sobota, 28. februar 2015

Evolucija

Misli mi uhajajo, občasno, v smeri bližajočega se banjaluškega festivala poezije za otroke...ker tam tudi sam nastopam, običajno, pa berem v jeziku okolja (da lahko ljudje prebrano tudi razumejo), tu in tam kakšno pesem zapišem, v srbskem jeziku...



Nekada davno, nimalo slavno,
beše to sto posto jesenje doba,
počela s neba, na zemlju ravno,
da se ispoljava jedna seoba.

Nestalo hrane, lišće je spalo,
krošnje su bile gole i hladne,
pa drugo ništa nije preostalo
no put pod noge, za majmune jadne.

Spusti se život, čupave ćudi,
pa se uputi svuda da šeta,
nisu životinje za tela ljudi,
vidi šta nastade od ovog sveta!

Jes, ima žilet, al mozgom tupi,
ima i srce, al zvezde klati,
opet će Zemlja pamet da skupi
kad se životinja u krošnje vrati.

sreda, 25. februar 2015

Sram

Samo štiri črke, v nebo zapeklijo,
grenijo, tiščijo, najhujši poraz,
ni sanj več, da v noči, kot zvezde, žarijo,
pokazal nek čas je svoj pravi obraz…
čez rob se prelila je prav vsa odplaka,
goltavo se tema prek upov gosti,
je zlo trdoživo, in vselej zgolj čaka,
da v grozo požene vse svoje zveri…
se davno mi zgodba je v prazno končala,
izgubil sem vse, in poraz svoj priznam,
žival še prek cvetja je vse poteptala,
v zatonu življenja me je zgolj še – SRAM!

torek, 24. februar 2015

Prek slamice svet...

Po slamici pijem življenja prelesti,
po slamici srkam sladkost, ki greni,
ko vidim, kaj vse se sprehaja po cesti,
si mislim "čemu sploh vsi upi v ljudi"...
Po kapljicah tekla so silna spoznanja,
spoznanja v času, da čas bi zorel,
a gluhemu v prazno beseda odzvanja,
in ni je luči, ki bi slep jo dojel...
Zaman so vse knjige, zaman vsi izreki,
razum še nikdar ni norosti veljal,
kot struga pripisana je svoji reki,
tako bo, v neskončnost, žival le - žival!
Zaman definicije, formule razne, 
če brez kalkulatorja v živo ne gre,
hotenja so polna, a glave so prazne,
pa to, kar gradijo, to tudi žive...
Po slamici pijem življenja prelesti,
ta svet se, gotovo, nekoč spremeni,
takrat, ko se znal bo dokončno otresti
neumnega kroga dvonoge nravi!

