Na hopsasa...

Rad priznam, da nisem za ta svet,

pametnih na njem kar mrgoli,

njihova dobrota

vleče čudna pota,

pota, na katerih zagreni...

Dano mi je nekaj bornih let,

slej ko prej bom k miru legel vznak,

zlahka zapustiti

bo vse prazne biti,

ki v razkroj zgolj vodijo korak...

Jaz že dolgo nisem tu doma,

kjer vsakdo le v čredi zna živet,

vselej stoobrazni,

stoobrazni, prazni,

res ubog po njihovem je svet...

Da le polka poje hopsasa,

pa da našim zmaga se razpre,

v glavah kislo zelje,

maše za nedelje,

je tako, če boljše že ne gre.