Skozi čas...

Dolgo je, kar je v krošnjah vršalo,

v boju za veje poraz zagreni,

drugega ni izgubljenim ostalo,

kot strm spust, vse do tal, v ljudi…

Ja, in takrat se prav vse je začelo,

to je krivica, je vsevprek donelo!

Veje zelene, za redke izbrane,

polne krepitve, moči, in dobrot,

v viških pa duše uboge, pregnane,

lačne in bose na trnovo pot…

Ja, in takrat se prav vse je začelo,

to je krivica, je vsevprek donelo!

Vsakdo po svoje, no, v gručah, za vedno,

steze steptane, da čas jim je dan,

s čela vodnik, a za njim tisto čredno,

kdor ni hotel, je bil v hipu izgnan…

Ja, in takrat se prav vse je začelo,

to je krivica, je vsevprek donelo!

Isto teptanje, enake postave,

v razne smeri prek gospodovih trat,

zrasli plotovi, za njimi države,

v njih vsak vodnik si omislil je grad…

Ja, in takrat se prav vse je začelo,

to je krivica, je vsevprek donelo!

So domotožja bolezen spoznali,

kljuvala, grizla jih je kar naprej,

pa so se v drevja sajenje podali,

da spet prišli do zelenih bi vej…

Ja, in takrat se prav vse je začelo,

to je krivica, je vsevprek donelo!

Rasle so veje, in rasla so leta,

rasle vodnikom so spretne moči,

vrag je s pravico, ko vejo obeta,

potlej pa drug na njej gnezdo gradi…

Ja, in takrat se prav vse je začelo,

to je krivica, je vsevprek donelo!

Dosti je tega, je znova vršalo,

bomo v jU eN šli rešitev iskat,

upe neštete v nebesa je gnalo,

ko iz krivic so pravice šli tkat…

Ja, in takrat se prav vse je začelo,

to je krivica, je vsevprek donelo!

Leta so tekla, in kri, v oceanih,

vej pa nikdar ni v obilju bilo,

golaž dišal je v volitvenih planih,

boji medčredni teptali zemljo…

Se še do danes ni nič spremenilo,

vsakdo po veji zeleni hlepi,

ni domotožje se nič pomirilo,

na kratki poti z vejevja v ljudi…