ponedeljek, 23. februar 2015

Pogovor

NN: Jaz sem pameten!
Radovednost: Kako pa veš, to, da si pameten?
NN: Kako ne bi vedel, bral sem Platona.
Radovednost: Se bojim, da samo branje ni dovolj. Jaz berem o življenju v morju, pa ne zmorem, brez škrg...
NN: Seveda, da ni dovolj, da prebereš, tudi zapomniti si moraš kaj!
Radovednost: Kaj si moraš zapomniti?
NN: Ja, kako kaj, to vendar, kar je Platon rekel!
Radovednost: Čemu, za vraga, pa si moraš to zapomniti, kaj boš s tem?!
NN: Si pa butasta, da veš, Radovednost! Kako čemu, preprosto zaradi tega, da bodo tudi drugi vedeli, da sem pameten!
Radovednost: Po čem bodo pa to vedeli?
NN: Groza nedopovedljiva! Ja, po tem, ko jim bom govoril to, kar je Platon rekel!
Radovednost: Ampak, to lahko vsakdo prebere, če želi, ne potrebuje tebe, da mu govoriš.
NN: Saj v tem je fora, ker vsakdo ne (pre)bere, pa je dobro, da se, vsaj občasno, pametni najdemo nekje, da ostalim povemo.
Radovednost: In potem, ko jim poveste, vi, pametni, potem tudi ostali postanejo pametni?
NN: Ja, itak da, ker tudi oni vedo, kaj je Platon povedal!
Radovednost: Dobro, pa veš...ne, drugače bom, si bral Platonovo Državo ?
NN: Seveda, da sem jo, kako ne bi, bi brez nje ne mogel biti pameten.
Radovednost: Dobro, dalo bi se, teoretično, biti pameten tudi brez branja Platonove Države, ampak vseeno...daj, mi lahko poveš, katero je temeljno sporočilo, ki ga je mislec izkazal v svoji "državni teoriji"?
NN: Ne vem, na kaj misliš, veliko je tega...
Radovednost: Resnično, veliko je besed v knjigi zapisanih, ampak vseeno, iz nekega spoznanja je izhajal, filozof, ko je s svojo teorijo ponujal rešitev osnovnega problema, ki tare človekovo sobivanje.
NN: A, to misliš! Ja, seveda, da vem, rekel je, da morajo biti tisti zgoraj pametni!
Radovednost: Vidiš, jaz pa mislim, da se motiš, in je rekel samo to, da ti, in tebi podobni, nikdar ne bi smeli tja "gor" priti.


Opomba: lahko, da je bilo malček drugače, v kakšnem odtenku, ne vem, sem pri sosednji mizi sedel, in srebal življenje, iz skodelice kave.

Skozi okno...

Skozi okno dan se barva, in po svoje sanja...
(na ograjo grlici sta družno prileteli,
prav gruleče grlično sta grliti se jeli;
maček se po tleh potika, zvito se razvlači,
mačje snuje, da grulečo grlico zasači;
cesta svoj utrip utripa, tu in tam kaj švigne,
včasih ropotavost bučna še pritisk privzdigne...)
...in, da vse še zaokroži, ptičji zbor odzvanja!

sobota, 21. februar 2015

Kruta stvar

Je življenje kruta stvar,
a zgolj dejstva kaže,
v njih se, z goro vseh utvar,
človek ne izmaže:
pameten je, to velja,
bega le dilema -
v šolo hodi, in vse zna,
a nič ne dojema?!
Bržčas bo učitelj kriv,
drug ne more biti,
še kresnički duh iskriv
sveti se iz riti!
Res, tako bo, to je to,
lep obliž čez rano…
stežka v trdo gre glavo,
da ji, pač, ni dano!

(Osebn-ostn-a) suverenost

Kakor vse na tem svetu, tako je tudi suverenost, bržčas, relativen pojem (in je priporočljivo, kadar je v povezavi z njo te relativnosti čim manj). Državna, o kateri radi govorimo, češ da smo jo izgubili (kar je nemogoče, v konkretnem primeru, ker je sploh nikoli imeli nismo!), je celo krepko bolj relativna, kot to sme biti osebn(ostn)a, saj sleherna država (naj bi vsaj tako bilo) »govori v imenu pretežnega dela svojih državljanov«, kadar pa je, kjerkoli, »pretežen del« omenjan, takrat, zagotovo, pretežno ne prevladuje tisti temeljni, etični »prav«, medtem ko se osebn(ostn)a suverenost izkazuje na posamični, osebn(ostn)i ravni, izključno v »prvem sklonu ednine«, kot nekaj povsem prepoznavnega (in predvidljivega, v vsaki situaciji), potemtakem – kot nekaj načelnega!

