Popljuvanim bedakom

V času tavajoči,
v mrtve slike zroči...
Pesek, teče, pada,
in zrnovje stresa,
z vrha, do propada,
sipka so nebesa...
Del za delom tone,
temi pa ni kraja,
padle so vse spone,
rja svet razkraja...
Svetli ideali,
vrženi sred blata,
vse, kar so dajali,
čista je potrata...
Mar bi sebi v srečo
pili svoje čase,
ne za glad rohnečo,
ki le terja zase...
Truge zaječale,
sanje onemele:
ko poprej bi znale,
ne bi sploh brstele!
V času tavajoči,
v mrtve slike zroči...