Oh ja...

Te zrem, blestečo, lepotica,
vso sloko, ravno prav grajeno,
vse bolj blediš v prozorna lica,
a kaj bo to, mi je vseeno...

Z roko kdaj sežem, te zagrabim,
lepo podaš se v mojo dlan,
kako zdaj tvojo družbo rabim,
brez tebe bil bi prazen dan...

Bolj ko se stekaš, bolj me greješ,
morda, čez čas, bom še zapel,
nemo strmiš, nič se ne smeješ,
vendar ob tebi sem vesel...

Zrem te blestečo, vse bolj prazno,
vlivaš mi upe, krasotica,
dokler s teboj sem, ni porazno,
do dna, prelestna steklenica...

Sanje

Sanje so sanje, ni da bi pravil,
z njimi zatiskam si solzne oči,
v njih sem nek čudežen svet si postavil,
v njih sonce sije, v njih radost cveti.

Sanje so sanje, skrivam se vanje,
v njih ni oblakov, ne hladnih vetrov,
pesem odmeva, srce srečo žanje,
so kakor reka cvetočih bregov...

Ni da bi pravil, vanje utekam,
ni ga, ki sanje bi mi zamračil,
v njih, za spremembo, svetleje odtekam,
v njih sem še tebe v toploto ovil.

Za začetek...

Ko mi v duši tuli, tuli,
žalost kakor volk zavija,
ko do dna srca me žuli,
zakričal bi - pizdarija!

Moje sanje so mesene,
kakor zver bi planil nate,
tečeš skozi moje vene,
kakor reka preko trate...

Zreš z zidu me, lepotica,
v barve posterja odeta,
ti lebdi nasmeh prek lica,
kot metuljček sredi cveta...

Vse na tebi izzivalno,
izzivalno in dehteče,
ko dejal bi primerjalno,
rekel bi, da me kar meče...

Glad po tebi vse bolj kruli,
v želodcu in še niže,
v sonca sij so te obuli,
bi želel te bliže, bliže...

Zatopljen v lik s plakata,
sije v sobo mesečina,
vse od glave do podplata
je prelepa mojstrovina...

Pa s pogledi te ljubkujem,
na plakatu se iskriš,
v mislih nama radost kujem,
v meni, pravzaprav, živiš...

Moj poljub in topla dlan
v sanjah čezte se preliva,
pa, čeprav si daleč stran,
zame topla si in živa...

Zreš z zidu me, lepotica,
čakam, da boš oživela,
vame tvoj pogled pronica,
le do kdaj boš zgolj - visela?!