Osebn(ostn)a suverenost ni nič manj dolžna spoštovati interesov nekih »drugih«, neke skupnosti torej, kot naj bi to bilo v primeru državne suverenosti, celo nasprotno, osebn(ostn)a suverenost, temelječa na ločevanju med »prav« in »neprav«, je dolžna zavzemati enaka merila do vseh, ne glede na to kateri (samo-razmejitveni) skupnosti nekdo pripada, na katerem koncu »sveta« živi, in je, za razliko od države (in njene suverenosti), dolžna »zastopati« dobrobit celotnega človeštva (ne zgolj dobrobiti državljanov neke posamične države).
Osebn(ostn)e suverenosti ne more biti, če oseba ni – enoobrazna! Pri državah je krepko drugače: vsaka ima svojo »dnevno politiko« (v okviru katere obstajata dva načina »poslovanja«, prvi, ki je viden in »uraden«, in drug, obsežnejši, učinkovitejši, ki se izvaja »pod mizo« in je povsem »neuraden«, celo zanikanja potreben, če beseda, slučajno, nanj nanese), in ima radikalne spremembe (v svojem odnosu napram »navzven«) vsakokrat, ko se radikalna sprememba zgodi na položaju moči, oblasti, pa ena politična opcija nadomesti vladavino neke druge, predhodne…tako da bi se zlahka dalo reči, da zmore biti država »suverena« predvsem po principu »kaj je meni/zame bolje« (resnici na ljubo, ta princip je edini znan krepki večini ljudi, tudi sami izključno tako ravnajo!), torej po načelih neke »državne ( = trgovske) morale«, medtem ko osebn(ostn)a suverenost ne more, ne sme mimo lastne enoobraznosti, mimo lastne prepoznavnosti, mimo lastne zavezanosti – ravnati prav!

Kje se začne suverenost? Verjetno da s prvim posameznikovim »ne«! Ampak ta »ne« ne sme biti tisti »ne«, ki rad trmari, pa zgolj zaradi svoje »trde glave« ne želi po nekem redu, po neki ustaljenosti, pač pa je tiste vrste »ne«, ki nastane na osnovi ugotovitve, in izhajajočega prepričanja, da »po redu« oziroma »na ustaljen način« stvari ne potekajo »dovolj prav« (ali pa potekajo celo povsem ne-prav!), bi pa potekale »prav« na drugačen, meni znan, potem tudi »moj« način.
Seveda, ne samo priporočljivo, bolj neizogibno je, da se že v tej fazi etičnost izkaže kot merilo, edino dopustno merilo ločevanja med »prav« in »ne-prav«, torej da tudi sama osebn(ostn)a suverenost temelji na etičnosti!!!!  (OPOZORILO: tu nimam v mislih NOBENE IZPELJANKE iz etike, niti »krščanske…muslimanske…budistične…hinduistične…etike«, ne »pravniške, uradniške, trgovske, pekarske, čevljarske…etike«, skratka nobene »etike«, ki se v predznaku okrasi z določenim pridevnikom, s katerim razkriva predvsem to, da se je »zavezala« neki opredeljeni, samo-razmejeni skupini, in da deluje predvsem, če ne celo izključno v prid interesov te skupine, in njenih članov…ne pa, tako kot to želi početi ETIKA kot nek skup objektivnih »zapovedi«, bolje: opredelitev, ki nastopa v imenu ČLOVEŠTVA, torej ČLOVEKA KOT BITJA, ki naj bi bilo, bojda, celo enakovredno slednjemu so-človeku, ne glede na to, v katerih skupinah se samo-omejuje, s katerega konca sveta nek svoj jezik govori).

