»Človeštvo« in
človeštvo, »stroka« in stroka, »resnica« in resnica, Mikrocefalin in njegove
posledice…
Obstajajo,
kakopak, ugotovitve o razvoju »človeštva« (čemu zapisujem v navednicah, bo razvidno
v nadaljevanju), in med njimi obstajajo tudi »strokovne«, takšne, denimo, ki
govorijo o tem, da sta se, v preteklosti, srečala Neandertalec in Pokončni
človek (Homo Erectus) in je med njima prišlo do križanja. Posledica tega
križanja naj bi bil nastanek Homo Sapiensa, ki naj bi se, v nadaljevanju,
odločil kreniti po dveh povsem različnih, nasprotujočih si poteh. Po prvi, ki
je pripeljala do nastanka domnevnega Homo Sapiensa Neanderthalensisa (le-ta naj
bi izumrl), ter po drugi, prek katere je nastal Homo Sapiens Sapiens, razumsko
bitje, ki naj bi danes poseljevalo ves planet. Pomeni, po teh »strokovnih« ugotovitvah,
da t. im. sodobni človek predstavlja eno in isto vrsto, kar pa še zdaleč ne
ustreza resnici! In je, zlahka, tudi s pomočjo genetike, dokazljiv obstoj različnosti,
torej obstoj vsaj (najmanj) dveh vrst, pri čemer je prav Homo Sapiens Sapiens
(ali zgolj Homo Sapiens, razumsko bitje, človek) številčno najmanj zastopan…
Domneva
o obstoju zgolj (domnevno izumrlega) Homo Sapiensa Neanderthalensisa, na eni
strani, in Homo Sapiensa Sapiensa, na drugi, je nepopolna. Ugotovitve o tem,
kakšen odstotkovni del svetovne populacije, znotraj »človeštva«, ima gene
Neandertalca (na svetovni ravni pribl. 70 % populacije, medtem ko je na
evro-azijskih tleh, torej v pradomovini Neandertalca, odstotek krepko višji),
in kakšen del(ček) taiste populacije je zmožen abstraktnega mišljenja (pribl. 4
%, torej oba skrajna, levi in desni, dela Gaussove krivulje), ki je predpogoj
razuma (razumskosti), govorijo o tem, da obstajajo dodatne različnosti, po
vsebinskem vprašanju enakovredne, morda celo enake umskim (ne)zmožnostim
domnevanega Homo Sapiensa Neanderthalensisa, vsekakor pa gre, kakor pri
imenovani (v svetovnem merilu večinski, najštevilnejši) vrsti, za nagonska,
nerazumska bitja, nastala kot posledica križanja med nekim drugim (ne
Neandertalcem) človečnjakom in Homo Sapiensom, razumskim bitjem (človekom).
Po
določenih »strokovnih« mnenjih naj bi torej Homo Sapiens Neanderthalensis
nastal iz Homo Sapiensa (naj bi bil v bistvu različica razumskega človeka,
čeprav je sam zgolj misleče, nerazumsko bitje).
Takšne
razlage so, preprosto, navadna bedarija, ki priča o tem, da tudi v stroki
prevladuje »stroka«, da so, zahvaljujoč splošno dostopnemu šolanju, tudi v
znanosti večinski del zasedli nerazumski, nagonski, zgolj misleči. Čemu govorim
o bedariji? Preprosto…
Vse,
kar obstaja, celotna Narava, in vsak njen, še najmanjši, delček, teži k
(lastnemu) razvoju, pomeni, da se nenehno prilagaja v smislu izboljševanja,
nadgrajevanja, posledično v smislu lažjega soočanja s spreminjajočimi se
okoliščinami, lažjega živetja in preživetja (vrst/e). In bi bil Homo Sapiens Neanderthalensis
(ko bi zares to tudi bil, ko bi bil, v svojem bistvu, dejansko vrsta Homo
Sapiensa) EDINI primer v celotni Naravi, ki bi svoj razvoj izkazoval z –
nazadovanjem! Pomeni, da bi domnevni Homo Sapiens Neanderthalensis spodbijal
naravne zakonitosti, pomeni, da bi spodbijal celo preprosto logiko, po kateri
je razvoj IZKLJUČNO napredovanje, in nikakor nazadovanje!
