Cesarstvo nagonov

Cesarstvo nagonov. Cesarstvo zahtev, in neutolažljivega hlastanja po več. Več, in še več, in vselej več, kajti že to, da drugi imajo, zadošča potrebi, da bi imel tudi sam!

Tudi preostala narava pozna umeščanje, iskanje nekih boljših položajev, umeščenih na hierarhično razvrščenih lestvicah veljave. In tudi preostala narava tekmuje, v nenehnem boju, znotraj katerega je branitelj tisti, ki ima, in napadalec oni, ki nima. In tudi v preostali naravi je mir takrat, kadar sitost črevesju ugodje vzbuja. Le – preostala narava se ne razglaša za razumno, in preostala narava v svojem hlastanju ne zavrača drugačnosti kot take, zgolj zaradi tega, ker je drugačna. In preostala narava pozna meje, in se zaustavi, ko temeljne nagone nahrani. In preostala narava ni gnana v želji po tem, da bi bil ves svet po njenih predstavah. In v preostali naravi razvrščanja potekajo na osnovi zmožnosti, pa tisti, ki je spretnejši, ali močnejši, ali oboje, zavzame boljši položaj. In ga drži, dokler njegova spretnost, ali/in moč držanje zagotavljata. V človekovem svetu pa…

V človekovem svetu veljajo drugačne, čeprav večinoma podobne zapovedi. V človekovem svetu sta predvsem dve različnosti, tako ekstremne, da je potrebno obe poznati, in šele takrat videti razkorak, ki ga nobena evolucija ne zmore preseči. Iz preprostega razloga, ker je, ta evolucija, v dve povsem različni smeri zastavila, ko je človeštvo ustvarjala. In je človeka razvila iz nagonov, obenem pa – nagone razvila v človeka!

V človekovem svetu je toliko pameti, da bi ves svet zmogel biti pravljičen, ko bi bilo razuma več, kot ga dejansko je, ko bi razum imel veljavo, in možnost odločanja. In ker nima, oziroma do vpliva pride šele takrat, ko je že vse porušeno, ko so vse strasti, vsi nagoni izživeti, je človekova zgodba natanko takšna, kakršna je – neumna, nedopovedljiva, nenehno ponavljajoča se!

Da, človeštvo rado deli. Deli po povsem nepomembnih stvareh, po tistem, kar le v podobi zunanjosti razlikuje med ljudmi. Po barvi kože, po jezikovni in nacionalni pripadnosti, po verskih in političnih prepričanjih, po spolu in spolni usmerjenosti… po stvareh, ki same zase sploh ne pričajo o človečnosti posameznika, o njegovih dejanskih, ali zgolj možnih lastnostih, pač pa le o, bolj ali manj, neki čredni pripadnosti, ki vse, kar je, in tudi svet kot tak, en in edin, deli na naše in ne-naše. Zanimivo, tudi po umskih zmožnostih zna deliti, to človeštvo, in celo priznava, večina, da obstajajo neki, ki so še bolj razumni od nje, neki »geniji«… katerim, roko na srce, niti ni težko biti razumnejši od povprečnega človeškega stvarstva, kajti le-to je – nerazumsko, nagonsko delujoče, z dokaj preprostimi mišljenjskimi zmožnostmi, ki zagotavljajo trajno delovanje v okviru pogojnega refleksa!

Znanje ne pomaga, v odsotnosti razuma, takrat je le kup praznih podatkov, s pomočjo katerih prej slabo počneš, nerazumevajoč celoto, kot dobro, pa četudi te še tako žene želja, da bi nekaj dobrega spočel. In tudi s tem dobrim, pravilnim, moralnim… so težave, kadar odsotnost razuma ne dovoljuje prepoznavanja posameznih vsebin, njihovega zastavljanja in izvajanja, pa šele takrat, ko je blagajna že izpraznjena, ugotoviš, da si lopova za njenega čuvaja namestil, da ti je pred nosom kradel, celo s teboj deleč, da si bil zadovoljen, dokler je bilo v delitev razporejeno!

Pamet? O njej je odveč pretirano besedičiti, je zgolj neka osnovna zmožnost, s pomočjo katere se naučiš živeti tisto, v kar so te (na)učili živeti. In se še največkrat izkazuje, v nagonskem človeškem svetu, v podobi »iznajdljivosti«, prilagodljivosti, izmuzljivosti, v podobi kopice obrazov, med katerimi po posameznem sežeš takrat, ko ga priložnost zahteva. In tudi žival jo ima, to pamet, in celo neko svoje znanje, sicer ne bi uspevala lastnega življenja (pre)živeti.