Je osebn(ostn)a suverenost to, da je »vse vedno po moje«? Dalo bi se reči tako, na hitro, poenostavljeno, čeprav – ni povsem tako, kajti ta »po moje« etičnemu bitju pomeni – »po etično«!!! (ja, z nasmeškom, lahko tudi poetično, op.p.)
Kadar pa živiš etično, takrat prej, večkrat, če ne celo nenehno v škodo lastnih vzgibov, želja, interesov deluješ, ampak samo tistih vzgibov, želja, interesov…ki so značilni za slednjega človeka-žival, in se nanašajo na neke nagone (ki nas, žal, »vodijo«, namesto razuma) ter, posledično, na zadovoljevanje nekih materialnih potreb in potreb po samo-razmejevanju (bolj pravično bi bilo uporabljati termin samo-omejevanje, ampak…), ne deluješ pa v škodo lastne usmeritve, tistih temeljev, na osnovi katerih si se samemu sebi zavezal, da želiš postati - vsaj podoben Človeku!!!!
Ja, seveda, kakor povsod, tako tudi tu pride do odstopanj, do drugačnih ravnanj, pa narediš v življenju tu in tam marsikaj (a nikoli vsega in brez zadržka), česar sicer ne bi nikoli naredil, a v konkretnih okoliščinah narediš, po sistemu »manjšega zla« in IZKLJUČNO v dobrobit skupnosti, za katero se na določen način zavzemaš, si zanjo so-odgovoren…pa dobesedno pljuneš na lastna načela, na samega sebe, da ti niti najlepša spovednica, in najbolj ljubezniv spovednik, nikdar ne zmore sprati občutka sramu, ki ga samemu sebi naložiš (pa sploh ni potrebno, da neko »kriminalno dejanje« izkažeš, zadošča, da se podaš, četudi »samo« za nekaj korakov, po poteh nenačelnosti, prilagajanja napačnemu, nepravilnemu, ne-dobremu…tako kot to sicer, če smo dovolj pošteni za ustrezno priznanje, naša človeška običajnost nenehno počne, izkazuje, živi…brez slehernega občutka sramu…) in z njim, s tem sramom, domnevam, tudi »v grob ležeš«. Pomeni, da s takšnim izjemnim ravnanjem izključno proti samemu sebi deluješ…za dobro nekih drugih.

Tako, vsaj približno, in poenostavljeno, naj bi bilo, to, o čemer sem besede zastavil. In jih je dovolj, teh besed, da zmore slehernik, ki jih je bral (pa se mu kaj takega z-ljubi), zastaviti samo-vprašanje:
Sem suverena, etična oseba, vsaj približno suverena, etična oseba?


Lep dan, ob razmisleku!

Škratočas

Sedem škratjih let je en sam mesečev sijaj,
sedem teh sijajev pa prežene zimo v kraj,
sedem škratjih dni se vleče kot so dolga čreva,
čreva pa, če v njih črviči, huda so zadeva!

Sedem škratjih ur minut po naše ne poznajo,
škrati čas po kurjih jajcih sveže naravnajo,
prvo jajce kura znese, dan oči pomane,
z drugim jajcem vse škratovje na kosilo plane…

Tretje jajce škratje delo do naslednjič spravi,
ob četrtem čas za čas je, da se zaustavi,
da se škrat k počitku spravi, v sanje si postreže,
dokler v kurniku spet kura jutra ne izleže.

Škratji čas je čudne pasme, nič sekund ne bije,
dlan utrip z utripom meri, ko v dlan zavije,
škratji čas po svoje teče, kure ga neso,
jaz pa jim ga v hipu zmažem, s kruhom, na oko!

petek, 20. februar 2015

Resnica

Resnica je, da je resnic nešteto,
in vsaka sebi najde položaj,
pa tudi tisto, kar je v laž spočeto,
resnico spravi, marsikdaj, v kraj…

Krivdna

Je sklépal, da v kiparstvu se izkaže,
a je sklepàl le velik nič od niča,
posledično, da malo se izmaže,
za krivca je ustvaril še hudiča.
Pa se odtlej ne kaže več čuditi,
ker rad povleče, bojda, zgled svetal,
da človek druge zmore okriviti
celo za tisto, kar je sam zasral.

