Povzetna

Zastavljen sem davno, od srede do petka,

morda pa drugače, pomembno sploh ni,

začel sem, baje, kar naravnost, z začetka,

še vedno obraz se me isti drži…

Le redkokdaj vzvratno, povsem nepovratno

odtekalo je, kar je teklo v tok,

z lopatko, zarana, prašljivo in blatno,

kasneje pa nisem si več mazal rok…

So čudne mi vile poti porodile,

s kamenja med trnje še najraje sam,

v negneči se zvezde z neba niso skrile,

sem skromno jim speval, nič bolje kot znam…

So me popeljali, sem šel še voditi,

oh, groza, nikdar ne bi tega počel,

odstiral podobe, razkrival sem biti,

bi raje po starem med sanje hitel…

In je odfrčalo, ostalo je malo,

od petka do srede, morda kak drug dan,

kot da bi odvilo v neslano se šalo,

na svetu, ki je v nedoglednost zlagan…