Če
pogledamo Gaussovo krivuljo, potem na skrajno desni strani vidimo 2,1 odstotka
nadpovprečnih. Pravzaprav vidimo tisti del(ček) celotne populacije »človeštva«,
ki se izkazuje z zmožnostjo abstraktnega mišljenja, oziroma z razumom! V ta
delček sodijo tudi t. im. geniji, posamezniki, ki so prepoznavni v svojem
razumevanju naravnih zakonitosti, posamezniki, ki so zmožni »videti« brez oči
in ugotavljati določena dejstva brez njihovega neposrednega čutnega zaznavanja,
zgolj na posreden način, zahvaljujoč zmožnosti abstraktnega mišljenja,
zahvaljujoč zmožnosti sintetično-analitičnega ugotavljanja. Pomeni, da ti
posamezniki dospevajo, izključno zahvaljujoč svojemu razumu, do vsega tistega,
kar je absolutni večini (zgolj domnevno) dostopno (vprašanje, če tudi zares
razumljivo, v smislu prenašanja posameznih spoznanj v celoto vsega obstoječega)
izključno na osnovi ubesedenega, v materialno podobo danega, s čutnimi
zaznavami dosegljivega.
Ta
delček, na skrajno desni strani krivulje, bi bil, morda, lahko celo nekoliko
večji, ko ne bi bilo upravičeno domnevati, da se del razumsko porojenih nahaja
(absurdno, vendar povsem realno) na skrajno levi strani Gaussove krivulje, med
globoko podpovprečnimi, bolje: med umsko obolelimi. Čemu?
Preprosto:
delovanje absolutne večine, nagonske, nerazumske, na razumsko zasnovanega
posameznika je, zlasti v času njegovega odraščanja, osebnostnega dozorevanja,
vključevanja v družbene strukture, popolnoma razkrojevalno, uničevalno, celo
morilsko! Okolje od takšnih (okolju izrazito drugačnih) posameznikov zahteva
prilagajanje, zahteva, da ti posamezniki postanejo ne samo podobni, pač pa celo
enaki večini, po večinskem pojmovanju (»razumevanju«) »normalni«, v bistvu pa –
povprečni, običajni, tipični, in s tem sili takšne posameznike, da svoj pravi
»jaz« (po)tlačijo globoko v svojo podzavest in, posledično, v lastnem telesu
zaživijo v tistih podobah, kakršne so okolju sprejemljive, edine »normalne«.
Pomeni, da takšen posameznik ne more (ne sme) biti to, kar zares je, pač pa
sčasoma postane – nekdo drug, samemu sebi NASPROTJE! Kakopak, to je
najpogostejši razlog psihičnih težav, obolenj, pri razumsko zasnovanih
posameznikih.
O
tem pričajo tudi dognanja, do katerih je moč dospeti v procesu zdravljenja
takšnih (psihično) obolelih, do posameznikov, ki se, v času obolelosti,
izkazujejo popolnoma nagonsko, nerazumsko, natanko tako, kot absolutna večina,
ob ozdravitvi pa delujejo povsem razumsko oz. NEnagonsko. In o tem pričajo tudi
podatki o številnih t. im. genijih, za katere je značilno, da, malodane vsi po
vrsti, trpijo za določenimi obsesivno kompulzivnimi motnjami, ki so eden izmed
izkazov problematičnega psihičnega stanja.
Kaj
je razum, razumskost? Je to (domnevno) razumevanje slišanih besed, je to
(domnevno) ugotavljanje okoliščin, v katerih se znajdeš, in ugotavljanje
potrebe po spreminjanju taistih okoliščin, v kolikor so neugodne? Ali pa je to
dejansko razumevanje vsebin, torej tudi celote, in zmožnost, posledično,
celovitega zavedanja stvarnosti, s tem pa tudi zmožnost izogibanja vsemu
tistemu, kar vodi v (po)slabšanje stanj, okoliščin, razmer?
