Izgrobna

O, pesnik, tvoje zbrano delo

zdaj naše je, če kdo te vpraša,

zdaj naši slavi doprinaša;

naj vidi svet, kaj vse spočelo

se je spod našega peresja!

Naj slava naše domovine

v nebesa, skupaj z našo, šine…

Že res, da meh nas bolj povleče,

klobasa, vince, pir, žganjica,

da zlahka slednja veselica

kulturnost prebudi doneče,

in poduhovi v dno črevesja…

a ti brez nas bi ne veljal,

ma, kaj veljal, ne bi obstal!

In, če pomisliš malo bolje,

vsi tvoji verzi so spočeti,

ker smel med nami si živeti,

čeprav kazil si nam okolje,

ko si o nas grdo kvantal!

Zato so, takšna je istina,

izključno naša zapuščina!

Iz groba, bled v kosti, seveda,

hraneč spomine na tegobe,

z usahlim srcem od grenkobe,

ničevost silno pesnik gleda…

Takole, šepne, bom dejal:

še najbolje pokažeš svoje,

ko tisto zadaj ti zapoje!