Poezija...

Poezija, lahkotno igranje besed. In naj zvenijo še tako težavne, drsijo, te besede, mehko, samodejno, v ples…

Ena (meni) najlepših, nastala spod peresa (meni) največjega slovensko pojočega poeta, Janeza Menarta:

Croquis

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv,
življenja otipljiva prispodoba.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba;
in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta;
lenobno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše
in lepa žena, ki med rože leže...
A vtem natakar vljudno predme seže,
pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem ter tja s prtičem
in skoraj žalostno za njim zakličem:
"Gospod natakar, še en konjak, prosim!"

Poezija, zaklad. Polnost, zaznavanja, čutenja, kipeča brez naročila, iz redkih rok. In nikakor za vsake roke.