Kamen

Moreče. Moreče se vleče,

drobtinice sreče, iz dneva v dan,

in misel, zavrta, ne da se, šepeče,

vse prazno je, vse je zaman…

Lebdijo, nekje v daljavi,

zajede v spominu, do zadnje vse žgo,

pogledi, le redko mehkobni, sanjavi,

prezračno je, pusto nebo…

Razkraja, da pride do kraja,

vse manj, kar ostaja, in kar zaboli,

v meglicah, se redčijo, zadnja postaja,

in kamen »tu, v miru, leži«…

Prekleto, v prekletstvo spočeto,

hudič se uspešno zagnal je v razplod,

laži le goltave, prav nič zares sveto,

spokojen je zemljice svod…

Le kamen. Le kamen, za malo,

da veter ga zmelje v prah.

Prav vse, kar, od nekdaj, je v dobro ostalo,

se znajde v nepravih rokah…

Le kamen. Zvečine edino,

kar kaže, da pot je bila.

Pod njim zmore slednji doseči globino,

da v prazno se prazno obda.