Razumno
ravnanje na cesti (bistveno lažje, enostavnejše, saj temelji na osnovi naučene
čutne "otipljivosti"): vidim znak, ki me opozarja, da je cesta zaprta;
znam prebrati sporočilo z znaka, ki govori o tem, da plazovi ogrožajo promet;
obrnem vozilo in se izognem nevarnosti... pomeni, da sem razumno ravnal, ker
sem upošteval, preventivno, V NAPREJ... in s tem preprečil neljube posledice...
Ko bi nadaljeval z vožnjo, in se znašel zasut, pod plazom, takrat... takrat bi V NAZAJ ugotavljal, da sem v težavah (če bi seveda živel toliko časa, da bi lahko karkoli ugotavljal), in bi lahko ugotavljal, da sem nespametno ravnal, ker opozorila nisem upošteval... in to, da "razumem" stanje, v katerem sem se znašel, (še) ne pomeni, da sem se z razumom izkazal (ko bi bil razumen, bi - obrnil vozilo, in se ne podal v nevarnost)!
Ko bi nadaljeval z vožnjo, in se znašel zasut, pod plazom, takrat... takrat bi V NAZAJ ugotavljal, da sem v težavah (če bi seveda živel toliko časa, da bi lahko karkoli ugotavljal), in bi lahko ugotavljal, da sem nespametno ravnal, ker opozorila nisem upošteval... in to, da "razumem" stanje, v katerem sem se znašel, (še) ne pomeni, da sem se z razumom izkazal (ko bi bil razumen, bi - obrnil vozilo, in se ne podal v nevarnost)!
Ja, in
povsem enako je z "družbeno cesto": če se znajdem v godlji, če vseh
(vselej pravočasnih!!!!) opozoril ne znam prebirati, razumeti, potem... potem
imam na izbiro le dve možnosti. Prva, da lastno nezmožnost prepoznavanja
družbenih dogajanj ugotovim (sila redek, izjemen pojav, resda, a, morda, celo
ne nemogoč). Druga, da neke "druge" krivim za to, ker sem se sam
znašel tam, kjer se nisem hotel znajti (običajna praksa, seveda, povsem
"normalna").
Ni komentarjev:
Objavite komentar