Misleče bitje? Premalo, krepko premalo, da bi bila razumnost priznana. Kajti – tudi žival misli, in izbira med posameznimi možnostmi, in tudi žival vidi, kakor večina človeštva, le neposredne povezave, le sličici/kamenček, morda celo tri, v celotnem mozaiku… in se tudi ona ne zaveda celote, in tudi ona ne bi znala razsodno, ko je nagoni ne bi vodili v odločanje.

Kje je težava? V precenitvi dejanskega stanja, v precenitvi dejanskih zmožnosti! Kadar se slep zaveda svoje slepote, kadar se zaveda, da poti ne pozna, kadar se zaveda, da potrebuje pomoč… takrat ne bo silil, sam in po svoje, pač pa si bo vodiča poiskal. Kadar pa meni, da mu je vse jasno, da ve in zna, takrat… takrat ga pa lahko nek novo izkopan jarek prek poti postavi na trdna tla, na tla spoznanja tistega »nisem vedel«, ki je tako pogosta ugotovitev, kadar človeštvo lastna ravnanja, v preteklosti izkazana, opravičuje, samemu sebi, seveda. In se niti tega ne zaveda, takrat, med opravičevanjem, da tega »nisem vedel« ni bilo, sproti, in ga ni tudi kasneje sproti, kajti – baje ga vsevednost krasi, baje se celo na napakah uči, le… le zgodovina o tem povsem drugače priča, in tudi osebne izpovedi, življenje samo po sebi. Da, tudi v tem je težava, vendar…

Obstaja še hujša težava, o kateri je, povsem preprosto, moč takole zapisati: le razum je tisti, ki posamezniku omogoča tvornost, neko delovanje, preko katerega izkazuješ določene svoje vsebine, zmožnosti, preko katerega zmoreš samemu sebi zadovoljstvo porajati, si cilje iskati… ne da bi ob tem kogarkoli ogrožal, mu celo jemal… nasprotno, z lastno tvornostjo izključno nudiš, in daješ, v uporabo, kajti ta tvornost potrebuje uporabnike svojih proizvodov, v nasprotnem je, preprosto, ni, ne doseže lastne potrditve, se ne počuti uporabna, smiselna! In kadar ne zmoreš iz sebe tvoriti, nekaj, karkoli, s čemer bi sebi zadovoljstvo iskal, takrat… takrat ti ne ostane drugo, kot to, da lastne dosežke izkazuješ s pomočjo materialnega, s pomočjo dobrin, predmetov, statusnih simbolov, s čemer pa smo znova pri tistem začetnem »Več, in še več, in vselej več, kajti že to, da drugi imajo, zadošča potrebi, da bi imel tudi sam!«

Kako bremenilna zadeva je odsotnost razuma, o tem najlepše govorijo tiste zgodovinske črte, ki navzdol vodijo, prek rušitev in pobijanj, prek preganjanj in razkroja vsega, kar je bilo v rast zastavljenega! O tem najlepše govorijo povsem preprosta, vsakdanja dejstva, denimo eno temeljnih vprašanj, ki sprašuje po tem, kako je lahko človeško početje nerazumno, kako sploh lahko kvari, če pa naj bi človek bil razumno, potemtakem v dobro tvorno bitje?! O tem, ne nazadnje, pričajo razmišljanja tistih, na katere se človeštvo rado sklicuje, ne da bi njih besede zmoglo razumeti. Vsi po vrsti so, vsak skozi nek svoj čas, ugotavljali značilnosti občestva, le da so si jih po svoje razlagali, kot posledice vzgoje, razgledanosti, mnenjske opredelitve… in ne pomagajo ne Bajronovi epitafi, ne Ajnštajnova neskončnost človeške neumnosti, ne pomagajo učenja, v okviru uradnega izobraževanja, ne, povprečnost ve, kar ve, in ker ve vse, ji prav nič do živega ne pride!

Niti lastne večobraznosti se ne zaveda, tako sprotno se odziva na različne impulze! Odgovornost pozna samo takrat, kadar jo od drugih terja, in iz slovarja. Pri sebi je ne čuti, tako in tako ne ve, se ne zaveda tega kje, s čem je pogrešila, tako in tako je vselej nek drug, ki je kriv za neuspeh! Da pa bi zmogla, ta povprečnost, sestaviti celoten krog vzročno-posledičnih povezav, o tem pa je moč, pri tistih dveh sličicah/kamenčkih, morda treh, iz mozaika življenja, le sanjati!

Seveda, nauči se, marsičesa, celo izreke rada ponavlja, sklicujoč se na tujo modrost, tudi tistega »kar seješ, to žanješ«, le – ti izreki nikoli ne veljajo, kadar je žetev posledica njenega sejanja! Niti tega ne pomni kaj je sejala, s čem, kako, kako bi zmogla o lastni vlogi presojati, drugače kot s tistim »nič kriva«?!