"Zgodovinska pozabljivost" ali - o človeku, razumnem bitju

Čudna je "zgodovinska pozabljivost", ki POMNI podatke (o zgodovinskih okoliščinah), ni pa zmožna teh okoliščin tudi RAZUMETI, jih PREPOZNAVATI (takrat, ko se spet porajajo) in na osnovi prepoznavanja in razumevanja tudi LOGIČNO UGOTAVLJATI ponavljajoča se stanja!
Res čudna, ta(kšna) "pozabljivost", kajti - ni pozabljivost takšna, da najprej podatke pozabi?!

Ne, seveda, da ne gre za nikakršno pozabljivost, celo daleč od tega! Ob tem, da je zgodovina, kot učni predmet, tako enostavna, tako razumljivo ubesedena, le navajanje določenih dejstev, opisovanje dogodkov, naštevanje imen in letnic… težava je drugje, v ODSOTNOSTI ZMOŽNOSTI t. im. abstraktnega mišljenja, to je natanko tistega umskega procesa, s pomočjo katerega je moč ugotavljati določene (tudi družbene) zakonitosti, s pomočjo katerega je moč sestavljati posamezne sklope nekih celot, vsebin, in je to sestavljanje možno tudi takrat, kadar teh vsebin še ni moč zaznavati s čutnimi zaznavami. To je tista zmožnost, s pomočjo katere se da prepoznavati značajskost ljudi (kolikor je pri nagonskem ravnanju sploh moč o značajih govoriti), s pomočjo katere je moč ločevati med neetičnim in etičnim (ker etično ni le tisto, kar »meni prija« in dokler »mi« prija, nasprotno, etično je, v nagonskem svetu, večinoma celo takšno, da NE prija, nagonskemu, ker etično zahteva upoštevanje drugega/drugih, pomeni, da zahteva samoodpovedovanje, zahteva sklepanja kompromisov, zahteva delitev sveta, ki ne more več biti samo »moj« in »ne-moj«, pač pa, na temelju etike, postane skupen!), ne nazadnje je abstraktno mišljenje tudi tista zmožnost, s pomočjo katere se je moč NAUČITI iz zgodovine!

In je težava, dodatna, ker – izključno na temelju tega abstraktnega mišljenja zmore obstajati tudi mišljenje, imenovano kompleksno (oz. celovito), in zgolj takrat, kadar celovito dojemaš, razumevaš, obravnavaš posamezne (in obenem vse) vsebine, tudi družbena dogajanja, izključno takrat je moč govoriti o razumu!!!!

Naj te ne begajo posamezniki, ki se uvrščajo med izumitelje, odkritelje, snovalce, med njihovimi in večinskimi umskimi zmožnostmi so nepremostljive razlike. In te razlike nikakor niso posledica znanja, večjega ali manjšega, sploh ne, kajti – kaj pa je to znanje, če ne samo kup nekih podatkov?! Zmožnost ravnanja s temi podatki, zmožnost njihovega dejanskega razumevanja, izkazanega s pravilnim postopanjem v praksi, v življenju… ja, to pa je tisto, v čemer se razum razlikuje od ne-razuma!

Ne, nikakor ti posamezniki niso potrditev teze o človeku – razumnem bitju (češ, da je človeštvo sestavljeno iz samih razumnih bitij), nasprotno, povsem nasprotno: ti posamezniki le izpričujejo preprosto dejstvo, da znotraj človeštva živijo tudi razumna bitja!