Živetje

Brsteče je v jutru, ko sonce prebuja,

odevajo zvezde v kopreno noči,

s koraki v neznano nerado zamuja,

se vse bolj gotove graditi uči;

poljane, obdane v prelesti pomladi,

peko prve rane razkrivati svet,

porajajo sanje cvetoči nasadi,

in vse bolj naloge hitijo letet…

Prav vsaka izbira za goro se viša,

v večerih se redči brezbrižnosti spev,

še preden se vnema v doseženem stiša,

že nova povleče, da v njej bi gorel;

in pluješ, kraljuješ, tokovom kljubuješ,

gradiš, kot je dano, in daš, kar zgradiš,

še največkrat srečo v dajanju raduješ,

ko zmoreš, pomoreš, ko ne, pa trpiš…

Vrste se spoznanja, grenkobe grenijo,

tančice odstirajo v času oči,

vse več je resnic, ki v dno duše skelijo,

vse manj je zanosa, vse manj je moči;

in teče, da steče se v poti brez kraja,

ni dano v praznino, ni dano v okras,

pa prav je, da nekaj, vsaj malček ostaja,

takrat, ko v daljave potihne ti glas…