Uroš Vošnjak, Veš kva!

Uroš Vošnjak, Rozika

Uroš Vošnjak, Ko bi smelo biti

Uroš Vošnjak, Ko štrafa organ

Za abonma in izven...

V umobolnicah je bebavost obvladljiva, izven obvladuje.

Uroš Vošnjak, Cesta

Različne podobe dela z glavo...

Na fotografiji je prikaz ene izmed oblik novodobnega občevalovnega “intelektualizma”...

Je izučen, potemtakem šolan, in dela (tudi) z glavo.

Ampak... kaj se pa greš, to je ja slon! Kakšen intelektualec neki?!

Natanko takšen, kakršnih mrgoli dandanes, med temi, ki ne ločijo med podatki (znanjem), pametjo in razumom. In so tudi sami “intelektualci”, ker so uspeli dospeti do nekega šolskega potrdila, katero priča o (pretežno) domnevnem njih znanju. In tudi oni “delajo z glavo”, žal, pa Svet prav radi njih prizadevanj po “boljšem” postaja slabši.

Uroš Vošnjak, Džakuzi za sproščena kantri

!!!

Uroš Vošnjak, Valovi

Uroš Vošnjak, Kamen

"Jezikoslovje" NErazumskih

O umotvorih novodobnega »jezikoslovja« sem že nekajkrat zapisoval, tokrat pa se lotim dveh skovank, ki, obe, pričata o destruktivnem delovanju na jezik, na njegovo siromašenje in zapletanje.

Prednost jezika, ki naj bi služil v sporazumevanje, je – besedni zaklad. Širšega, bogatejšega kot ima, bolje zanj. Tako je bolje, kadar za eno in isto stvar (vsebino) obstaja VEČ izrazov, kot obratno, da za več RAZLIČNIH stvari obstaja – en sam izraz. Predvsem pa je priporočljivo, pri jeziku, da »zadane« bistvo sporočanja, za ugotavljanje le-tega pa je potrebno krepko več, kot želja po tem, da se kot »tvorec« jezika zapišeš v slovar.

V tem zapisu se posvetim (novo)skovankama »tikanje« in »povedka«.  In se, kakopak, najprej lotim prve.

Beseda tikati je, doslej, sporočala o vrsti medosebnega odnosa, o tem, da se dve osebi med seboj ne vikata, pač pa sta prešli na bolj osebno raven, na tikanje. Po novem naj bi taista beseda govorila tudi o glasu (delovanju) ure (doslej TIKtakanje) in o ustvarjanju neposrednega stika z določenim predmetom, o (doslej veljavnem) DOtikanju. Pomeni, da ena in ista beseda govori o treh, povsem različnih vsebinah, kar zgolj na prvi pogled poenostavlja sporazumevanje (manj kot je besed v obtoku, manj se jih moram naučiti, lažje dospem do sporazumevanja), vendar temu, dejansko, ni zares tako, kajti: da bi nekomu zares povedal, v kakšnem smislu sem uporabil to, novo skovanko, ta »tikati«, mu moram obenem pojasniti »okoliščine«, pomeni, da moram z nekimi dodatnimi besedami povedati ali tika ura, ali tika Lojze Pepo (jo naslavlja s ti), ali pa Lojze tika Pepo tako, da se jo dotika, četudi jo sicer – vika. In, ne daj novodobni, nerazumski bog, če skuša Lojze posnemati glas ure, potem je potrebna dodatna razlaga, po kateri bo razumljivo, da Lojze počenja tisti tik-tak… In, v kolikor še nekoliko razširim, ter zapišem le besedo »tik«, potem – lahko govori o dotiku, o glasu ure, celo o vrsti drevesa. Ni kaj, pomemben korak k »poenostavljanju« sporazumevanja, v čase skromnih medmetov, s katerimi je človečnjak (tudi evroazijski Neandertalec) izkazoval lastne (tudi jezikovne) nezmožnosti.

Beseda povedka naj bi nadomestila dosedanjo PRIpovedko. Res je, je krajša, zaradi tega tozadevno lažja, nikakor pa ne ustreza tistemu, o čemer NAJ bi govorila. Pojasnim…

Kdorkoli vsaj malo ve o delovanju pripovedovanja (pripovedk), ta ve tudi o tem, da (če vzamem za primer otroke) pozornost (željo, sodelovanje) povleče samo pripovedovanje (torej aktivnost nedovršnega časa, aktivnost v izvajanju), pomeni, da je samo pripovedovanje za otrokovo pozornost pomembnejše od slišanega (povedanega), od dovršnega, zaključenega. Njegova pozornost traja dokler posluša, pomeni, da med poslušanjem poteka krepko bogatejše (so)delovanje, saj se prepletata (sodelujeta) domišljija poslušalca (otroka) in tistega, ki je pripovedko bodisi zapisal, bodisi jo sproti izmišlja, da jo potem posreduje naprej. In vselej, ko se pripovedovanje zaključi, bi se otrok še pogovarjal o slišanem, pomeni, da želi NEzaključiti aktivnost, da nedovršnega časa (pripovedovanja) ne želi spremeniti v dovršnega (v povedano), oziroma, preprosteje: pri pravljicah je pomembnejše dejstvo to, da jih pripovedujemo, kot to da smo jih slišali (so nam bile povedane).

Kamen

Moreče. Moreče se vleče,

drobtinice sreče, iz dneva v dan,

in misel, zavrta, ne da se, šepeče,

vse prazno je, vse je zaman…

Lebdijo, nekje v daljavi,

zajede v spominu, do zadnje vse žgo,

pogledi, le redko mehkobni, sanjavi,

prezračno je, pusto nebo…

Razkraja, da pride do kraja,

vse manj, kar ostaja, in kar zaboli,

v meglicah, se redčijo, zadnja postaja,

in kamen »tu, v miru, leži«…

Prekleto, v prekletstvo spočeto,

hudič se uspešno zagnal je v razplod,

laži le goltave, prav nič zares sveto,

spokojen je zemljice svod…

Le kamen. Le kamen, za malo,

da veter ga zmelje v prah.

Prav vse, kar, od nekdaj, je v dobro ostalo,

se znajde v nepravih rokah…

Le kamen. Zvečine edino,

kar kaže, da pot je bila.

Pod njim zmore slednji doseči globino,

da v prazno se prazno obda.