Vsekakor
je razumskost slednje, torej zmožnost dejanskega razumevanja stvarnosti, s tem
tudi zmožnost realnega predvidevanja in snovanja (želene) prihodnosti! Pomeni,
da je razumskost – zmožnost nenehnega napredovanja, izboljševanja, razvijanja,
razvoja! In , če pogledamo zgodovino »človeštva«, potem – je moč, pri nenehnem
ponavljanju enih in istih vsebin (le da izkazovanih v različnih podobah,
formah), je moč pri cik-cakajočem izkazovanju enih in istih napak, neskladij,
nesporazumov… govoriti o razreševanju težav, o trajnem, učinkovitem
razreševanju, ali zgolj o bebavem vrtenju v krog, katerega edina bistvena
sprememba je v razvoju tehnologije?! Ki, tako, kakor zagotavlja določene
izboljšave, prednosti, vse bolj vodi k točki, v kateri bo neumnost dokončno pritisnila
na stikala, kar bo vse dosežke, celotno zgodovino, vse bivajoče na tem planetu popeljalo
(v kolikor bodo preživeli, seveda) v »domačo« kameno dobo. V čas, ki je (še
vedno) ostal zakopan v nagonih, tudi v nagonski absolutni večini »človeštva«.
Je
razumskost to, da v 21. stoletju še vedno ni dneva, v katerem pobijanje ne bi
sledilo pobijanju? Morda to, da umirajo življenja, zaradi (načeloma)
preprečljivih in ozdravljivih bolezni? Da stradajo do smrti, ob tem, ko dnevno
»človeštvo« uničuje na tisoče ton hrane? Da umirajo zaradi pomanjkanja pitne
vode?! Je, morda, razumsko to, da absolutna večina (še vedno) verjame v svoje
pravljice, vraže, in ji stroka, znanost ne pride do živega?
NE,
Homo Sapiens se, v okviru lastnega razvoja, NI mogel »odločiti«, da bi krenil
po dveh, nasprotujočih si, poteh, in da bi na večinski poti samega sebe
iznakazil, se tako degradiral, da bi iz razumskega bitja dospel na raven
živali, na raven resda mislečega življenja, vendar povsem nagonskega,
delujočega po principu pogojnega refleksa. To je, v procesu razvoja, nekaj
nemogočega, pa ne samo praktično, tudi v najbolj drzni teoriji takšna trditev
ni logična! Je lahko zgolj trditev tistih, ki logične presoje niso zmožni,
potemtakem – trditev »strokovnjakov«!
Je
pa, in to še kako, možna, sprejemljiva druga razlaga, razlaga, v okviru katere
ostaja razvoj, skladno z naravnimi zakonitostmi, razlaga, ki pove takole: vsled
križanja med Neandertalcem (človečnjakom, nagonskim, nerazumskim bitjem,
bitjem, obstalim na poti od živali k človeku) in Homo Sapiensom (človekom,
razumskim bitjem, dospelim z južnega dela Sveta, konkretno iz Afrike), je
prišlo do neke vrste nadgradnje Neandertalca, do njegove predvsem zunanje
prilagoditve človeški podobi, obenem do nekih (v odnosu do Neandertalčevih
zmožnosti) pomembnih vsebinskih premikov, ki pa še zdaleč ne zadoščajo za to,
da bi se iz človečnjaka razvilo razumsko bitje. Z drugimi besedami:
Neandertalec NI izumrl, se je (zahvaljujoč omenjenemu križanju) modificiral, se
prikazal v drugačni podobi, a vsebinsko domala nespremenjen.
