Moraš izmisliti, izumiti segedin, da bi ga skuhal?
Seveda, da ne, je že izumljen, ti samo recept vzameš, pravilno pravilne
sestavine obdelaš/sestaviš, in je segedin skuhan. Vendar...
Če v življenju še nikoli nisi zelja videl, potem ne
veš niti tega, kaj to “zelje” sploh je. In ne moreš sam segedina (s)kuhat,
potrebuješ pomoč, tujo, vsaj v podobi napisa “zelje”, v trgovini, da boš vedel
KAJ kupiti, iz česa kuhati...
Podobno je z zgodovino, z učbenikom - je le recept za
sobivanje. V njem so prav vse sestavine sobivanja zapisane, vse oblike
“družbenih sistemov”, vse poti, po katerih so v te sisteme prihajali, ampak...
če ne zmoreš videti/razumeti tistih zadev, na temelju katerih človekov značaj
ugotavljaš, če ne zmoreš videti/razumeti okoliščin, ki nujno pogojujejo
določene posledice ( = na suhem zidu ni plesni, kadar se na zidu vlaga
zadržuje, se neizogibno tudi plesen porodi), če ne zmoreš dojeti, da slednje
“družbeno jabolko” slej ko prej dozori, če ne zmoreš ugotavljati posameznih faz
zorenja teh “družbenih jabolk”, če ti ni jasno, da vsako “družbeno jabolko” s
svoje “družbene veje” na “družbena tla” pade, potem... potem ti je vsak recept,
tudi tisti v podobi zgodovinskega učbenika, zaman, ti prav v ničemer drugem ne
pomaga, kot v tem, da šolo narediš.
Ampak, ljudje smo ja logična bitja...
Je težava, s to logiko. Obstaja v svoji razumski
podobi (kadar razumem, takrat poznam, kadar poznam, takrat pravilno ravnam,
kadar pravilno ravnam, je rezultat mojega ravnanja natanko tak, kakršnega sem
si zamislil PREDEN sem začel ravnati), in obstaja v svoji povsem “človeški”
podobi, v kateri vsakdo na svoj način “vidi”, “dojema”, “razumeva” povsem iste
stvari, le o tem se skupaj ne moremo dogovoriti, če so te stvari zares takšne,
ali takšne, ali pa, morda, takšne... vsem drugačne, seveda.
S to “človeško” logiko je dodatna težava takrat, kadar
ne dojema celote, pač pa po delčkih presoja, potem pa “posplošuje”. Ja, tudi za
dojemanje, za razumevanje je potrebno znanje, ampak tudi obratno je res - za
znanje, za dejansko znanje je najprej potrebna ZMOŽNOST dojemanja, razumevanja,
pravilnega razumevanja (to je takrat, kadar se moje teoretično poznavanje
sklada z življenjem, s prakso)...
Primer takšne “človeške” logike... primer je povsem
RESNIČEN, niti pod razno si ga ne bi izmišljal!
Povabil sem, že nekaj časa nazaj, soseda, par, na
ribo. Ujel sem amurja, velikega, ga dan namakal v vodi, da je okus jezera
izginil, odstranil škrge, luske, drobovje... in ga lepo popekel na žaru, da je
omamno dišalo.
Seveda, sta prišla. Oba s srednjo izobrazbo, ona celo
medicinska sestra (pomeni, da bi vsaj toliko morala vedeti o živih bitjih, da
bi tudi o ribah nekaj malega znala!), on s srednjo kmetijsko. Oba sta, pravita,
pismena. Oba bereta, poslušata, vesta. Oba sta odgovorna demokrata in trezno,
po njunem, glasujeta. Ampak...
Ni jima bilo do tega, da bi jedla z nami. Ja, bosta
posedela, jemo pa naj kar sami, njima ribe niso všeč... Seveda, zanimalo me je,
čemu jima niso všeč, ali jima vse niso všeč... Ne, ne, tiste male so odlične,
večje pa so grenke...
Sklepala sta povsem na osnovi svoje, “človeške”
logike. Izkazalo se je, da sta poprej dvakrat jedla ribe. Prvič sardelice,
majhne, katere cele (pomokaš in) popečeš/popražiš, in so “sladke”, z neko večjo
pa se jima je zapletlo, tako grenka je bila...
Oba živita, od rojstva, na kmetiji. Oba se (ona poleg
svoje službe) ukvarjata s kmetijstvom, delata na kmetiji. Imata živali, imata
koline, očistita zaklano živalstvo, preden ga v skrinjo pospravita, oziroma ga
jesta... oba sta “izobražena”, ona “celo” medicinska sestra, ki bi MORALA
vedeti vsaj osnovno o živalsko/človeškem svetu... in čemu so jima tiste velike
ribe grenke?!
Tudi meni bi bile, priznam: ko ne bi škrg in lusk
odstranil, ko ne bi prerezal in drobovja stran vrgel. Ko bi jih cele pekel,
kakor sardelice, in jih skušal jesti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar