Zgolj pot...

V neštetosti življenj, je eno padlo name,

ubogo, in nemočno, le kratek piš z neba,

prepolno je hotenj, in da, še raje vzame,

v skrivnosti se odeva, se rado poigra.

V neštetosti poti, le ena smer je prava,

in blagor tistim, ki vedo, za njo, že od takoj,

moj duh nemiren pa nori, in celo večnost tava,

bo čas za čas, za sen in mir, enkrat že, za spokoj.

V neštetosti zablod, se najde privoljenje,

spoznaš, da nič še bolj je nič, v začetku če končaš,

kaj bi mi up, če zgolj v temi bi čakal razsvetljenje,

po poti zgolj takrat dospeš, ko se prek nje podaš.

V neštetosti noči zgolj dih, zgolj senčica drobtine,

in ne bi znova spet začel, je eno vrh glavé,

neskončnost naj bo njim, ki jim v nič do konca mine,

jaz čakam, da mi mah mehko bo v mir odel srce.