Pomeni,
da Homo Sapiens Neanderthalensis v bistvu ni nikakršna vrsta Homo Sapiensa, celo
več, Homo Sapiens Neanderthalensis nikdar sploh ni mogel obstajati, pač pa (je)
obstaja(la), v svoji osnovi, v svojem bistvu – neka nova vrsta Neandertalca,
in, še vedno, človečnjak. Posameznik, ki v skupnosti sebi enakih tvori
človečnjaštvo, ne človeštva! Vrsta, nezmožna enovitega (celovitega) zavedanja,
zato tudi delujoča po pogojnem refleksu.
Obstaja
definicija, ki razlikuje med živaljo in človekom, in edina, ampak res edina
vsebinska razlika, ki jo je moč poiskati med obema svetovoma je v tem, da
živalski svet deluje na osnovi nagonov, medtem ko človek deluje na temelju
razuma (je razumsko, ne nagonsko bitje)!
Tudi
žival je misleče bitje (kakor večinski del »človeštva«), ugotavlja različna
dejstva, izbira med njimi, se uči iz izkušenj… vendar ni zmožna predvidevati
posledic lastnih dejanj, ni zmožna realno tvoriti lastne bodočnosti, natanko
tako, kot tega ni zmožna izkazovati večina »človeštva«. KO bi bila zmožna, se
zgodovina NE bi ponavljala, bi se iz preteklosti naučili za sedanjost, in bi
gradili vselej neko boljšo bodočnost! Ne nazadnje, KO bi bil večinski del
»človeštva« zmožen razumskega delovanja (izkazovanja), potem bi zmogel
prepoznavati značajskost (ne/načelnost, ne/poštenost), bi bil zmožen
ugotavljati realnost zastavljenih ciljev, in bi bil zmožen tudi izbirati takšne
posameznike, kateri bi vodili v razvoj, tako pa…
Tako
pa, znotraj (absolutno večinskega) človečnjaštva, obstaja (po obsegu
zanemarljiv) delček človeštva, delček, ki pa je, vsebinsko gledano, zaslužen za
vsa stvarna odkritja, vse stvarne izboljšave, celotnega in dejanskega (kolikor
ga sploh je, v svetu nagonske absolutne večine) napredka! Medtem ko je
človečnjaštvo zaslužno izključno za to, da taisti napredek ogroža in ruši, da
poraja nazadovanja, v okviru nenehno ponavljajoče se zgodovine bebavosti, pa
naj smernice zastopajo »levi«, »desni« ali »liberalni«, izvoljeni so s strani
večine, sprejemljivi kot tej večini podobni, celo enaki, potemtakem večini »razumljivi«,
dopadljivi… in takšni zmorejo biti izključno zaradi tega, ker dejansko so
večinski, so nagonski, nerazumski, po pogojnem refleksu delujoči, zaradi česar
ni čudno, da se je Svet znašel v podobah norišnice, zlasti v časih vsesplošnega
odločanja (izbiranja/glasovanja)!
In
takšna razkrojevalnost, takšno uničevanje, takšno nazadovanje poprejšnjega
napredka je moč, v okoliščinah, kakršne so nastale (tudi) s pomočjo »javnega
izobraževanja«, beležiti na vseh področjih, od ekonomije, do jezika.
Da,
Svet ne more biti umen, v rokah neumnih! In, četudi se uči, četudi se, bojda,
nauči, mu naučeno, znotraj nerazumskosti, kaj dosti ne pomaga, kajti…
Tudi
papagaja lahko naučim govoriti človekov jezik… opico, voziti kolo… slona,
igrati nogomet… a je ni čarovnije, ki zmore nagone spremeniti v razum!
Vse
sanje o pravičnem, poštenem Svetu, pri nagonskih odpadejo! Kdor sebično ravna,
kdor vselej sebi išče najboljše, delujoč izključno po pogojnem refleksu, ta ni
zmožen načelnosti, potemtakem tudi ne etičnosti, pravičnosti, poštenosti!
Mikrocefalin
MCPH1, žival v podobi človeka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar