Na
skali čas, skrivenčen spev,
mu z
vrha v vrh je ujma bila
in ga
po svoje lepotila,
medtem
ko veter je norel…
Kar ni
razbrazdan, zeleni,
še vedno
tam, kot da kraljuje,
po
vrsti vsem pastem kljubuje,
čeprav
se tu in tam suši…
Spoštljivo
zrem otrpla lica,
prek ran
bi dlan tegobe skrila,
v želje
mu porodila krila,
morda bo poletel,
kot ptica...
v šir
modrin toplo prostran,
predvsem
pa daleč, daleč stran.
Ni komentarjev:
Objavite komentar