Pihalna

Vetrovi, in njih prav nemirno početje,

raznašajo listje, in prah, in vse smetje,

prav vse, kar brez teže je, nepritrjeno,

in, zlahka, vetrovom v ravnanja puščeno…

Najraje z vetrovi ves svet se obrača

takrat, ko pihlja tisti tam-kjer-se-splača,

ko »moje« zverinsko z neba v ujmo šine,

hiti vse vetrovno veselo v koline…

Obračajo norme, obračajo lica,

obrača se z njimi vetrovna pravica,

se sita, v ugodje lepo napihljana,

izkaže krepostna, četudi – zlagana!

Zdaj z leve, zdaj z desne, nenehno pihljaje,

narava z ubornim razvojem se daje,

kot lučka na trati, tako nebogljen

vetrovnim tokovom v roke prepuščen.