Potepuh

Preden sonce v jutro sije,
že odhaja v širno pot,
se v neznano vselej vije,
najde pa se prav povsod…
Cesta, mati in sestríca,
v srcu vselej, in v očeh,
s pesmijo mu streže ptica,
zdaj za solze, zdaj za smeh…
Od drevesa do drevesa,
prek potoka, čez travé,
vetrič s suknje prah mu stresa,
zvezde često v sen žare…
V culi skromna je uteha,
zgolj življenje in drobir,
je nebo prostrana streha,
darežljiv oštir izvir…
Od pomladi, sneg taleče,
vse do zimskih belih dni,
prek sveta svoj dom razvleče,
pošvedran, in brez skrbi…

četrtek, 19. februar 2015

Na hopsasa...

Rad priznam, da nisem za ta svet,
pametnih na njem kar mrgoli,
njihova dobrota
vleče čudna pota,
pota, na katerih zagreni...
Dano mi je nekaj bornih let,
slej ko prej bom k miru legel vznak,
zlahka zapustiti
bo vse prazne biti,
ki v razkroj zgolj vodijo korak...
Jaz že dolgo nisem tu doma,
kjer vsakdo le v čredi zna živet,
vselej stoobrazni,
stoobrazni, prazni,
res ubog po njihovem je svet...
Da le polka poje hopsasa,
pa da našim zmaga se razpre,
v glavah kislo zelje,
maše za nedelje,
je tako, če boljše že ne gre.

V času...

Dim za dimom gre v oblak,
h koncu vodi vsak korak,
sonce vsako jutro greje,
le bedak se vselej smeje...
Dih za dihom, zgolj navada,
je razvada tudi nada,
up za upom, prazna pot,
v svet laži, v svet zablod...
Dan za dnem, le čas puhti,
izpuhti še česar ni,
čas si le oči pomane,
zbriše vse, nič ne ostane...
S kamna črka obledi,
še za njim, ki živel ni,
prek neskončnosti poljane
tu in tam drobir ostane...

sreda, 18. februar 2015

Eh, moj Hobbes...

Eh, moj Hobbes, ti nimaš prav...
sicer se prepričan zdiš, 
vehementno ko trdiš,
da je človek zgolj volčja žival!

Da bi človek volk človeku bil?!
Ko premogel bi tvoj stari svet
televizor, Animal planet,
videl bi, da si povsem falil!

Pri volkovih ve se, kdo je kaj,
kdo besedo bo pri čem imel,
kdo mladič, ki, s časom, bo zavzel
zmožnostim primeren položaj!

Pri volkovih je v osnovi red,
vsi za vse, zgolj v vrsti smejo stat,
pa zato, morda, splošen razvrat
se ne kaže niti prek besed!

Eh, moj Hobbes, ti nimaš prav...
človek zgolj človeku je dvonog,
tudi tro-, če moč to da mu bog,
volk pa le kulturna je žival.

Brezupna želja

Ko bi lahko, en samcat vek,
ta svet podoben bil normali,
pa da bi ob šumenju rek
le kamenčki na dnu rožljali...
Ko bi lahko, sto let samo,
bilo prijazno, in veselo,
pa da zgolj soncu v slovo
pred noč nebo bi pordelo...
A ne, predolga bi bila,
za vso ničevo dušno bedo,
vselej bi več, kakor ima,
in zlahka, zlahka gre v stampedo!

Byron, nesramnež!

Tisti Byron, domišljavec
(treba mu je vzeti glas!),
naj bi bil nekakšen slavec,
a je prav grdo o nas!

Le od kod mu ta pravica
(čuden je na svetu red!),
da si drznil nam je v lica
reči tistih par besed?!

Je prezrl vse odlike,
ki neso nas do neba,
pa, nesramnež, spomenike
skozi čas gradil - za psa?!

Blatna

Danes bom zaključil svet...
je rekel bog, in sedel h kupčku blata.
Za naprej je škoda besed,
ker - vsakdo ve, kaj iz blata rata.

torek, 17. februar 2015

(Do/po)PUSTNA

Maškare so maškaradne,
tiste pustne in navadne,
vsakodnevne, običajne,
v maskah raznih vselej vztrajne...
Maske so v istem stične,
šteje zgolj namen prikaza,
v istem stične, vse brezlične,
zgolj pomanjkanje obraza...
Pa čeprav, prav to je smešno,
je dvoplasten vsak hudič:
šele z masko, prav uspešno,
svoj obraz razkrije nič...

