Složno nesložna

V slogi je moč, sloge pa ni,

vse se po serijskih cifrah drobi,

teče spod štanc nekaj trakov,

svet se spreminja, a nikdar ni nov…

Sprava ne zna spravit na kup,

kadar na delu ni en sam kalup,

že če sta dva, vsak se poda

lastno podobo množit prek sveta…

Kriv pa je um, ker ga sploh ni,

vešče neumnost v nosove štrli,

vleče jih v noč, in na vso moč,

vedno hiteč, a na slabše gredoč…

V slogi je moč, jasna je stvar,

njeno božanstvo je trden denar,

če ga imaš, če ga deliš,

složnih nešteto prav zlahka dobiš…

Je že tako, svet gre skoz rit,

zgolj da imaš, da v udobju si sit,

vse je lepo, slabega nič,

tudi takrat ko ti daje hudič…

V slogi je moč, sloge pa ni,

ravno nasprotno, nešteto strani,

in v lastno vsak vlekel bi rad,

slogo obznanjal, zavijal ji vrat…

V slogi je moč, v čredah nagon,

v čredah pastirc zida le lasten vzpon,

ker druge ni, zgolj tako je:

nekaj trakov in spod štanc čisto vse.