Živetje

Brsteče je v jutru, ko sonce prebuja,

odevajo zvezde v kopreno noči,

s koraki v neznano nerado zamuja,

se vse bolj gotove graditi uči;

poljane, obdane v prelesti pomladi,

peko prve rane razkrivati svet,

porajajo sanje cvetoči nasadi,

in vse bolj naloge hitijo letet…

Prav vsaka izbira za goro se viša,

v večerih se redči brezbrižnosti spev,

še preden se vnema v doseženem stiša,

že nova povleče, da v njej bi gorel;

in pluješ, kraljuješ, tokovom kljubuješ,

gradiš, kot je dano, in daš, kar zgradiš,

še največkrat srečo v dajanju raduješ,

ko zmoreš, pomoreš, ko ne, pa trpiš…

Vrste se spoznanja, grenkobe grenijo,

tančice odstirajo v času oči,

vse več je resnic, ki v dno duše skelijo,

vse manj je zanosa, vse manj je moči;

in teče, da steče se v poti brez kraja,

ni dano v praznino, ni dano v okras,

pa prav je, da nekaj, vsaj malček ostaja,

takrat, ko v daljave potihne ti glas…

Pod maskami

Že zmagovalci spet hitijo,

so jadra polna, z vseh strani,

vnaprej po zmagi jim žarijo

stekleno lakotne oči…

Pogum brezglav po večni poti,

premalo je kosti v zaman,

svetih zahtev prav nič ne moti,

ko zver popelje smrt v dan…

Vse zmage, sranja kup, utvare,

prek trupel lega bojni krik,

komaj zapro se rane stare,

že novim zidamo pomnik…

Iz zmage v zmago po poraze,

nikdar ne spi kamniti vek,

razkriva prvobitne skaze

spod mask, z lahkoto, vsepovprek.

Pihalna

Vetrovi, in njih prav nemirno početje,

raznašajo listje, in prah, in vse smetje,

prav vse, kar brez teže je, nepritrjeno,

in, zlahka, vetrovom v ravnanja puščeno…

Najraje z vetrovi ves svet se obrača

takrat, ko pihlja tisti tam-kjer-se-splača,

ko »moje« zverinsko z neba v ujmo šine,

hiti vse vetrovno veselo v koline…

Obračajo norme, obračajo lica,

obrača se z njimi vetrovna pravica,

se sita, v ugodje lepo napihljana,

izkaže krepostna, četudi – zlagana!

Zdaj z leve, zdaj z desne, nenehno pihljaje,

narava z ubornim razvojem se daje,

kot lučka na trati, tako nebogljen

vetrovnim tokovom v roke prepuščen.