Človečkovje

Že v kalupih se poraja,

samostojno sploh ne zna,

skozi druge se oplaja,

kobacaje prek sveta…

Nekaj svetih je pripetih,

zapovedan smerokaz,

skoznje zgolj v vseh svojih letih

naj bi našel si obraz…

Vse bi rad, povsod se vidi,

zlasti tam, kjer se deli,

kar poprime, zlahka spridi,

zmore manj kot pa želi…

Ni problema, ni težave,

sproti vedno zna in ve,

je bolj ozkotirne glave,

mu dojemanje ne gre…

Bojda vodi ga usoda,

in krivica ga pesti,

vse življenje le zabloda,

pridno v krogih jo vrti…

Že v kalupih se poraja,

prek razhojenih poti,

se množi, da svet razkraja,

upajoč, da ga gradi.