Mlin

Melje mlin, po ritmu mletja,
melje, drugega ne zna,
vse, od zrnja, pa do smetja,
vse drobitvi se poda...

Melje, melje, od davnine,
v večnost melje, in še dlje,
v mlinu vse enkrat izgine,
nič nikdar mu ne ucvre...

Cela pot, iz nič do niča,
vmes pa voda svet gladi,
včasih trato v cvet prepriča,
včasih mulj zgolj odloži...

Melje, melje, mlin, preudarno,
prav vse mletje bo razdal:
nekaj gre za kruh, v pekarno,
nekaj v krmo, za žival...

ponedeljek, 16. februar 2015

V svetu utvar

Opica na prste vstane,
in poreče - znam do pet,
brž iz lastne kože plane:
Človek sem, moj je ves svet!

Sčasoma ji rep odpade,
slepič ji še oslepi,
vendar - opičje navade
trajnost njene so nravi!

Objektivnost kaže stanje,
v njej razvoj je čudna stvar:
je samooklicevanje
radost zgolj za svet utvar...

Brez kril...

Po nebu,
na sledi galebu,
ki veter koristi, da sam se ravna...
Po tleh,
v različnih smereh,
ki človek jih tlači, kot vetrc pihlja...
Svoboda,
z nebeškega svoda,
ko sam uravnavaš, v mejnosti, let...
Slepilo,
laži v njem obilo,
ko v vrsti zgolj čakaš, da sam boš svoj svet...

nedelja, 15. februar 2015

Zemljica mila...

Vse počisti, vse odpravi,
vse, do pikice, ozdravi,
brez razlike vse prekrije,
slednjo kap krvi izpije...
Vse izvleče, vse umirja,
od jagnjeta do hudirja,
golta umne in bedake,
še najraje pa junake...
Neizbirčna, in goltava,
slednji sen do nič uspava,
vzame silne, neizprosne,
tudi vse na njo ponosne...
Vse počisti, vse odpravi,
vse, do pikice, ozdravi,
golta umne in bedake,
še najraje pa junake...

sobota, 14. februar 2015

Na štirih rep

Za vselej vdano,
globokogledno,
pri roki vedno
in neprestano...
Nikdar zlagano,
povsem dosledno,
vsak hip in redno
v vzetje dano...

petek, 13. februar 2015

Od štarije do štarije...

Od štarije, do štarije,
Francu ves dan sonce sije,
še ponoči ne odneha,
dokler toči se uteha...
Od štarije, do štarije,
dan za dnem so ista pota,
z njih življenje srečno sije,
pa čeprav je tožna zmota...
Od štarije, do štarije,
vse od jutra, do slabosti,
svet ob šanku rad razkrije
učenosti in modrosti...
Od štarije, do štarije,
čaša polna hrepenenja,
ko do konca se izpije,
slednja skrb za vselej jenja.

četrtek, 12. februar 2015

gNOJevska

Takrat, ko ptica brez neba ostane,
nastane noj, ki pravi je tekač,
medtem ko človek, ko v vrhove plane,
prav rado skaže se kot rokovnjač...

Noj dolge noge svetu razkazuje,
medtem ko človek je bolj dolgorok,
prav zlahka ude steza še v tuje,
še za pravnuke vseh svojih otrok...

A v glavah skupno najdeta stičišče,
noj, bojda, v pesek silno rad jo da,
ko pa človeka odgovornost išče,
ne zna, ne ve, zgolj kurji um ima...

sreda, 11. februar 2015

Ubog si, rod človeški!

Ubog si, ti, človeški rod,
ki v lastne bi duha globitve,
a nisi vešč niti streznitve,
ujet v brezup večnih zablod!

