Nju-vej

Sta Mica in Francl se z modo spečala,

pa k brivcu ju najprej ponesla je pot,

vse nju-vej revije sta študijsko brala,

on v glavo obrit bo, in ona tam spod…

Kocine letele so, kline krnele,

težko je, če dlaka močno se drži,

so Franclu se uhe na koncu blestele,

pri Mici pa gladko, krog tiste stvari…

Nogé sta še rekla, si bosta skosila,

ni dobro v gosposko kričeče kosmat,

še prej pa do šuštarja sta še skočila,

po lukenj en par, da bo rinke kam dat…

Po dve za vsak uhelj, po eno v dno čela,

skoz' jezik in v nosu naravnost po sred',

pa Mica je rekla, da dolg' si želela

ta zlato, in s srčkam, je tam spod imet…

Obrita, okinčana v rinke nju-veja,

še noge skošene, pa v šoping sta šla,

par jurjev, sta rekla, ta zgornja je meja,

ni ajnfoh živet kot gospod in gospa…

Franc zmislu si hlače je travno zelene,

in suknjič na kocke, rumenkast in rjav,

kravato na rožce, in čevlje zloščene,

pa štumfe čist bele, bo stroj lažje pral…

Še srajco je našu, da zraven prav leže,

ni barve, da v flekih sijala ne b' z nje,

pa gate, na pikčaste vzorce, in sveže,

ta lovski klobuk, gor pa gamsji lasje…

A Mica, spedenala se je do kraja,

v kostimu, ki rad bi po šivih šel vstran,

čez joške razpoka, nju-vej t'ko osvaja,

in, jasno, tud' gatni komplet, čist, opran…

Rumeno sijoča, ma, skorajda zlata,

še lilaste najlonke, mrežasta stvar,

še petke, da sta poskočila podplata,

klobuček in še rokavic črnih par…

In potlej sta šla na špancir do štarije,

delila nju-vej svoj po poti v pozdrav,

odtlej sonce nekaj dni bolj skromno sije,

kot da ga je strah vseh ta nobl bleščav…