Maksi cefrajoči mikrocef(r)alin(ček)...

Na Zemlji sta svetova dva,

oba, kakopak, sta človeška,

v večinskem prav vse ve in zna

prastara pamet kamnokleška…

Razum v manjšini se drži.

Ga je za vzorec, zgolj obstaja.

Ko dano mu je, da leti,

takrat svetlobo v svet poraja…

Na Zemlji sta svetova dva,

uradno eden, uk razpreda,

oba pa tisti zgolj pozna,

ki v »abonmaju izven« gleda…

Na Zemlji je nek čuden tič.

Na gosto so ga posejali.

Nek mikrocef(R)alin, hudič,

ki se prav kruto s svetom šali…

Na Zemlji sta svetova dva.

Zgolj eden, fizično, seveda.

Zdaj je svetlo, in zdaj tema,

pa Zemlja neprištevno zgleda…

Vse v glavi je, počez velja,

o glavah svet z lahkoto priča:

razum ga v tvorjenje ravna,

v sesutje glava polna – niča!