Ubog si, v želji, ki pekli,
pa rad bi segel nad oblake,
obenem pa svoje korake
popelješ, zlahka, do krvi!

Ubog si, in boš tak ostal,
ker ti drugače sploh ni dano,
ker v svojem bistvu si - žival!

Bojiš stopiti se v neznano,
jemal bi raje, kot dajal...
si upanje neosnovano!

Diagnoza: "pozitivitis"

Ubogal nasvete sem, štirinajst dni,
ker stisnil me je deprimizem,
baje vse je lepše, puhtijo skrbi,
če vržeš se v pozitivizem…
Pet dni sem porabil, da padel sem not,
sem, kaže, preveč se dilemal,
potem pa na cesti, v štacuni, povsod,
v objem vsakogar sem prižemal…
So sprva me gledali, kakšen čudak,
ko drugih pet dni sem vztrajal,
in jim, ljubeznivo, v ljubezni zgolj znak,
poljube na lica še dajal…
Potem sem začel jim še srca delit,
prav mehka, in puhasto rdeča,
takrat pa se znašel, znenada, sem v rit,
prišla je ekipa leteča…
Pristal sem v norišnici, hitro, na mah,
obtožen, baje, kretenizma,
povem vam, odkrito, da zdaj zopet strah
me tega je pozitivizma!

torek, 10. februar 2015

Kaj pa...

Hoteli smo biti Evropa.
Zdaj pravimo, da nas Evropa ropa,
in bi šli radi stran,
samo - ne na Balkan.
Kaj, ko bi šli na Himalajo?
Tam nas še ne poznajo
in bi se nas veseliti znali...
(dokler nas ne bi prepoznali).

Hophop...

V zlatem snegu, tam, v smučavi,
sije ljudske slave klas,
resda Tina vse opravi,
a je ona le - del NAS !
Vozi, šviga, slalomira,
znamo, face, sploh ni kaj,
če po naše se prodira,
spravimo ves svet v kraj!

Ni se bati evforije,
slej ko prej nas popusti,
naše vse je, kar zasije,
kar zbledi pa - gre v smeti!

petek, 6. februar 2015

Predpraznična

Hip za hipom, dih za dihom,
za utripom nov utrip,
s figami, še bolj pa s stihom,
je postal nek logotip...
Ni, da bil bi za obrabo,
s časi sploh ne gre vštric,
redko svoj korak, bolj slabo,
vodi v svet, s knjižnih polic...
Tu je, da ga proslavimo,
in ozaljšamo si lik,
potlej spet naprej hitimo,
kar po starem, brez razlik...

četrtek, 5. februar 2015

Zgolj pot...

V neštetosti življenj, je eno padlo name,
ubogo, in nemočno, le kratek piš z neba,
prepolno je hotenj, in da, še raje vzame,
v skrivnosti se odeva, se rado poigra.
V neštetosti poti, le ena smer je prava,
in blagor tistim, ki vedo, za njo, že od takoj,
moj duh nemiren pa nori, in celo večnost tava,
bo čas za čas, za sen in mir, enkrat že, za spokoj.
V neštetosti zablod, se najde privoljenje,
spoznaš, da nič še bolj je nič, v začetku če končaš,
kaj bi mi up, če zgolj v temi bi čakal razsvetljenje,
po poti zgolj takrat dospeš, ko se prek nje podaš.
V neštetosti noči zgolj dih, zgolj senčica drobtine,
in ne bi znova spet začel, je eno vrh glavé,
neskončnost naj bo njim, ki jim v nič do konca mine,
jaz čakam, da mi mah mehko bo v mir odel srce.

sreda, 4. februar 2015

Vsečasnost

Včeraj disident,
danes pa oproda,
jutri, kršen šment,
spet bo klel gospoda...

Včeraj licemer,
danes poštenjak,
hodi venomer
le nazaj, kot rak...

Kaže ti obraz, 
a za hrbtom figa,
migne na ukaz,
levo - desno šviga...

