožen razmisleka o lastnem izkazovanju, potem ga nisem zmožen tudi o tujem, če nisem zmožen razmisleka o lastnih vsebinah, ga nisem zmožen tudi o tujih), pač pa se (na)učim (povsem nekritično) tistega, kar »zna« tisti »učitelj«, ki ima name največji, najmočnejši vpliv ( = neposredno okolje).
Pomeni, da okolje, s takšnim načinom funkcioniranja janez(k)ov, uspešno ohranja samo sebe. Sicer širi obseg (količino) tozadevnega znanja, vendar v bistvu ne doživlja nikakršnih vsebinskih sprememb, zaradi česar prihaja vse bolj v razkorak s časom – na eni strani je razvoj (ki izkazuje ne le nova spoznanja, pač pa, na temelju njih, tudi nove prakse, izkazovanja – o katerih sam nisem zmožen razmisleka), na drugi strani pa »moja« istost (identičnost vsem nekim »mojim«, bivajočim skozi preteklost) ohranja, v »meni« (in z »menoj«) preteklost.
Pomeni, da je rastoče nezadovoljstvo »človeštva« - moč iskati v preprostem dejstvu, da to »človeštvo« NI ustvarjeno za spremembe, za razvoj?
»Voda ima spomin«
Tako se glasi ugotovitev sodobnih »znanstvenikov«, tistih, ki, očitno, pripadajo večinskemu (nagonskemu, NErazumskemu) delu.
BEDARIJA, kapitalna, govoriti o tem, da »ima voda spomin«, ker – ga nima. Voda ima le svoje karakteristike, neke značilnosti, specifične zanjo, in na osnovi teh specifičnosti (samo njej lastnih značilnosti) se v ENAKIH okoliščinah VEDNO ENAKO »obnaša« (izkazuje). In to je vse, glede njenega »spomina«.
KO bi voda zares imela spomin, takrat bi morala POMNITI preteklost (doživete izkušnje), takrat bi morala ZAVEDATI SE te preteklosti (izkušenj), takrat bi se MORALA zavedati tudi sedanjosti, takrat bi, skozi vsa desettisočletja, vsaj izmislila način, v okviru katerega bi (taista voda) poskrbela za to, da bi se bila zmožna prilagajati nevsakdanjim stanjem. Pojasnim…
Ena temeljnih značilnosti vode je ta, da NIMA oblike (vsakokrat zavzame obliko okolja: če je v kozarcu, je v obliki kozarca, v morju v obliki morja, kadar prestopi bregove, je v obliki poplave), poleg tega pa je zanjo značilno to, da JE tekoča (je, POSREDNO, živa, vsebuje veliko mikroorganizmov), kar pomeni, da se MORA (tudi takrat, kadar je »ujeta« med obalami) gibati! S tem gibanjem pravzaprav omogoča lastno živost ( = življenje mikroorganizmov), pa - če si že videl za dlje časa zastalo, »zaustavljeno« vodo, potem si lahko ugotovil, da je iz nekoč PITNE tekočine, iz tekočine, ki (za naše zaznave) NIMA vonja in okusa, nastala NEpitna (zdravju nevarna) in smrdeča, neokusna zadeva, ki je, načeloma, ŠE VEDNO voda (čeprav se ekstremno razlikuje od svojih siceršnjih, »normalnih« opredelitev oz. značilnosti).
KO bi voda imela spomin, KO bi se zavedala, takrat ne bi hotela biti NEživa, takrat bi že našla način, s pomočjo katerega bi se izvila ujetosti in (lastnemu) mirovanju. Če zmore skozi skale, skozi še tako čvrst beton…
KO bi se zavedala, KO bi imela spomin, takrat bi našla način, da OSTANE tekoča, vselej, da lahko ŽIVI SVOJE življenje, za katero je značilno, da »voda (rada) teče«, in bi se »oblekla« (vodi primerno, pač, a kljub temu), da bi jo »oblačilo« zavarovalo pred mrazom, pred zmrznjenostjo, pred tem, da postane – NEtekoča, čvrsta, pasivna, torej pred tem, da postane led (sicer tudi v ledu mikroorganizmi obstajajo, a so tudi oni lahko zamrznjeni, pomeni, da v času zaledenelosti NE živijo svojih življenj).
Da kaj takega ni mogoče, ker »se voda ne zna obleči, ker si voda ne zna narediti oblačil«? Popravi, če se motim: tudi srna se »ne zna obleči«, tudi srna si »ne zna narediti oblačil« (čeprav IMA spomin in čeprav se zaveda konkretnih stanj, v katerih se znajde – njeno zavedanje je povsem enako zavedanju večinskega dela t. im. človeštva, pomeni, da se zaveda le konkretnih okoliščin, v katerih se je znašla), a je zato »narava« poskrbela za njeno zaščito, zato ji »narava« omogoča menjavo dlake (prilagajanje spreminjajočim se – vremenskim – okoliščinam), kajti srna SE ZAVEDA teh (spreminjajočih se) okoliščin, zato POTREBUJE ustrezen odgovor (»oblačila«) zanje. Vodi pa je, kaže, povsem vseeno.
In – če je nekomu povsem vseeno, potem se, očitno, ne zaveda realnosti, potem se, očitno, ne more hvaliti s spominom, ali pa je (tudi takšni primeri obstajajo) »obupal nad življenjem ter se zavestno odločil narediti mu konec«. Samo – voda ne želi lastnega konca, preveč radostno poteče v potoke, ko jo sonce osvobodi ledenega ujetništva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar