Sram

Samo štiri črke, v nebo zapeklijo,

grenijo, tiščijo, najhujši poraz,

ni sanj več, da v noči, kot zvezde, žarijo,

pokazal nek čas je svoj pravi obraz…

čez rob se prelila je prav vsa odplaka,

goltavo se tema prek upov gosti,

je zlo trdoživo, in vselej zgolj čaka,

da v grozo požene vse svoje zveri…

se davno mi zgodba je v prazno končala,

izgubil sem vse, in poraz svoj priznam,

žival še prek cvetja je vse poteptala,

v zatonu življenja me je zgolj še – SRAM!