Danes je oproda,
jutri spet bo nov,
menjal bo gospoda
in ponavljal - hov!

JAZ in TI

Dokler ne bova jaz in ti,
lastnika svojega imena,
vsak s svojim križem prek ramena,
se upanje zaman budi...

Dokler ne bosta ti in on,
vsak s svojim licem, in ravnanjem,
življenja jedkim prepoznanjem,
bo svet vrtel živalski gon...

Dokler ne bosta on in ona,
na krilih svetloglave ptice,
v zravnani volji hrbtenice,
teman prepad bo na vrh vzpona...

Dokler ne bova jaz in ti...
dokler bom v čredah kupleraja
se zlahka našel, brez značaja,
bo svet kar je, le - kup smeti!

Hinavska?

Vsi smo enaki, brez izjeme,
o tem najmanjše ni dileme,
enakozmožni, enakopravni,
enakovredni, enakoglavni...
ko so na krožniku Pravice,
vsak zase terja kos potice!
Takrat še največ, kot za šalo,
izkaže se krepko premalo.

Ko Odgovornost svoj dom išče,
je v modi drugo besedišče, 
takrat enakost, kakor eter,
razbline silnih množic veter...
takrat nezmožni, revčki mali,
nismo ne vedeli, ne znali!
Za krivdo najdemo brž druge,
nam zgolj časti, in pa zasluge!

Baje je zrelost pojmovanja,
in odgovornega ravnanja,
ko iz dolžnosti, iz obveze,
še do pravice se prileze!
Kjer pa ni zrelosti, značaja,
kjer kuga etična razsaja,
tam nemorala, glave plitve,
izkažejo zgolj - moč rušitve!

torek, 3. februar 2015

Krivičen svet

Ta svet je prav krivična stvar,
iz slive sliva, iz maka mak,
na njem zaman je kup utvar:
bedakov plod je zgolj - bedak.

ponedeljek, 2. februar 2015

Jaz, tupak

Jaz sem tupak, zlahka priznam,
ničesar ne vem in ničesar ne znam!
Krog mene modri v neštetih hitijo,
in svoje modrosti v življenjih živijo...

Dvom je balast, dvom je slepilo,
z veje dvomeče ne bo obrodilo
seme radosti, veselje spoznanja,
ki ta naš svet veleumno poganja...

Božje resnice, prav vse razodete,
nikdar napačne, za vse čase svete,
kaj bi razvoj, kaj odkritja spočeta,
ovca še vedno je v kožuh odeta!

Jaz sem tupak, prav zlahka priznam,
ničesar ne vem, in ničesar ne znam,
celo življenje živim v lastni zmoti:
Kot da bi poganjali svet idioti...

Sori, Darwin...

Opice, nekoč, na veji,
so sestale se na seji.
S krošnje lep vpogled imajo,
pa še same se igrajo...

Glavna reče: ni prepreke,
da ne šle bi med človeke!
Demokratično ravnanje
terja, jasno, glasovanje...

Volja prava, enovita,
sproži praznik plebiscita.
Hip za tem vsevprek vzklije
radost opičje norčije...

nedelja, 1. februar 2015

Murmur

Ko zrastem, si bom kupil jahto,
veliko jahto, za cel svet,
na njo bom zložil svojo plahto,
odrinil, daleč stran, živet…
Nekje v sredini oceana,
kjer ni sledi sluzavih lic,
in je spokoj objem orkana,
in žene v ples spev redkih ptic…
Ponesem merico črnice,
prgišče, dve celo, morda,
če zamegli samota lice,
pa poigral bi se boga…
Pa bom blataril, kar pač rata,
verjetno Njega, in pa Njo,
ne znam, priznam, tako, iz blata,
itak zabrisal bom v vodo…
Zazrt v prazne globočine,
bom videl zmes, kako drsi,
kako, še preden v nič izgine,
krog sebe vso bistrost skali…