Časotrpna

Ti, razumski Homo, kaj se sploh upiraš,

tisočletja že kljubuješ, hiraš, izumiraš,

pusti silne upe, pusti trde glave,

naj si v jurskem parku zase najdejo zabave!

V sanje si polagal, dolge, silne čase,

svet hotel si popeljati v sončne, srečne klase,

ni bilo ti dano, nada se ti laže,

je nagon nagon in le nagonsko se izkaže!

Pač, okrogli časi, vse je okroglina,

pestra tekla prek planeta že je zgodovina,

beži v kraj, nadloga, pusti jih divjati,

naj na koncu se požrejo še v poslednji jati!