Le mir...

Nekoč, nekje, že pride čas,

ko stišal se bo zverstva spev,

in zrele trave sipek klas

spokoj mi bo odel…

Dovolj mi je že teh ljudi,

dovolj nizkotnih vseh strasti,

od nekdaj zrem v blodeči svet,

stepta še slednji cvet...

Nekoč, nekje, in kar povprek,

kjer vetrič me bo razsejal,

le v plesu ptic in v pesmi rek

se času bom predal…

Dovolj mi je že teh zablod,

zaman iz veka v vek njih rod,

že bojni klic in vse drvi

sestradano krvi…

Nekoč, nekje, tihota, šir,

kako sladko se v mislih zdi,

brez kamna, znaka, le moj mir,

dovolj vstran od ljudi!