Nekoč

Čemu bi pel, čemu slavil,

čemu se svetu veselil,

iz dneva v dan le nova noč,

in žarek bled, tisti nekoč…

Iz teme dan, zaman umre,

rojen zato, da v prazno gre,

nekoč vsaj up je sanje gnal,

dokler še zmogel je in znal…

Zdaj upa ni, ni več laži,

zgolj dan za dnem, na kraj poti,

topot povsod, oblak prahu,

odprta vrata, širom, zlu…

Čemu bi pel, čemu slavil,

življenju moč sem vso izpil,

ko v trnje vodil sem korak,

odrekal sebi sem, bedak…

Iz teme dan, in dan v nič,

vse do neba nič dviga bič,

povešen klas vse bolj veni,

v prekletstvo rojen med ljudi…